Race day je vedno nekaj posebnega. Reka garačev. Reka, ki je pri izviru veletok in se oži in oži, ter kapljica za kapljico prečka cilj. Delujoča telesa. Vsak tekmovalec svoja zgodba. Večina ostane očem nevidna. Leva desna. Od ranega jutra do poznega popoldneva. Borba. Dvomi. Pot. Zmaga. Cilj? Ja, res se dogaja na IM!
Globok priklon vsem 3K-jevcem.
Še posebej obema s prvo zvezdico: Meliti in Roku. Matevžu je po trinajstih poskusih uspelo zasesti sedež na letalu za Havaje. Klemen je že prezimil s slotom in v Celovcu uspešno testiral havajsko pripeko. Andraž je za las ujel vlak pod desetimi urami. Marjanu je to uspelo že lani. Scott je s progo opravil kot pravi ameriški rekreativec.
Vedno ponovno mi je lepo biti del te zgodbe!
Igor
GO GO GO
… fast or slow, you’re the best, we love you so! Te in še veliko drugih spodbudnih besed, predvsem pa imena naših in tudi drugih Ironmanov so odmevali vse popoldne na idiličnem, po Igorjevem izboru določenem prostorčku na 1., 11., 21., 31. in 41. kilometru tekaškega dela. Navijaška 3K zgodba se je začela praktično takrat kot tekmovalna: pisanje imen po kolesarski progi, zadnje priprave in generalka so bile v ospredju večera pred tekmo, noč pa je v veliki meri minila še z zadnjo vizualizacijo različnih možnih nastopov. V nedeljo zjutraj, morda celo še pred Ironmani, smo 3K navijači že sedeli na enem od pomolov Vrbskega jezera, kjer je bil štart plavanja. Na srečo je bila naša oprava dovolj posebna, da so nas opazili in da smo jih lahko že pred začetkom Potovanja v neskončnost bodrili; spodbudni pogledi, tihe besede, mahanja daleč stran ter po pisku sirene tudi glasno spodbujanje in kar se da široko mahanje z barvastimi pompomčki so napovedali ravno pravšnjo zavzetost in velikansko spodbudo.
Potem ko smo vse naše počakali, da so preplavali 3,8 km, se je tudi navijaška ekipa športno aktivirala in večina članov je opravila tekaški trening. Bučno spodbujanje se je nadaljevalo na kolesarski progi, kjer pa je hitrost tekmovalcev zmanjševala našo učinkovitost. Le-ta je najbolj do izraza prišla v zadnjem, tekaškem delu Ironmanske preizkušnje. Skorajda na dotik blizu smo imeli naše junake in namesto, da bi bližina umirjala navijaško vznesenost, jo je samo povečevala, tako v tempu pompom zamahov na sekundo kot v jakosti naših glasov. »Dajmo, Klemeeeen!«, »Stisn, Andraž!«, »Super ti gre, Matevž!«, »Marjan, še mau!«, »Bravo, Rok!«, »Juhu, Melita!« in seveda David, Šinki, Andrej, Andraž, Peter in številni drugi vzkliki so se prepletali z rumeno-rdeče-modro-zelenimi tresljaji in energijo, ki je bila vse močnejša. Prav vse naše tekmovalce smo počakali do predzadnjega kilometra, le nekaj trenutkov do takrat, ko so postali (spet) Ironmani.
Bila je res lepa navijaška izkušnja. Spremljati takšno zavzetost, garanje in odločnost ter vse govorice obrazov in teles ter hkrati spodbuditi morda nekaj korakov za nekaj sekund, je nepojmljivo. Tudi navijači smo dobili celo paleto novih občutkov, doživetij, izkušenj, spoznanj in smo hvaležni, da smo bili del te zgodbe. Ki se bo gotovo nadaljevala, na še in še možnih načinov…
Polona