…se je razlegalo, ko sem tekla mimo mame na 8 kilometru. Hvaležno sem ji vrnila nasmeh in šla naprej.
Mrak se je počasi spuščal na cesto, za menoj je že bila romantična prva tretjina polmaratona, ki je tekla ob morskih rokavih, ki so se nadaljevali v Beneško laguno. V Cavallinu je bil štart nočnega polmaratona in maratona. Po začetnih dveh kilometrih se je dihanje postavilo v svojo strugo, mišice so ujele ritem in se zahvaljevale za žemljo in napolitanke, ki sem jih pojedla uro in pol pred tekom. Nekje na 6 kilometru sem hitro odšla še za zid, na 7 preživela prvi bodec in sedaj sem bila čisto prontna za ostalih 14 km.
Beneška laguna
Pulz je prav prijazno kimal 158 ali pa 163, zato sem preklopila na uro in si merila kilometre. Spet se je pojavil moj prastrah, da ne smem prehitro, ker me lahko na koncu zmanjka. Zato sem imela pri 10 km na uri 54 minut. Malo pred postajo sem pojedla gelček in ga poplaknila z vodo. Ker sem to hotela obdelati frajersko, v teku, se mi je zaletelo, zato sem se morala ustaviti in predihati vodo in zrak, ki sta ušla v napačno luknjo.
In šla naprej. Gel mi je dal krila in do 13 km je šlo naravnost odlično. Nato je bil na vrsti drugi bodec, zato sem morala upočasniti in predihati cel kilometer. Prav izvedensko sem na 15 km srknila še drugi gel, tokrat je šlo splakovanje hode in brez problema. In spet s pospeškom do 18 km, ura je kazala 1.40 in drobiž. Juhu, sem si rekla, vmes pa že razmišljala kakšen bo končni rezultat. Moj zajec v podobi Andreja me je vlekel naprej, se sem ter tja ozrl nazaj, vendar mu ni bilo mar mojega popuščanja, ki se je začelo nekje po 19 km. Seveda sem se zahvaljevala vsem trem testeninkam, ki sem jih uprizorila od petkovega kosila dalje ter belim žemljam, napolitankam in gelom. Ampak, če odkritosrčno priznam – mogoče bi morala narediti kakšen daljši tek več, pa kakšen intervalček tudi…
No, kakorkoli – tabla 19 km in plaža v Jesolu na desni sta me pozdravila, ko sem letela mimo para, ki sta vzkliknila „mamma mia, che corsa“. In malo naprej, blizu table 20 km simpatičen Italijan: „dai, signorina, forza, ultimo chilometro“. Nekje sem napraskala še tisto vrhnjo plast napolitanke in zagledala kakih 300 metrov pred sabo finish. Moj PB, ki sem ga čutila od popoldneva dalje, se je res zgodil!
Piazza Mazzini – cilj
Srečna? Kaj pa vem, niti ne, vesela pa zagotovo. Zato, ker sem po moji oceni dokaj pametno tekla, razporejala moči, nisem popuščala in se vdajala raznim žalostnim v stilu „ pa kaj jaz tukaj nekaj globoko diham in švicam, da mi teče po vseh grabnih, mar bi brala knjigo in pila čaj“.
To je bil dialektični vidik teka. Spiritualni pa je bil popolnoma drug. Tek sem posvetila svojemu starejšemu sinu, ki je tisti dan opravljal maturo iz matematike in je potreboval (in še potrebuje) vse dobre vile in energije tega sveta. Posvetila sem ga tudi mlajšemu sinu, ki je ta dan opravil reprezentančni trening in v dvomih pričakuje naslednjega, ki bo v nedeljo in potem izbor za Evropsko prvenstvo. Posvetila sem ga tudi Ljubezni, pa Približevanju. In vsem vam, ki z mano delite treninge, tekme, dneve, tedne, takšne in drugačne trenutke, misli, besede in ste vsak pred sabo vseeno sami, ko je treba storiti, opraviti, izvesti,….
In če dobro premislim, sem imela že pri 16 km motne oči, ko mi je vse omenjeno švigalo skozi možgane, iz srca pa so prihajale hvalnice Stvarstvu, da me je obdarilo z zdravjem in me postavilo na mesto, kjer sem in lahko doživljam to kar doživljam.
