Najprej nisem nameravala sploh ničesar napisati o februarju, saj bi ga rada čim prej pozabila, vendar me je Igor prepričal, da so tudi depresivni in negativni članki za nekaj dobri. Verjetno res, nekdo se lahko iz mojih izkušenj kaj nauči ali pa bolj razume, kaj vse se dogaja v glavi nekoga, ki ima pred sabo zelo poseben cilj.
Če ste prebrali prejšnji prispevek, potem veste, kako neslavno se je končal moj tekaški trening v januarju. Takrat sem bila bolj slabe volje, ker sem mislila, da sem zgubila mogoče dober teden treninga….wroooong. Obiski fizioterapevta, ki me je vedno ob vsaki poškodbi takoj skupaj spravil, so postajali vse preveč pogosti, bolečina pa je ostajala. Menda je prišlo do stresne frakture petnice. Prevelike obremenitve za moje sklepe so terjale svoje. Celjenje razpočenih delov na kosti traja okoli enega meseca, Tako kot je bolečina na petnici ostajala nespremenjena in zelo boleča na dotik in pri teku, tako se je moje razpoloženje spreminjalo iz zmerno dobre volje, v slabo voljo, počasi v negativizem in pojavljale so se prve solze. Še vedno se spomnim, kako sem prišla od fizioterapevta domov, direktno v posteljo. Če se prav spomnim, je bil tisti dan tekaški trening, kar je še pripomoglo k smiljenju in cmerjenju.
Večkrat mi je na misel prišel stavek, ki ga je napisal Peter v svojem poročilu iz Zell am See-ja: “Vedel sem, da se bo zgodilo, da se bo zgodilo takoj, ne pa tako brutalno: že v prvih …”. Ko sem se odločila za nastop na IM, sem vzela v zakup tudi vse poškodbe, utrujenost … ki jih prinašajo treningi. Če bi prišlo do poškodbe na mojem poškodovanem kolenu, zaradi katere sem tudi težko sprejela odločitev za IM, bi samo odmahnila z roko in nekako že preživela prisilni počitek. Da pa pride do poškodbe na zdravi nogi, tega pa še vedno ne morem preboleti …
Februar, mraz, tema, sneg, vsi tečejo, Marta ne teče, ne kolesari, Marta samo plava. Veliko mojih sotrpinov, je že pošteno utrujenih od dolgih treningov, Marta pa ne ve, kaj je to utrujenost. Plavanje je pač premalo zame. Je pa res, da sem zaradi spočitosti na plavanju izboljšala čase na 50m, 400m in 750m. Vse je za nekaj dobro, a ne 😉
Da malo pretiravam, edini svetel trenutek v tem času (seveda povezan s športom), je tale:

Da pa spet ne bi bila preveč optimistična, mi je sredi februarja padla odpornost, napol bolna sem odšla v šolo v naravi, nikamor drugam kot v prijetno ohlajen Tamar, kjer se temperature redko kdaj dvignejo do -5 ☺. Nato se je bolehnost nadaljevala še en teden, kar je še stopnjevalo moje super razpoloženje tisti čas. Po šoli v naravi so se pričele počitnice, za katere sem imela v planu narediti čim več kolesarskih kilometrov. Wrooong again. Namesto pomladanskih temperatur, je bila v Beli krajini prava Sibirija. Zdravje se je sicer nekoliko izboljšalo, a tek še ni prišel v poštev, podplati pa so me že prav pošteno srbeli. Z mojimi kolesarskimi prijatelji sem se podala na Mirno goro. Že moji pulzi, ki so skočili do neba in še višje, bi mi lahko povedali, da nisem v redu. Wroooong again. Tisti, ki me poznate, potem že veste, da sem grizla v hrib z njimi in ne bi odpadla … prej bodo prašiči leteli, kot bi Marta priznala, da ne more več. In tako sem prišla z njimi na vrh, izmučena, za nagrado pa sem naslednji dan dobila vročino.

A vsaj petnica me skoraj ni več bolela. Počasi je šlo s poškodbo na bolje, vsaj nekaj, a ne. Tako sem skoraj ves prosti teden preležala doma in upala, da bo marec boljši. Takoj naslednji teden smo imeli na plavanju spet testiranje. Na 400m sem mislila, da se bom razkopala, da plavam za svetovni rekord, čas pa, kot da sem vmes malo mrtvaka plavala …bolezen terja svoje, naslednjič ne bo svetovni rekord, bo pa osebni, če ne, bom pa zeeeeelo jezna nase ☺.
In veste kaj, MAREC JE BOLJŠI. Če je bil opis februarja bolj črnogled, težko branje, obljubim, da bo prihodnje branje boljše, bolj optimistično, prežeto z dobro voljo in nasmehom.
Začel se je pa tako…

… nadaljeval pa s kolesom še naslednji dan in mojim prvim tekom v nedeljo s Kajo in Andrejem ob slovenski obali po enomesečni pavzi. Bilo je odlično, še bolj odličen pa je bil “muskerfiber”.
Ko pišem to poročilo, prežeto s turobnimi, negativnimi misli … smo že globoko v marcu. Če povem po pravici, nedelja dopoldan, odlašam z dolgim tekom in rajši pišem to poročilo. A veste, tista utrujenost, o kateri sem pisala zgoraj, da ne vem kaj to je, ostali sotrpini pa dobro vejo…no, zdaj že dobro vem, kakšen je občutek, ko si utrujen. In veste kaj? Marti je všeč ta občutek ☺. Plavanje, tek, kolo, dolgo kolo, danes me čaka še daljši tek, jutri plavanje … takšno je zaporedje zadnjih treningov.
Poškodba je sanirana, bolečine ni več, vendar kljub temu tečem še bolj previdno. Moram se pohvaliti, da sem hitro prišla v dokaj dobro kolesarsko formo, še malo pa bo leteeeeelo po cesti ☺.
To bo zaenkrat to, podrobnosti o treningih v marcu pa kmalu … grem odlaufat še ta dolgi tek ☺.