Ponedeljek, 18. februarja
PROST DAN
Počutje? Nič kaj prida. Kiham, smrkam, zebe me. Vročine začuda nimam, sem pa švoh. Kako preroško, da sem za jutri naročena k Hajdiju. Bom lahko vsaj pojamrala, tako kot njegovi pacienti, ki jih je podedoval od prejšnjega zdravnika splošne medicine na Rakovniku. Moj zdravnik (pa še Tonetov in Vandin) bo najbrž poln vtisov s Švedske, kjer je spremljal biatlonce.
Škoda, da so obiski pri njem tako kratki, sicer bi lahko izvedela toliko novega o tem in onem, o športu, o medicini. In mogoče tudi kaj o njegovih treningih za duatlon pri našem Igorju, še pred leti. Kaj več o tem, ko pride čas. Minute so mi namreč preskromno odmerjene, pa tudi fokus obiska pri zdravniku je običajno nekje drugje. A o tem kaj več jutri.
Pozornost današnjega dne je usmerjena v pakiranje. Pakiranje prezentacije prenove celostne grafične podobe, nato pakiranje fasciklov v nove omare v službi, zvečer pa še pakiranje stvari naše otrokinje, ki se v sredo zjutraj odpravlja na križarjenje s svakinjo in njenim možem. Najhitreje spokam prezentacijo. Naredim template, poskrbim za logični redosled vseh slajdov, nato pa copy-paste vseh predstavitev znaka in aplikacij, ki jih je pripravil naš Andrej. Z njim mi je lepše delati kot pred pol leta. Moj odnos do njega se je otoplil, ko se je tudi sam spremenil. Ta sprememba je sovpadala s tisto hudo boleznijo, o kateri se nekdaj ni govorilo. On pa je namesto molka stopil na sredo naše velike pisarne in vsem obelodanil, kje, kaj in zakaj. In zdaj je znova z nami, lasje pa so mu tudi že zrasli, našemu pogumemu Andreju, ki je kot ekstremen gorski kolesar navajen pogledati smrti v oči in zaviti pravočasno v levo.
Na hitro pospravim tudi vse fascikle in zdaj, ko je miza lepo prazna, je Dunja najbrž ne bi spoznala. Tudi pisarne ne. Od danes naprej mi nasproti sedi Matej, s katerim sodelujem na več projektih, tako da bova preko mize rešila vse tekoče probleme. Najbolj pereča težava današnjega dne pa ni bila povezana z našimi naročniki, pač pa z nakupi. Že pred prihodom v službo sem morala zaviti v Spar na Slovenčevo po kovčke za našo Anjo. Prav zaradi tega sem pridno lepila zvezdice na kartonček, da bo otrok imel nekaj štrapacnega za na pot. In potem se gre mami silne športe razen šopingiranja in zamudi zadnji rok za vnovčenje kupončkov! V nedeljo me je skoraj kap, ko sem videla, da je čas za to že mimo. In potem se zgodi čudež. V trgovini pobaram prodajalko, če je cenejši nakup še možen. Mene in mojo denarnico odreši z novico, da so akcijo podaljšali do 24. februarja. »O, gospa, vi ste moj najboljš prjatu,« ji rečem in pobašem culo in malho za na pot.
Popoldne po službi skočim še do Matice na Miklošičevi, kjer me znova pričakajo zaprta vrata. Pri njih nikoli ne vem, kdaj so pravzaprav na voljo strankam za podaljšanje članarine in zavarovanja. To pa nujno potrebujem zaradi že videnih podvigov, ki bodo mogoče kdaj zahtevali tudi kakšen helikopter. Trkam po vratih, notri sedi gospod, ki je že zaključil. Ob 15.45. Ne vem, kaj bi, kar stojim tam in bentim. Šele takrat opazim tri delavce, ki pri Triglavu prenavljajo poslovni prostor. So bolj praznično razpoloženi, seveda saj proslavljajo osamosvojitev Kosova.
Svetlečo nalepko za 2008 pa potrebujem še za kaj drugega kot za izlete v hribe. Da se tako mudi, je ‘kriva’ Mojca, ki me je prosila, če ji lahko s svojo planinsko kartico omogočim cenejši nakup nahrbtnika za nečakinjo. Ker me pogosto pockrklja s čim sladkim, ji ne morem odreči usluge. In ker ni plačane članarine, ni nahrbtnika, zato se besno vrnem v službo. Po sestanku z ekipo uredim po telefonu še zadevo z internetom. Imela sem prav! Skurjeni toaster je knokavtiral še modem. Pri Amisu mi svetujejo, naj ga za 20 minut izklopimo in zadeva bo delovala. In tako je tudi bilo. Spet smo priklopljeni, spet lahko komunciramo, spet beremo novice. Juhej, svet je zopet mlad!
Anja se začuda ne zmrduje nad kovčkoma. Po mojem si ne upa, ker ve, da moram polikati še drugi in tretji del žehte za na pot, pa tudi kakšna žepnina bo v igri. Zaradi likanja ostanem zvečer doma, medtem ko na tevejčku vladajo poneumljalne nadaljevanke. Namesto da bi z Ireno šla na predstavo Betontanc Dance or Die na glasbo dueta Silence. Ja, znova bodo zapele Razočarane gospodinje in z njimi moj likalnik v roki, ko bo ven švisnila para. Zgodi se še hujši scenarij. Razočaranih gospodinj ni več na sporedu, zato med likanjem spremljam oddajo Vroči stol na temo gradbeniške afere. Med poslušanjem voditeljevih vprašanj in odgovorov prisotnih se spomnim, da nekaterim kozmodisk ne more pomagati. Ker preprosto nimajo hrbtenice.
Torek, 19. februar
PROST DAN NAMESTO TRENINGA
Viroza z vnetjem žrela potrjena. STOP Zdravnik odsvetuje gibanje. STOP Prestraši me z možnimi zapleti srčne mišice in mišic. STOP Ubogam. ZAČUDA
Dr. Hajdinjak je model. S svojo prezenco in vihravimi gibi napolni prostor, v katerem se nahaja. Tudi tokrat me pričaka v tradicionalni opravi: belih medicinskih hlačah in kratki halji. Vendar z obveznimi nedohtarskimi ‘modnimi’ dodatki. Hajdi namreč že na zunaj kaže, da ni samo zdravnik splošne medicine, pač pa tudi športne. Pod belo odprto haljo opazim novo majico BIATHLON OSTERSUND (ha, najnovejši vojni plen!), na nogah pa džazno rumene, super lahke superge, s katerih si je pozabil sneti čip s tekmovanja. Skratka – športnik od glave do pete. Kako naj torej ne verjamem njegovim svarilom, češ da je treba tudi virozo pozdraviti s počitkom? Sicer prhnem, ko mi hoče napisati bolniško, saj je znano, da v oglaševanju, sploh v agencijah, na nogah preživimo ne samo virozo, pač pa še kaj hujšega. Za razliko od državnih uradnikov, smrk…
No, iz uradov nazaj v ordinacijo. Dr. Hajdinjak me je pred nekaj tedni poslal na testiranje absorbcije železa. Ta huda teta v laboratoriju mi je odvzela prvo merico krvi, nato sem čvaknila železo, nakar sta sledila še dva pika. Prvi uro, drugi dve uri po zaužitju železa. Testi so pokazali, da je sama absorbcija v redu, ne pa tudi stanje feritina. Čeprav je boljše kot lani, ko mi moja bivša zdravnica ni hotela pomagati: »Saj vendar piše na izvidu, da je spodnja meja 13! Je že res, da je zgornja 150, ampak saj ste vendar za dve točki nad spodnjo mejo!« Dr. Hajdinjak se je odločil priti skrivnosti mojega železa do dna in zdaj ima v rokah poleg vseh ostalih izvidov še tega. Kar pomeni, da bo potrebno železo ves čas dodajati, ker je poraba očitno večja od lastne predelave. Ergo, ker nimam samozadostne železarne, bodo moji obiski pri zdravniku tudi v bodoče zagotovljeni. Baje že naslednji teden, ko bom viroza mimo. Bomo videli, ker me vse bolj grabi v grlu, žrelo pa je temu primerno vneto.
Od zdravnika me ponese avto na Miklošičevo, kjer končno vplačam članarino in si za povrh kupim še literaturo za izpit iz zimske tehnike gibanja v gorah. Beletovo knjigo Proti vrhovom bo treba kmalu premleti skupaj z Golnarjevo Alpinistično šolo, sicer bo joj! Kaj takega se mi obeta tudi v službi, če ne bom pridna, zato se vestno poštempljam ob 8.50 in takoj začnem kompilirati materiale za prezentacijo ob pol enajstih. Potencialni naročniki so videti zadovoljni z našimi rešitvami, seveda pa smo šele druga agencija od štirih povabljenih na natečaj, tako da karte še niso razdeljene. V četrtek baje že izvemo, kdo med nami bo zmagovalec. Po predstavitvi zavijemo na kratko na kavo, se strinjamo, da imamo res zmagovalno rešitev, nato pa naprej v nove delovne zmage.
Največja zmaga pa bo, če se bo Anja spakirala in prav nič pozabila vzeti s sabo. Zato malo prej zbrišem s službe in namesto na trening odhitim proti domu. Vmes naredim še nujen ovinek in izvem marsikaj zanimivega. Seveda pa je danes vse posvečeno Anjinemu odhodu. Na srečo je že skoraj odrasel človek in zna poskrbeti za marsikaj. To, da si napol odrasel, je pa lahko tudi problem, ker si včasih bodoči odrasleži predstavljajo, da imajo vedno vse prav. Ha! Čeprav moram priznati, da je vsak dan lažje. Malo zaradi tega, ker v resnici odrašča, malo pa zaradi tega, ker odraščam tudi jaz. Pa čeprav z zamudo.
Otrok in njen risarski dosežek. Domišljijo pa ima, tamala.
Še pred večernim odhodom k njeni teti, moji svakinji, se na hitro vsedem za računalnik in naklofam poročilo, ki ga berete. Zato se res na hitro pofočkam pri tašči, ki se pride poslovit od tamale. Zvečer pa se z velikim kovčkom odpeljeva do Podutika. Šele sedaj se v celoti pozanimam za vse vmesne postaje križarjenja z ladjo Costa Serena. Halo, Costa Serena? Pa ne tista ladja, kjer si luskuz podaja roko s kičem? Ja, točno ta. In potovanje bo res burilo najstniško domišljijo: Barcelona, Casablanca, Lanzarote, Tenerifi, Madeira, Malaga. Pa še pet ministrovih dni pade na odlično podlago – teden dni zimskih počitnic! Pa še fizike ne pišejo v torek. Kaj bi človek hotel lepšega, ko si star 17 let? Kaj več pa ne smem povedat, ker me bo križala. Vse najlepše na poti, naša Anja!
Sreda, 20. februarja
PROST DAN
Čeprav zgoraj črno na belem piše, da imam prost dan, to seveda ni povsem res. Ves dan letim sem pridna kot mravljica, čeprav sem v službi manj ur kot običajno. Že zjutraj skočim v Promontano po nahrbtnik za prenašanje otroka za Mojco. Ekspresen nakup, ki me je v preteklih dneh že navdajal z depresijo, se nadaljuje s sestankom na temo antidepresivi. Žal se ne konča v cvetju in soncu, tako da me jutri čaka ponovitev vaje z ekipo. Dan si tudi zatem dobro nasekljam in nadrobim, med drugim s skokom iz pisarne. Nepričakovano mi namreč uleti nek projekt, ki ga ne smem spustiti iz rok. Vendar sem v silni vnemi prehitro obljubila, da ga lahko razdelam do jutri zjutraj. Zdaj (ura je 23.14) še vedno sedim za računalnikom in se pogovarjam sama s sabo. V smislu:»Kaj je meni tega treba?« Tako kot včasih na ta hudih treningih.
Zato mi oprosti, dragi dnevnik in še bolj vi, spoštovano in včasih razvajeno bralstvo, da sem vas danes odpravila z levo roko. Služba je služba, družba pa družba. Pa več sreče jutri!
Četrtek, 21. februarja
TEK: ogrevanje po bolezni, 10,2 km, 55.29, 161/173
Anja srečno krmari po mirnem morju proti Barceloni, kjer pristane v sončnem vremenu in se pri 17 stopinjah sprehodi po Gaudijevem mestu. Sama krmarim svoj dan v bolj neenakomernem ritmu – zdaj hitro, zdaj počasi – in mu pridem do konca že drugi dan zapored šele ob enih ponoči. Začne pa z jutranjim listanjem Poleta doma, ob kavi. Obvezno čtivo vsak četrtek. Čeprav moram zatem dokončati nočno udarniško delo. To mi tudi uspe še pred odhodom v službo. Lično zaparkiram idejo v power point prezentacijo in jo zadovoljna pošljem včerajšnjemu sogovorniku.
Današnji dan res kaže presenetljiv, vesel obraz. Na pisalni mizi me čaka skladovnica čokolad, ki jih je Mojca prinesla ‘u znak pažnje.’ Takoj po kosilu pa nas na mailih pričaka novica, da smo zmagali na natečaju za prenovo celostne grafične podobe. S potencialno naročnico se slišiva še po telefonu in zatrdi mi, da smo res prepričljivo zmagali. Yeeeeeeees! Drug teden začnemo zares.
Pa ne samo v moji sedanji službi. Ogromno se dogaja tudi izven nje. Kar naenkrat imam namreč na mizi tri ponudbe, med katerimi lahko izbiram. Vse niso povsem artikulirane, definirane in potrjene, vseeno pa je to nekaj, kar ustvarja znano dilemo – tiranijo izbire. Zdaj pa imaš, lepo se odloči, kaj in kako. Hudo! To bo še veselo, vi pa priče svojevrstnemu reality showu z naslovom Marinka izbira, izbirek dobi.
Pod silnim vtisom dogodkov moram nujno, ampak res nujno na trening. Čeprav mi je Hajdi odsvetoval napore, dokler ne prebolim viroze, se odločim za tek. Ubogam ga v toliko, da gre za lažji iztek. Da ne bi podlegla skušnjavam prehitrega tempa, nahecam Ireno za skupni trening. To, da mora tudi ona potegniti v službi, mi gre samo na roko. S tem se izognem najmanjši možnosti, da tečem s puncami v tempu 5.00 in si nakopljem še kakšne zdravstvene zaplete. Seveda, če bi sploh zmogla tako hiter tek.
Z Ireno pridrviva k Tikvešu, ko tekaška družba že končuje s treningom in poroča o odličnih dosežkih. Ah, dobro sem se odločila! Med veliko počasnejšim tekom v prvem krogu mimo biotehniške fakultete premeljeva še moj predlog ideje in ga razdelava. Kljub ležernemu tempu in pogovoru sva znatno hitrejši od predpisanih 6.00. Ker ne čutim nobenih težav, utrip je pa nižji od 160, se odločim še za krajši, 4,1 km dolgi krog. Najin tekoči brainstorming sva že zaključili v prve pol ure, zato pospešim. Irena mi pridno sledi, čeprav sumljivo utihne. Zato pa preteče štirico v tempu 5.17, kar je hitreje od 5.30 – 5.40, kot je naročil Igor.
Kljub podaljšku imam še pol ure, da skočim domov, se na hitro stuširam, preoblečem, zaprem okno priložnosti in skočim do Grbe na obisk k Dunji in njenemu Sašotu. Dunja, devica po horoskopu tako kot jaz, ne mara zamujanja. Točno ob osmih sem že pred blokom. Stanovanjce sta si res super opremila. Bolj kot največjo znamenitost stanovanja – hladilnik s tehnologijo No frost, ki ropota (to je posebna zgodba, ki me je zabavala kar nekaj mesecev), mi pade v oči njen fant, ki je pravi možganski trust. Izgleda pa kot petnajstletnik, ko sproščeno sedi na sedežni pred televizorjem. Ker mu to tudi povem, se na hitro preobleče v finančnega analitika, s suknjičem in rdečo kravato. Seveda čez trenerko, kar je še bolj odtrgano. Z Dunjo premeljeva mojo trilemo, pa zgodbe naprej in zgodbe nazaj, se dotakneva njene nove zgodbe in urice kar minevajo. Namesto Dr. Housa na teve odpremo drobovje Amerike, ekonomskega sistema in njene vloge v svetu. Na to pa se že kar dobro naveže tema iz moje diplomske naloge o ameriškem dramatiku Samu Shepardu, ki je bil od šestdesetih dalje kronist razpada družine in s tem vrednot družbe. Potrošniške družbe, ki ji pripadamo tudi sami. Zato ne preseneča, da se obisk konča še z debato, kam bi v dnevni sobi postavili omarico, ki bi vase ali nase sprejela glasbeni stolp. Dimenzije omaric itak že poznamo na pamet.
Ura je že pol polnoči, ko se končno poslovim. S slabo vestjo se prikažem doma (obljubila sem, da se vrnem ob desetih). Boris je še pokonci, vendar moram takoj za računalnik dokončati razdelavo ideje. Da naredim lažji prehod možganov iz neobveznega razmišljanja v obvezno, poročam še Igorju o teku in Nataši, kaj počnemo zadnje čase na treningih. Nato pa se res osredotočim na idejo nagradne igre. Po eni grem končno lahko spat. Pobožam še najljubšega pliškota – našo mačko – in se skotalim v posteljo. Na nočno omarico položim Sašotovo oziroma Friedmanovo knjigo The world is flat. Khm, ste že opazili, da se mi tam dela kup napol prebranih ali še zaprtih knjig? Ja, če je pa dan prekratek za vse! Da niti ne omenjam dnevnika, ki ga pišem zdaj že tretji teden. Že s 1. marcem pa se začne era branja. Seveda če kaj ne pride vmes.
Petek, 22. februarja
PROST DAN
So dnevi, ko te od zadaj zagrabi en tak črn škarjast stric in vate položi dvom. In če tisti hip nimaš na sporedu toliko zadolžitev, da bi z njimi prešil svoje strahove, se lahko dan prevesi v žalostni petek namesto v Juhej, petek je! Žur mamo zvečer! Potem pa še plezanje v soboto! In tek v nedeljo! In še nedeljo popoldne za počitek in užitek in branje in še za marsikaj lepega! Danes me je res prekrilo razmišljanje Ja, kaj pa zdaj, Marinka? A spet vstopaš v neko zgodbo, ki se lahko konča drugače od začetnih romantičnih predstav o dobrem in lepem in srečnem? Ne, ta trenutek nimam odgovora na vprašanje, kako naj se odločim. Dilema pa najeda in ne more je potešiti niti kupček čokolad na mizi, kaj šele glasba. Sploh takšna, ki ne prispeva k boljšemu razpoloženju. http://www.dailymotion.com/video/x1b6g0_placebo-the-bitter-end_music V službi si zavrtim ta filmček, potem pa poiščem še tega. http://www.dailymotion.com/relevance/search/massive%2Battack/video/x116i… Na netu namreč preberem, da 10. julija prihajajo v Križanke Massive Attack. Anji pošljem novico po SMS. Vsake toliko greva skupaj na kakšen koncert. Povabila sem jo tudi na konvcert mojega najljubše skupine Depeche Mode in zrinili sva se meter od rampe po odrom, da se je tudi mami končno prikazala Marija. Placebo kot predskupina pa so me tudi prijetno presenetili. Čeprav nobenega od teh fantov ne bi hotela za zeta.
Anja mi takoj smsa in pojamra (oziroma me že vnaprej opozori, kje da bo), da je takrat metal camp. O potovanju pa napiše: »Smo na jugu Španije. Barcelona je lepa. Ladja je kič, azijsko osebje. Fitnes+ savna = okej. Pogrešam družino, prijatelje, neupokojence in mačkico. Lp Anja.« Ah, Anja. Upam, da ji bo lepo, da bo vsaj malo uživala. Čeprav potihem mislim, da bo zadnje dneve že štele ure do pristanka na Medvedovi 27.
Žalostnemu koncu se človek lahko za hip izogne, če gre v Spar po špecerijo, nato pa se doma sprehodi s sesalcem po preprogi. Če bi bil zunaj vrt že v razcvetu, bi pomagalo tudi puljenje plevela. Tudi hrana ima moč tolažbe. Z Borisom pojeva nekaj malega, sploh jaz, ker me čaka nekaj velikega in mastnega pri Čadu. Nataknem si škornje z najvišjo peto in odpeketam na žur. Mize so še prazne, pa tudi družbe ni veliko, saj pridem med prvimi. Zato pa je dvorana polna srce parajoče žive glasbe. Komaj čakam, da pevko zažeja, tako da lahko tudi mi v tistih minutah blažene tišine spočijemo svoje glasilke in se pogovorimo brez dretja. Naš konec mize je namreč poln novic! Medtem ko se mastimo z dobrotami, prav nenavadnimi za športnike, ki ponavado živijo od tekočih gelov, praškov za hitrejšo regeneracijo in oreščkov, z velikim občudovanjem poslušamo Petro, spet v veselem pričakovanju. Madonca, pri njej pa res ne veš, kje dosega višje hitrosti – na maratonih, polmaratonih ali v porodnišnici. Super si, Petra! Komaj čakam, da greva spet v Palmanovo po personal best! Tam te še mogoče ujamem, v porodnišnici ne več.
Ne samo biološka ura, tiktaka mi tudi čisto navadna ura. Vstati moram ob 5.45, zato se poslovim malo po enajsti in se zarijem pod toplo odejo. Jutri je nov dan!
http://www.dailymotion.com/relevance/search/moloko/video/x11voj_moloko-t…
Sobota, 23. februarja
POHOD & VZPON: od Planice do Tamarja, plezanje po lednih slapovih, vsega skupaj za cel božji dan, gibanja za 4 ure, max. utrip 170
Ura je res neusmiljena. Zdaj že vem – če hočem potegniti dreto še za četrt ure, si vedno vse pripravim že prejšnji dan, vključno z oblačili. Tokrat je zadeva še bolj resna, saj se odpravljamo na ledne slapove, kjer skoraj vedno curlja in kaplja. Inštruktor Samo se je v mailu pohecal, da rabimo neoprensko obleko. Prav nič pa se ni šalil, ko je naročil, naj vzamemo s sabo vsaj dva para rokavic. Za vsak slučaj si zbašem v nahrbtnik tri in štiri pare nogavic, dvoje hlač, švic majic pa skoraj za vso nogometno reprezentanco. Skuham si še čaj po najnovejši recepturi: 4 vrečke šipkovega čaja + 1 rooibos z vanilijo. Plus malo rjavega sladkorja. Kljub temu, da je ura nečloveška za zajtrk, zbašem vase hrenovko, spijem kavo in preletim za nazaj četrtkovo Delo. Nato pa Hupa, gas! do Petrola v Dravljah, kjer imamo zbirno točko. Ana, Davor in Eva ne zamujajo in z bogatimi izkušnjami zlaganja lego kock nam uspe spraviti vso alpinistično opremo in rezervna oblačila v moj mali prtljažnik.
S pižojčkom jo podurhamo proti Planici, ki jo v skladu (no, večinoma) s prometnimi predpisi dosežemo v rekordni uri in pet minut. Na zgornje parkirišče zapeljemo še pred inštruktorji. Kmalu se prikažejo še vsi ostali in ob osmih jo comp comp s težkimi nahrbtniki uberemo proti Tamarju. Uf, kako lepo ledena je pot! Kakšen užitek za spust s sankami! To bi letelo, kot sneta s’kira! Tudi mi smo hitri – pri koči smo v 40-ih minutah. Za info: nosim pa nahrbtnik, težak približno 13 kilogramov. Prav nič me ne preseneti, da se mi južni sneg pri dostopu do lednih slapov pogreza do kolen (zelo fina prilika za zvin gležnja), polar pa mi pri zaključnem vzponu naraste na 170. Halo, je kdo doma? Nič čudnega torej, če na naših izletih sopiham kot volilka Erjavčeve stranke! Pričaka nas božjastno lep pogled na steno: štirje zaledeneli slapovi v višini 50 do 100 metrov, eden zraven drugega. Naša četica odloži nahrbtnike in začne s pripravami. Samo nam najprej teoretično razloži tehniko plezanja in varovanja, posebno pozornost pa nameni rokovanju s cepinoma. Nekdo, torej jaz, ki je bil doslej bolj navajen držati valjar, še posebej pozorno posluša. To je moj prvi poskus plezanja v ledu in zato so me sama ušesa in oči. Med predavanjem se po Centralnem slapu usuvajo plazovi, sicer manjšega obsega, pa vseeno zoprna reč, če ti kaj takega prileti na glavo. Priznam, da se strah meša z veliko željo poskusiti nekaj novega, pa še tako mogočnega. Nato si nataknem dereze, gamaše, pas, nanj nanizam in poravnam vse komplete za varovanje, vrvice in tudi moja prva dva ledna vijaka. Jej, kakšna frajerka sem! Tako stara, tako blond, pa tako zagreta!
Sledi razdelitev po skupinah. Eva in Ana se zagrebeta za inštruktorja Dejana, ki se je odločil za levi del Centralnega slapa, ostali so tudi že očitno razporejeni med Davorja in Jankota (to ni njegovo ime niti priimek, ampak če vam povem, kako ga kličemo, bi nemara dobili napačen vtis o človeku). Jaz in Katja pa ostaneva pri Samotu. Odpelje nas k manjšemu slapu na desni z dvema možnima vstopoma. Najprej poskusimo na lažjem, pa še vedno dokaj navpičnem za začetnika. Samo pleza naprej in po 35 metrih postavi sidrišče za varovanje in se vrne nazaj. Khm, a to pomeni, da ne gremo do vrha? Ne, najprej bomo splezali tole, potem pa še navpično svečo na levi in šele potem zlezli do vrha. Okej, pa gremo. Najprej poskusi Katja, ki že ima nekaj izkušenj. Kar dobro pika s cepinom in suva z derezami v led. Veliki kosi se krušijo in padajo, tako da za lastno varnost stopim stran od stene. Razumem pa tudi, zakaj je pri plezanju potrebna neoprenska oprema ali vsaj goretex rokavice, hlače in bunda. Moča talečega se ledu se namreč zliva po vrvi naravnost na rokavice in po njih v levi rokav, vse do komolca. Ko pridem na vrsto za plezanje, si nataknem druge, suhe rokavice, si zamrmram Jaz to zmorem! in zapičim cepin v led. Presentljivo, gre kot za šalo. Oh, moji viperčki, vredni ste svojega denarja! Kot velika ledna plezalka šopam dalje in če ne gre drugače, se na hitro obesim na cepine, si z derezami izdolbem poličko na ledeni ploskvi, zapičim cepin višje in tako naprej. Samo je še kar zadovoljen. Sprašuje me, če sem levičarka, ker imam na pogled tudi v tej roki nekaj moči. Očitno so bile večerne pleskavice pri Čadu dobra naložba v moje bicepse in podlahti!
Ko pride čas za drugo, težjo smer v Desnem slapu (info za našega alpinista Iztoka: ocenjeno na WI4+), se kot otrok veselim vzpona do vrha. Samo pa nekaj zamotovili in namesto poti navzgor se na štantu znova obrne, tako da gre moj prvi ledni vzpon po gobe. Stisnem zobe (in spustim rilec) in vseeno preplezam še kar zaguleno smer, skoraj 20 metrov z naklonom do 90 stopin1j. Razočarana pa sem, ni kaj skrivat. To je tako, kot če bi na ljubljanskem maratonu zjutraj štartala na desetki, pritekla do 9. kilometra in se po bližnjici vrnila na štart polmaratona, namesto da bi pretekla ciljno črto. Do 17. kilometra bi nato tekla svoj PB, potem pa pred ciljem zavila na pivo: češ, luštno smo se imeli, kajne? Sploh, ko slišiš vse ostale, ki so zlezli večraztežajne smeri do vrha.
Desni slap v Tamarju. Od daleč izgleda krotak, ko pa lezeš po njem, te naklonina dobro navije v mišice.
Slikca desnega slapu (pobrana na netu) za predstavo, kaj pomeni, če se človek na tričetrt smeri obrne. Dvakrat.
V koči na Tamarju se potolažim s štruklji s skuto. Še prej se preoblečem v suha oblačila. Vsi nekaj jamrajo o mokrih gojzarjih. Za vsak slučaj si še jaz sezujem svoje traktorčke. Nogavice so prepojene kot čajne filter vrečke. Nič čudnega, da me je zeblo v prstke kljub soncu. Mokrost našega življenja je dolga, ni kaj. Ne morem pa si kaj, da ne potožim Samotu, da če se nekaj grem, grem do konca. Ne vem, če je ugovor pameten, bližajo se nam namreč izpiti alpinistične šole.
Zvečer se vrnem domov ne prav dobre volje zaradi tovrstnega coitusa interruptusa. In šele pri poročilih izvem, da se je od nas poslovil dr. Janez Drnovšek. V mislih se tiho poslovim od njega in še pred koncem Miss Marple zaspim na zofi od utrujenosti.
Nedelja, 24. februarja
TEK: tek po PSTju, 19,2 km, 1.38.29, tempo 5.08, 168/176
Od vsega hudega, najbrž pa tudi od dobrega v podobi podarjenih čokolad Milka, mi na čelu vzbrsti mozolj. Poskusim ga ingnorirati, vseeno pa kapa poskrbi za mojo žensko nečimrnost. Pred blokom poberem Ireno. Sonce in spomladanske temperature so prebudile številne zimske zaspance. Parkirišče pred Tikvešem je polno kot že dolgo ne. Ogrejemo se in hitro ugotovimo, da nam bo še vroče. Za vsak slučaj odložim soft shell. Kape pa ne dam, ne, to pa ne, pa če se mi pisker skuha!
Zamika me tek z Iztokom, da izvem še kaj več o lednem plezanju in o njegovih plezalnih podvigih vobče. Ampak tek z njim in Rokom mi pobere iz pljuč še zadnji litrček zraka za dodatna vprašanja, saj spet nekritično sledimo Kaji in Gorazdu. Brišemo jo po PSTju v tempu, ki je za Iztoka vegetarijanska malica, zame z Rokom (oba rekonvalenscenta), pa že kar naporno početje. V Murglah se srečamo z Alešem. V znak pozdrava v smehu oba spustiva roke, da nama bingljajo ob telesu kot mrtve ribe v mreži in odtečeva vsak v svojo smer.
Na polovici pred ižanko Iztoka naprtiva brzinski Kaji in z Rokom in Luno nadaljujeva v svojem tempu. Ki ni prav nič slabši od prve polovičke! Na najhujšem mestu – na vrhu Grbe – srečam sodelavko Barbaro na sprehodu z dvomesečno dojenčico. Pokukam v voziček (vendar ne preblizu, saj vem, viroza). Uspem še izdaviti: »Kako lep dojenček!« Barbi, ki je že prej srečala Ireno, ve, da smo na misiji s posebnim poslanstvom in da smo po vseh tistih stopnicah kratke sape. Ta teden se pride pokazat, zato se na hitro poslovim in začnem loviti Roka. Pri prehodu za pešce se tudi on na kratko pozdravi s svojimi znanci. Hop, pa sem se že spet nekomu prilimala! In zdaj se mi zbudi znani lovski nagon v zadnjih kilometrih. Čeprav je slišati, kot da bo lokomotiva iztirila. Pulz se mi dvigne nad 170, ampak samo enkrat se živi, sploh po bolezni. Rok me opogumi, da snamem kapo. Mozolj najbrž nividen, ker je stopljen z ostalo podlago. Rdeče podlage. Prihitim v cilj in potem motovilim dokler se pošteno ne nadiham. Spet smo dali čez pošten trening!
Na to se pije (čokoladno mleko) in je (kosilo). Pripravim odlično zadevo: cvetačo, prelito z bešamelom ter kislo smetano s sirom, lepo zapečeno v pečici. Servirano z rižem in dvema vrstama solate. Na kosilo povabimo še taščo in prav zato glasneje govorimo, da nas sliši, pa pol soseske najbrž tudi. Babi gre na sprehod do Tivolija (na balkonu je namreč prevroče), sama pa smuknem do računala spisat prigode včerajšnjega dne. Nato pa vzamem v roke vrtnarske škarje in obrežem vinsko trto. Joj, kako pripeka! Čisto omotična od sonca odnesem še smeti vseh vrst v otoke. Znebim se še pepela od kamina in iz kleti prinesem polena za večerno martinčkanje. Kako to dene, pa še računi za ogrevanje so nižji. V hiši sem zadolžena za obračun porabe po stanovanjih, zato prečitam vse tiste podatke in jih vnesem v excel ter pošljem po internetu na Energetiko. Ja, tole nedeljsko brkljanje še ni končano. Ker po takem vikendu potrebujem tudi malo počitka, ne grem na večerno plezanje v dvorano pri Gimnaziji Šiška, kjer ima naša družba zakupljen nedeljski termin. Bo prav luštno odležati eno vrstico na kavču v dnevni sobi, gledati plamenčke v kaminu in brati eno od petih ‘to do’ knjig z nočne omarice.