Nedelja, 26. september 2022. Ura: 8.50. Nervozno in celo malce panično sem si kar čez superge poskušala sleči trenirko. Tudi z mamino pomočjo ni šlo. Na koncu sem si morala sezuti in ponovno zavezati superge – nekaj, kar je najverjetneje zapisano v maratonskih priročnikih pod ‘DO NOT’ kategorijo navodil za dan tekme. V takšnih knjigah je najbrž zapisan tudi nasvet, da je ‘na štart dobro priti pravočasno’, torej z dovolj časa, da se naredi še zadnji požirek vode, gre na stranišče, najde štartni blok, in se v miru globoko zadiha. Moj val je bil napovedan ob 9.15, kar je pomenilo, da s 25 minutami preostalega časa niti slučajno nisem bila pri vhodu v štartno cono pravočasno.
Vhod se je nahajal na točno nasprotni strani Tierparka kot sva mislili, in namesto, da bi od hotela pešačili pol urce, sva v vedno bolj zmernem koraku potrebovali približno eno uro. Ne ravno idealno. V štartni coni mi je v naslednjih petih minutah uspelo najti WC-je, od katerih so se vile dolge, dolge vrste dobro razpoloženih tekačev, in seveda sem se postavila v najpočasnejšo vrsto. Medtem je čas tekel enako hitro. Sedaj je ura kazala 9.13 in jasno mi je bilo, da bom moj val zamudila. Nič hudega, nič hudega, sem si rekla, saj grem lahko na naslednjega. Do 9.30 sem našla do svojega bloka, ne popolnoma prepričana, kdaj štarta drugi val. Sodeč po glasnosti glasbe in poskakovanju sotekačev pa štart ni mogel biti oddaljen več kot nekaj minut. Še vedno toplo ogreta od vsega hitenja in zmedenosti sem odvrgla še preostale sloje oblačil, nekajkrat poskočila in vdihnila, iz neznanega razloga potočila eno solzo ali dve, in PIIIIIIIIIIIH, je zapiskala štartna pištola.
Noge tokrat niso bile lahke. Niso tekle same. Izgleda, da so imeli tekanje pred štartom in po štartno številko v soboto popoldan, dolga pot z vlakom iz Ljubljane, ter normalni delovni teden le določene posledice na svežino nog. Mislim tudi, da sem imela kar precejšnjo tremo, ker nisem točno vedela v kakšni formi sem, kako hitro lahko tečem, kako hitro naj bi sploh tekla. Čeprav sem od lanskoletnega newyorkšega maratona nabrala kar dobro kilometrino, dvignila tempo intervalov, podrla tako osebni rekord na polovički in 10km, se treningi v zadnjih treh mesecih pred maratonom niso odvijali po načrtih. Korona, poletna vročina, vnet čebelji pik, počitnice so načrte enega za drugim prekriževale. Ko pa sem imela pogoje, da treninge odtečem, sem jih odtekla, čeprav vedno z manjšo rezervo, tako iz blažjega strahu, da moči nimam dovolj, da še nisem popolnoma okrevala od bolezni, ali pa da se bom do naslednjega treninga preveč izčrpala. V zadnjih tednih pred maratonom so treningi postajali težji in težji. Pika na i pa je bil nedeljska 33-ica, ko sem po prvih nekaj kilometrov potenja in sopihanja prvič pomislila, da treninga ne bom mogla odteči in se skoraj hotela obrniti proti domu. Kakorkoli, težko je v takšnem primeru nekaj težjih nog vedeti, kaj je razlog za njih. V trenutku ko tečeš poglabljanje v te razloge tudi ravno ne pomaga. Sem pa po tihem upala, da se bo ta občutek spremenil, da se bom ogrela, da bodo nogo stekle. Začetni občutek se ni spremenil. Celotnih 42km sem se dobro zavedala vsakega koraka. Dobra stran tega občutka je bila, da sem noge čutila približno enako tako na drugem, kot dvanajstem in dvaindvajsetem kilometru. Ja, na dvaintridesetem kilometru se je situacija malce spremenila, je bila pa še zelo oddaljena od bolečine.
So pa kljub pomanjkanju svežine noge tekle. Pridno so tekle od štarta do cilja, vseh dvainštirideset kilometrov. Na pomoč jim je priskočil zanesljiv srčni utrip, ki se je že nekaj minut po štartu stabiliziral pod 155 utripi na minuto. Tam je ostal do dobre polovice trase. To številko sem vzela kot glavno orientacijo za tempiranje. Resda se je pa ta utrip več ali manj tudi soujemal s predvidenim tempom 4:50. Vsak kilometer sem stisnila na ‘lap’ gumb na uri in moj dejanski tempo ni odstopal več kot za nekaj sekund navzdol. Ta kilometrski tempo sem dojemala bolj kot kontrolo, in manj kot pripomoček vzdrževanja optimalne hitrosti. Osredotočevala sem se na vzdrževanje konstantnega utripa. Obenem pa sem se ob tem utripu počutila tako udobno, da to osredotočevanje ni porabljalo veliko moje mentalne energije. Posledično sem v prvi polovici skorajda pretekla vsak kilometer malce lažje, kar mi je vlivalo novih moči in samozavesti.
Prava poživitev samozavesti pa je bilo dognanje, ki mi je kar naenkrat nekje pred polovico prešlo, da bi z obstoječo hitrostjo maraton brez težav odtekla do konca. Občutek, da se po dvajsetih pretečnih kilometrih počutim dobro, da čutim kako mi redni vnosi gelov vzdržujejo zaloge energije, in zavedanje, da lahko vsaj delno nadomeščam izgubljeno tekočino sta me opogumila. V približno enakem trenutku sem tudi kar naenkrat doumela, da lahko moj lanski uspešen nastop v New Yorku interpretiram tudi kot delno zagotovilo, da lahko z določeno hitrostjo, pa tudi če bi bila ta nekoliko nižja kot 4.50, maratonsko razdaljo pretečem brez večjih presenečenj oz. katastrof. V tistem nenadnem trenutku mi je postalo jasno, da čeprav lanskega končnega časa ne smem razumeti kot garancijo za ponovitev rezultata v prihodnosti, mi sama izkušnja vseeno lahko služi v veliko oporo. Lahko jo razumem preprosto kot nekaj, kar mi da vedeti, da je maraton tekaška dolžina, ki jo zmorem in znam odteči.
Nekje sredi teh dognanj, sem začela več pozornosti usmerjati tudi v publiko, saj sem na približno enaindvajsetem kilometru pričakovala mojo navijaško ekipo – mami in Iwono, dobro berlinsko prijateljico. Čeprav sta me prvič čakali že v prvi četrtini, kjer sem ju tudi videla, si nisem dobro zapomnila njunih navijaških pripomočkov. Tako sem v bližini enaindvajsetega kilometra v daljavi zagledala karton z napisom ‘Nina’. Oh, še ena Nina, sem si mislila. Šele nekaj sekund zatem sem ob kartonu zagledala tudi mami in Iwono, in dvignila roke visoko v zrak, ju hkrati pozdravila in se poslovila. Vedela sem, da se naj bi naslednjič srečale na 37. kilometru, kjer se bom najbrž počutila nekaj drugače.
Medtem ko sta mami in Iwona do 37. kilometra prečkali nekaj kreuzbergških ulic, sem jaz pretekla zelo velik krog čez bezirke Wilmersdorfa, Stegliza in še nekaj ostalih, ki jih nisem poznala. S tem skoraj zaključenim krogom se je maratonska trasa najbolj oddaljila od centra mesta. Vzdušje ob in na progi se pa ni veliko spremenilo. Na določenih točkah so se nabrale večje skupine berlinčanov, na drugih manjše in malce večje glasbene skupine. Veliko je bilo družin z mlajšimi člani. Zelo veliko je bilo krikov ‘Nina, Ninaaa’. Kar nekaj je bilo tudi tipičnih posamičnih berlinčanov in berličank, ki so maratonski dan preživeli na svoj način, zvesti načelu ‘bodi, kdor si’. Predvsem pa je bilo veliko, zelo veliko tekačev in tekačic. Množica premikajočih teles se na nobeni točki ni razredčila, pravzaprav je prišlo do precej pogostih zgoščevanj, še posebej v primerih ko se je trasa zaradi del na cestah malo zožila. Pravi zastoji pa so se dogajali na postankih z vodo. Čeprav sem zato kakšen postanek raje izpustila, in večino časa poskušala uiti skupini ljudi s katero sem po svoji zaslugi napačno štartala, mi to ni uspelo. Kljub slalomiranju, teku ob robu trase in po robnikih cest, sem vse do konca ostala v morju sotekačev, v katerega pa nisem ravno spadala.
Krog po jugozahodu Berlina sem pretekla enako umirjeno kot prvo polovico trase. Posamezni kilometri so minili kar hitro, še hitreje pa tisti, na katerih sem kilometrske oznake spregledala. Na približno 27. kilometru sem začela odštevati preostale kilometre. Do 30. kilometra, sem si takrat rekla, bom tekla še sproščeno, potem bom pa pritisnila na plin. Še tri kilometre, dva, enega, gel in gremo. Hitrost in srčni utrip sta zrasla, udobje pa se poslovilo. Naprej sem gledala predvsem na utrip in nisem pustila, da bi mi padel pod 166/7 utripov. Na 33. kilometru sem si lepo razdelala preostalih devet kilometrov: na 35. pojem zadnji gel, na 37. vidim mami, potem jih pa ostane samo še pet. Na 35. sem resda odprla gel, nisem pa ga mogla več pogoltniti. Začelo mi je postajati malo slabo. Čas na moji uri je kazal 2h in 45 min. Do cilja pa sem imela manj sedem kilometrov. V trenutku je postalo zelo realistično, da presežem newyorški rezultat. Pomislila sem na Igorjevo misel, da nima smisla, da grem pregloboko, in tako malce upočasnila. Na 37. sem resda pomahala mami, vendar s še kar šibkim nasmehom. Zadnjih pet kilometrov sem pretekla, ampak predvsem zato ker so bili zadnji. V primerjavi s sedemintridesetimi, jih je pet peščica. Postajala sem žejna, nisem pa imela moči za razmišljanje, kako bi prišla do kozarčka vode. Tako sem tekla naprej in odštevala minute in metre. Na srečno je cilj v obliki brandenburških vrat viden že precej od daleč, malo pred 41. kilometrom. Spraševala sem se, kje natančno je cilj, ali točno v vratih, ali malo za njimi. Upala sem, da je čim bližje. Vedela pa sem, da si ga lahko približam, če malo pospešim. V tistem trenutku sem bila na cilj tako osredotočena, da sploh nisem opazila, kdaj sem pretekla skozi slavna vrata. Na drugi strani ciljne črte, sem se prvič po 3 urah 18 minutah in 10 sekundah ustavila. Od srca se mi je odvalil kamen. Nisem bila evforična, samo vesela, da je konec. Sem se pa nasmehnila, ko sem v cilju zagledala precej majhen napis, da je Kipchoge podrl svoj svetovni rekord. To, bravo.
Popoldan po tekmi je minil hitro in prijetno. Noge so bile utrujene, vsi ostali deli telesa in čuti pa so delovali normalno. Z veseljem sem spila pivo, pojedla pico, in se kopala v čestitkah. Seveda sem bila zadovoljna z rezultatom, najbolj pa me je razveseljevala misel, da je berlinski izziv za menoj. Ta ni bil ‘no bed of roses, no pleasure cruise.’ Bil pa je cruise. Cruise, ki se je v zadnji petini prelevil v borbo, borbo, ki sem jo zmagala.