Ja…., že pot od Koseškega bajerja do Brandenburških vrat je bila dolga, od cilja do pričujočega prispevka očitno še daljša. Kdor čaka dočaka, tako tudi mi.
Uvodoma nekaj verzov, v nadaljevanju povsem resno: Nataša, Andrej in Kaja se, vsak na svoj način, spominjajo kako so uresničili svoje letošnje maratonske sanje.
| Berlinski verzi |
| Smo lansko leto na Kodeljevem se zbrali, kakor vedno svoje želje Igorju prebrali.Že na pómlad enaindvajsetka v Gorici, za zaključek, analizo, se dobimo na osmici.Triatlonci zase Dunaj smo izbrali, na Ironman zvečine bomo se v Celov’c podali.Svoje maratonske sanje preostali, v Berlinu bodo letos množično iskali.Sem si rekel grem še jaz, s 3K-jem po svoj maratonski čas. |
| Vso sezono trdó smo garali, od koseškega se stokrat vsaj po PST pognali,intervale z Mosteca na Rožnik šteli, od Čada gor neštetokrat smo ga prekleli,Kaj nam res je vsega treba tega, da na koncu nas še krega:“Rek’u sem, preveč ste gnali, včer k’ me ni blo’ ste pa stali!”Ni res, vedno smo vse od sebe dali, čeprav včasih zgledalo je kot bi spali. |
| Zdaj pa resno, ne ga srat, čist cel teden s kuram spat,bolj počivat manj se gnat, nam najljubši treninški obrat.In tako že gor letimo, dirke vsi se veselimo, eni prvič, drugi ne,ni dvoma, to res resna tekma bo za vse: |
| Mičota od lani vesta, kak’ se vije maratonska cesta.Kaja se v Berlin odpravi, da svoj čas na dol popravi.Fizik tantrično pristopi, pogumno cilju gre naproti.Janko tokrat prvič z nami, ga zloži na origami.Tudi Igor je prijavljen, a za nas prešvoh pripravljen.Naj na kuharco se spomnim in za drugič jo opomnim,kuhat’ nam je obljubila, rajš je tekla in se polomila.Primož v nápačni se boks prijavi, glej glej tiča,štartno si še pravi čas popravi.Brez tamlade ne b’ blo žura, sej ga dost na rizling fura,ko se dirka bliža práva, s Klavdijo samo še poležava. |
| Petra, Rok, Nataša in ostali, prav tako na pot so se podali,tokrat žal bolj zase se držali, ampak rimo našo oni so končali. |
Nataša se spominja…
Spomnim se, kako je na enem izmed treningov na PST-ju na hitro padla kar skupinska odločitev “ja, gremo v Berlin!”. Tako na hitro se še za kavo ne bi uspeli dogovoriti. In res smo bili tistega »D« dne, od 12h do 15h, vsi na spletni strani berlinskega maratona in mrzlično vpisovali svoje podatke.
Naslednji teden smo že rezervirali avione in hotele, potem pa se je začelo čisto zares. Prilagajanje dopusta poletnim treningom v skoraj tropski vročini, odrekanja aktivnostim, ki ti veliko pomenijo, skratka poletje 2013 – tek, tek in še enkrat tek. In ko je zmanjkalo volje je ostala disciplina, in če bi še ta zatajila, bi bila kriza na tekmi! Tega sem se zavedala in to me je gnalo naprej.
Na tekmi pa en sam velik užitek, vse se je poklopilo – vreme, počutje, družba, vzdušje… Skratka enkratno in takrat sem dobila vse odgovore na predhodna vprašanja pred in med treningi ” zakaj mi je tega treba”.
In ko začutiš koliko prijateljev, kolegov, znancev se spomni nate in ti zaželi srečno, je tvoj trud še dodatno nagrajen…
Andrej
Maraton je tekaška preizkušnja, kjer je potrebno preteči 42.195 km. Česar se zdi, da se zavedamo še predno zares maraton pretečemo, pa se ne, v celoti. Za večino uspeha je odgovorna glava. Seveda morajo zdržati tudi noge, srce in pljuča. Za dobro pripravo vsega tega je potrebno res veliko trenirati. Ti treningi so čisto drugačne narave, kot so bili moji prejšnji treningi, namenjeni pripravam na teke na polovični razdalji. Predvsem dolžina treningov. Lansko sezono sem se dvakrat udeležil “tradicionalnih” klubskih tekov okoli Ljubljane, ki znesejo približno 33km, pa vendar so bili ti treningi bolj podobni družinskim izletom, kjer smo se na več mestih vsi skupaj počakali, pomalicali in se malo spočili.
Treningi za Berlin pa so bili veliko bolj resni. Kljub temu, da nisem uspel narediti vseh od Igorja predpisanih treningov, sem vseeno zmogel pod streho spravit tri dolge tempo teke, od katerih je bil vsak dolg 30km. Niti metra več. Že tako ali tako so bili neverjetno mučni. Pri prvih dveh je moje delo zelo olajšala Kajina prisotnost. Prvič je šlo še posebej težko. Do 20km ni bilo nikakršnih težav, v zame neznanem teritoriju med 20km in 30km pa me je začela zapuščati volja, bezljati pulz in boleti noge. Kaja je zelo hitro pridobivala razliko. Drugič je bilo že lažje in sem se lahko Kaje držal do konca, tretjega pa sem žal moral odgarati sam.
Napočil je petek, ko smo se peterica (poleg mene še »kuharca« Tatjana in trije sotekači: Klavdija, Nataša G. in Boštjan) sostanovalcev sredi noči odpravili proti zagrebškem letališču na letalo proti Berlinu. Vse formalnosti s štartnimi številkami smo opravili že v petek, tako da je sobota minila dokaj mirno. Nedelja pa se je začela zelo zgodaj. Vstali smo okoli 5h, da smo se po vojaško zvrstili v kopalnici. Od stanovanja do štarta smo imeli še slabo uro na podzemni, kjer smo seveda srečali obilo sotrpinov v oprijetih pajkicah.
Že v soboto sem se, po posvetu z Igorjem, odločil, da je moj načrt izpred enega leta splaval po vodi in da sem pripravljen kvečjemu toliko, da se lahko držim Kaje, ki je bila to sezono res vrhunsko pripravljena in s fenomenalnim rezultatom na IM Celovcu za sabo. Tega sem se zelo razveselil, ker je to pomenilo, da bom imel ves čas maratona ob sebi odlično družbo in da bom tudi težave in krize premagoval s pomočjo Kaje. Pridružil se nama je še Janko, ki je imel podobne časovne ambicije. Plan je bil preteči cel maraton s tempom 5:00 na km. Ne hitreje – raje par sekund počasneje.
Če bi kateri od naše trojke lahko pospešil, bi to smel šele po 30. km. Seveda mi to niti na pamet ni padlo, ko smo prišli do tistih številk kilometrov, ki jih prej še nikoli nisem doživel. S Kajo in Jankom smo tekli skupaj od štarta. Igor nam je namenil svojo pozornost nekje med 10. in 20. kilometrom, kjer smo imeli vse popolnoma pod nadzorom. Šlo je kot po maslu. Kaja je skrbela, da ni tempo podivjal preko dovoljenega, saj je dobro vedela, kako je teči maraton v zadnjih kilometrih. Jaz pa sem najbrž prispeval, da smo tekli kakšno sekundo hitreje, kot bi drugače, iz čiste previdnosti. Po 30 km sva s Kajo izgubila Janka. Izkazalo se je, da je Janko kljub temu ohranil spodoben tempo do konca in končal samo par minut za nama. Meni je tja do 35 km vse skupaj minilo brez večjih težav. Potem so se muke začele. Pa ne, da bi me kaj posebej bolelo. Minila me je volja teči. Najraje bi se ustavil. Mogoče je bil malo kriv tudi veter, ki je na tem delu pihal v prsa. Prav gotovo je bilo krivo to, da je bilo prvič in da je bilo za menoj že 3 ure utrujajočega teka. Na tem delu se nama je s Kajo ponovno pridružil Igor, ki naju je poskušal spodbujati. V določenem trenutku je imel celo idejo, da bi lahko malo pospešila. A sva ga s Kajo demokratično preglasovala.
Do cilja za Brandenburškimi vrati se je pojavilo še zelo veliko število ovinkov in za vsakim vogalom sem pričakoval, da se bo pred mano odprl pogled na slavolok. Vmes mi je Kaja parkrat pobegnila za kakšnih 10m, a vsakič mi je uspelo zbrati toliko volje, da sem pospešil in jo ujel. Predvsem volja je bila tista, ki jo je na koncu zmanjkovalo. Ko sva zagledala vrata, sva vedela, da sva rešena. Tega ni moglo pokvarit niti “razočaranje”, ko sva ugotovila, da vrata še niso cilj, ampak šele 42. kilometer. Skozi cilj sva prišla z roko v roki skupaj z Igorjem. Res je bila enkratna izkušnja in hvala Kaja, da si mi jo omogočila preživeti na tak način.
Kaja analizira svoj nastop
Odločitev za berlinski maraton je v klubu padla že v letu 2012. Čeprav sem bila prijavljena na IM v Celovcu, si nisem želela izpustiti super priložnosti, da se skupaj s klubskimi sotekači udeležim te tekme, ki slovi po hitrih časih in izjemnem vzdušju. Računala sem, da bom po Ironmanu v dovolj dobri formi, zato me nastop na tekmi ni prav nič skrbel. A motivacija za treninge v vročih poletnih mesecih, po odlično opravljenem IM in bolezni takoj po njem, ki mi je pobrala zajeten del moči, je bila kar hud zalogaj. Brez pomoči sotekačev, s katerimi nas je družil skupen cilj, bi bilo veliko težje. Tako je šlo iz treninga v trening bolje, hitreje. Hkrati pa sem se mirno tolažila, da sem svoj cilj letos že dosegla, dobro odtečen maraton bo le še češnja na torti športnih dosežkov 2013. Treningi so vedno bolj kazali, da se forma spet lepo postavlja , tako da sva z Igorjem celo začela sanjati, da bi morda lahko izboljšala svoj najboljši čas maratona, ki sem ga dosegla v Ljubljani 2009. Obema nama je bilo jasno, da je Berlin najverjetneje zadnja priložnost
.
Zato so bila tudi Igorjeva navodila kako zastaviti strategijo teka, predvsem v smeri, naj začnem dovolj pogumno, če se bo izšlo super, v nasprotnem primeru pa pač pravočasno korigiram tempo. Kot dovolj izkušeni tekačici mi je tak pristop povsem zaupal. Zahvaljujoč Andreju, smo prvo polovico maratona Janko, Andrej in jaz, zastavili ravno dovolj hitro, da se v drugi polovici nisem hotela predati. Hvala bogu, da je maraton dolg »le« 42 km, saj me je v zadnjih dveh km začelo pobirati in na koncu niti za pospešek v ciljno areno nisem več zbrala moči. Tokrat je šlo res »do konca«, a se je vse odlično sestavilo, in tako sem lahko v letu 2013 poleg IM vknjižila še svoj najboljši maratonski čas!
3K rezultati
| Bukovec Mitja | 03:26:29 |
| Gačnik Boštjan | 03:04:10 |
| Gorišek Andrej | 03:32:55 |
| Grum Nataša | 04:19:14 |
| Kryzanowski Janko | 03:35:38 |
| Lemajič Iztok | 03:42:57 |
| Margon Klavdija | 03:40:27 |
| Primož Rot | 03:47:41 |
| Sluga Kuharič Petra | 04:22:13 |
| Sojer Mitja | 03:26:29 |
| Vovk Kaja | 03:32:56 |
Slike poiščite v galeriji, ostali rezultati so na spletni strani organizatorja.