V soboto 18.6.2011 je v Podbrdu (Baška grapa) potekalo 8. svetovno prvenstvo v gorskem maratonu. Gre za 37.5 km dolgo preizkušnjo s skupaj 5300 m višinske razlike. Na tekmovanju je sodelovalo preko 400 tekačev iz 18 držav. Član slovenske reprezentance, ki je z dvema medaljama – eno zlato in eno srebrno – zabeležila enega svojih največjih uspehov, sem bil tudi jaz.
Mnogi med vami, ki berete tale članek, dobro poznate najdaljšo tekaško atletsko disciplino – maraton. Nekoliko manj pa vam je poznana gorska različica tega tekmovanja – gorski maraton. Glavna razlika od navadnega maratona je v tem, da gorski maraton ne poteka po ravnini, pač pa po hribih in dolinah, torej v objemu gora. Druga zanimivost pa je, da gorski maraton ne pozna strogo predpisane dolžine (42.195m) in omejitev glede največje dovoljene višinske razlike. Proga gorskega maratona se namreč prilagaja naravnim danostim. Zahteve, ki jim mora proga zadostiti, pa so zgolj okvirne. Posledično so seveda časi različnih gorskih maratonov med sabo neprimerljivi. Lahko pa čas primerjamo s časi, ki so bili na tej isti progi doseženi v prejšnjih sezonah. Številni gorski maratoni imajo namreč že dolgo tradicijo in se prirejajo na istih območjih ob istem času vsako leto.
Tokratno svetovno prvenstvo je gostila Slovenija, natančneje naselje v Baški grapi – Podbrdo. Maraton je potekal po ozemlju štirih občin: Bohinja, Cerknega, Tolmina in Železnikov. Start teka je bil na Petrovem Brdu (803 m nadmorske višine). V prvem delu je proga tekmovalce vodila preko Koble (1498 m n.v.) do najvišje točke maratona, tj. 1760 m visokega sedla Čez Suho, ki leži tik pod vrhom Črne prsti. Sledil je najdaljši spust maratona v Hudajužno (361 m n.v.). Od tu pa je proga tekmovalce vodila v strm vzpon do koče na Poreznu (1590 m n.v.). Sledi je le še spust do cilja v Podbrdu (520 m n.v.).
Profil proge – klikni na sliko za povečavo
Pa pojdimo k bistvu – samemu tekmovanju. Dan pred tekmovanjem sem se kot člani slovenske reprezentance pripeljal v Bohinjsko Bistrico, kjer so bile nastanjene tudi vse ostale reprezentance. Slovensko vodstvo me je pričakalo že ob samem vhodu v hotel. In vzdušje v ekipi je bilo res odlično. Trenerji so zaupali v moje sposobnosti. Sotekmovalci iz reprezentance pa so mi s svojimi nasveti pomagali tako preko celotne sezone kot tudi tik pred tekmovanjem.
K počitki sem legel zgodaj, saj me je čakal naporen naslednji dan. Zgodnjemu odhodu v posteljo je sledilo še zgodnejše vstajanje. Naslednje jutro sem ob peti ure že sedel k zajtrku in popolnoma zbran pričakoval odhod na prizorišče tekmovanja. Ob osmi uri me je čakalo najpomembnejše – začetek gorskega maratona. Tokrat sem bil na startu še posebno motiviran, saj sem na domačem terenu želel nastopiti kar najbolje. Dodatne samozavesti pa mi je vlival močan ekipni duh, ki je bil prisoten v naši reprezentanci.
In končno se je zgodilo. Prišel je strel iz pištole in nastopil je trenutek, ko je bilo potrebno v nekaj urah pokazati vse, za kar sem trdo treniral več let. Tekmovalci smo se zapodili iz štartne linije, kot bi nas čakalo zgolj nekaj kilometrov in ne kar 37.5 km dolga preizkušnja. Hitro sem si izboril ugodno pozicijo, postopoma pa se je umiril tudi tempo.
Prvi del proge smo tekli v oblačnem vremenu. Na grebenih Koble in Črne prsti sta nas spremljala gosta megla, iz katere je ves čas rahlo naletaval dež in močni sunki vetra. Toda vreme me ni pretirano motilo. Najvišjo točko maratona sem prečkal na 9. mestu in z odličnim časom 1:06:07.
Sledil je dolg spust, katerega najnevarnejši je bil prav začetni del. Megla in spolzek teren sta že tako zahteven spust, še otežila. To je botrovalo tudi k moji edini resnejši težavi na maratonu. Med spustom mi je namreč zdrsnilo po spolzkem terenu, pri čemer mi je v obutev zašlo nekaj peska. Sprva temu nisem namenil večje pozornosti. Počutil sem se odlično. Nadaljeval spust do najnižje točke maratona. Pridobil še eno mesto in pritekel v Hudajužno na 8. mestu. Tu pa sem že začutil velik žulj na peti. Ta je bil posledica trenja med stopalom in peskom, ki mi je v obutev zašel pri prej omenjenem zdrsu.
Ker sta bila pred mano še vzpon na Porezen in spust iz njega, bolečine zaradi žulja pa so bile vse večje, sem se ustavil in odstraniti pesek iz obutve. Ta dogodek mi je precej otežil nadaljevanje tekme, vendar so mi spodbude navijačev ob progi vlile novih moči. V najtežji del proge, tj. 6.5 km dolg vzpon na Porezen, sem tako kljub težavam vstopil z jasnim ciljem, priti kar se da hitro na vrh Porezna in nato v cilj v Podbrdu. Vendar pa vse ni potekalo tako preprosto. V tem delu proge, ki so ga tekmovalci že ob prvi izvedbi maratona poimenovali »URA RESNICE«, se mi je svet dobesedno obrnil na glavo. Posamezni odseki so namreč tako strmi, da sem si pot proti vrhu utiral kar »po vseh štirih«. Samo na tem delu proge je bilo postavljenih kar pet okrepčevalnic in še postaja z zdravnikom, kar samo priča o težavnosti vzpona. Tu sem občutil trpljenje, kakršnega do sedaj v svoji bogati športni karieri še nisem. Izčrpanost in težave z žuljem so botrovale, da sem na samo zadnjem vzponu izgubil kar 8 mest. Kljub tekmovalcem, ki so me prehiteli na zadnjem vzponu, pa nisem obupoval. Prav nasprotno. Vsak tekmovalec, ki me je dohitel, – mimogrede, vmes je bilo tudi veliko takšnih, ki so doživljali še večjo krizo od mene, – me je še dodatno motiviral k nadaljevanju. Tako sem pritekel do koče na Poreznu na 16. mestu.
To mesto pa sem zadržal tudi na zadnjem spustu do cilja v Podbrdu, kamor sem pritekel s časom 3 ur 46 minut in 47 sekund.
Na koncu naj poudarim še velik uspeh najboljšega slovenskega gorskega tekača Mitje Kosovelja, ki si je pritekel naslov svetovnega prvaka. Ekipno smo Slovenci osvojili srebrno medaljo. Velika zahvala pa gre tudi organizacijski ekipi, ki je s pomočjo preko 500-tih prostovoljcev organizirala eno najboljših svetovnih prvenstev do sedaj in tako močno pripomogla k velikemu uspehu slovenskih gorskih tekačev.
Peter Lamovec