Priznam, da sem se v preteklih letih po pretečenih 10-tkah na Ljubljanskem teku že poigravala z mislijo, kako bi se bilo nekoč fino preizkusiti na 21-tki. Vendar so bile to takrat le predrzne misli. V zadnjih dveh letih sem tek celo opustila zaradi težav v predelu kolka. Če me Alenka na dopustu ob prijetnem jutranjem tekanju ob morju ne bi pregovorila, da bi se udeležile priprav na 21-tko na letošnjem Ljubljanskem teku, bi to še danes ostala le skrita želja.
Uspešno sem jo pretekla, celo nad svojimi pričakovanji. Vendar mi brez priprav pri 3Kšportu ne bi uspelo. V dobri družbi in vzpodbudami tako tekaških soborcev kot trenerjev Luke in Igorja, so bile priprave prijetne, čeprav tudi naporne. Tek je postal užitek in potreba, v nasprotju z občutki pred leti, ko mi tek ni nudil boljšega počutja.
Zadovoljna sem, da mi je uspelo in se mi je s tem povrnila volja do teka. V družbi je prijetneje, zato se veselim nove tekaške sezone v družbi 3Kšporta.
Cvetka
In kaj pravi Alenka?
Moji tekaški začetki segajo v maj 2013. Natančneje prvomajski dopust…priprave s 3K v Medulinu. Popolna tekaška začetnica je šla v Medulin na priprave s 3K…sami hudi modeli v skupini z opravljenimi Ironman preizkušnjami. Prvi tekaški trening…že ogrevalni tek od hotela do začetne pozicije mi je dal vetra 
No, vsak začetek je težek, a z vztrajnostjo se daleč pride. Najprej minuta teka in minuta hoje, pa potem podaljševanje teka in …jeseni prva desetka na LM…. Mojemu navdušenju v cilju ni bilo konca in kraja. Čez zimo sem tekla sama. Najraje na zasnežen sončen dan. Kaj lepšega kot to. Potem pa vroč čaj in počivanje. Spomladi kilometri po Rožniku. Poleti kilometri po Hvaru in kasneje po Valkaneli…do Vrsarja ali še raje v drugo smer, proti Poreču. Takrat sva s Cvetko rekli, zakaj pa si ne bi zastavili izziv in pretekli kar 21 km? Poskusiva? Dajva. Priprave sva začeli sredi avgusta, seveda v 3K klubu. Prvi trening…gremo zgornje in spodnje milje. A kar takoj na klance? No, prav, pa sva šli. Tako se je potem nadaljevalo. Spoznali smo trenerja Luko, kilometri so se nabirali. Zame je bilo težko. Moja tekaška kilometrina ni dolga, pa še kakšna kila ali dve (no ja, več, ampak pustimo podrobnosti viška… Počasi se menda daleč pride, Luka nas je spodbujal, pa tudi Mirjana se je večkrat izkazala s spodbudnimi komentarji. Da ne omenjam sekcije A. Vedno ko smo se srečali ob PST, so bili spodbujajoči komentarji tisto, kar nas je gnalo naprej. Ko sem eno nedeljo prvič pretekla 18 km v kosu se mi je končno zazdelo, da bo šlo.
Potem pa dan D… Zamuda avtobusa… Potem sva s Cvetko zamudili tudi ogrevanje in fotkanje s 3K… Pa dobro no, a bova zamudili tudi na štart…. Dvakrat lulanje, potem pa ogrevanje, poskakovanje in pognali smo se s štarta… Punce so mi po enem kilometru ušle, zame so bile prehitre in ostala sem sama. No, ne sama, saj je bila množica ob progi glasna in spodbujajoča. Do desetega kilometra nobenih težav… Čas na 10 km boljši kot lani, ko sem tekla samo 10 km. Kako kul občutek Na 13 km me je čakala prijateljica Staša s kokakolco Hvala Staša, zlata si Muke so se začele, ko smo se usmerili na Večno pot… Ajaj. Zdaj mi je jasno, zakaj je Večna, saj ji ni bilo konca in kraja… Pa obrat na Brdo.. Masaža nog na 17 km… Potem pa še zadnji 4 km. Noge so postajale vse težje….ufff… zadnji trije kilometri so se vlekli kot smrkelj… Pa kaj mi je bilo treba tega. Potem pa obrat na Slovensko… Joj, cilj je že pred menoj, pa sem “pospešila”… Cilj… Zmogla sem še “petko” Jankoviču in medalja se je znašla okoli mojega vratu. Kje je zdaj kdo, da ga objamem…se skupaj poveselim… Nikjer nikogar? Evo jo sodelavko. Kje sva našli moč za poskakovanje od veselja? Ne vem…
In še preoblačenje…malo tresoče noge…nestabilne. Pa na bus in na zasluženo pico. Super občutek. Uspelo mi je. Kljub mukam v zadnjih kilometrih. Luka je podal tudi strokovno analizo. Prehitro si začela in potem se je poznalo proti koncu. OK…nisem še vešča držanja primernega tempa in množica me je na začetku ponesla naprej. Bo naslednjič bolje, ne, pa hitreje
Alenka