Prihod v približno 5 ur oddaljeni Neulengbach v petek popoldne ni obetal prav nič dobrega, saj je bilo nebo nad mestom v bližini Dunaja prav grozeče obarvano, piko na i pa je dajal tudi kar precej neugoden in mrzel veter. Kljub vsemu sem upal, da se vse vremenske napovedi (pogledal sem jih kar nekaj) za naslednji dan motijo, ter se bomo tako tekmovalci spopadli zgolj med seboj, ne pa še z zimskimi vremenskimi razmerami.
Po razmeroma mirni noči, je jutranji pogled skozi okno naredil kar majhen gnedl v grlu, saj je bila misel, da se bom moral preko dvajset ur spopadati z dežjem, hudim mrazom in vetrom, izredno frustrajoča. Po zadnjem sestanku pred začetkom tekme, sem se zaradi mraza in dežja, že kar eno uro pred startom oblekel v neopren, povrhu navlekel flis, vse skupaj pa na koncu zavil še v palerino. Tako pripravljen sem izkoristil zadnje tople trenutke pred začetkom letošnjega svetovnega pokala v ultratriatlonu, ki pa je hkrati štel tudi za evropsko prvenstvo v dvojnem ironu.
Voda v zunanjem olimpijskem bazenu ni presegala 15 stopinj, in prvi metri ogrevanja so bili podobni začetkom plavanja pred 30 leti, saj sem se nekaj uvodnih metrov dobesedno boril z sapo, saj mi je zaradi šoka ob mrazu stisnilo pljuča. Hitro sem se odločil, da si pod uradno plavalno kapo navlečem še eno, ki mi bo vsaj malo omilila mraz. Pogled na 54 dobro pripravljenih športnikov, ki šklepetajo z zobmi in se nejeverno spogledujejo med seboj ob nepričakovanem mrazu, je bil prav ironičen. Startni znak je pretrgal moreče vzdušje in tekma se je začela. Po približno 40 minutah sem opazil, pri spremljanju sotekmovalcev, da nas je v progi zgolj 5 plavalcev, in ne šest kakor na začetku. Kasneje sem izvedel, da je Avstrijec Oswald Harald odstopil zaradi prehudega mraza. Po dveh urah in eni minuti in preplavanih 152 dolžinah sem zlezel iz vode kot drugo uvrščeni, ter se v teku podal v šotor (mislim, da se ni nihče preoblekel v menjalnem prostoru), kjer smo se preoblekli v zimska oblačila, pri katerih niso manjkale niti podkapa in debele rokavice. Za menjavo sem tako porabil kar debelih devet minut.
Čakalo me je 37 krogov slabih 10 kilometrov dolge proge, ki je bila glede na ostale kolesarske proge v svetovnem pokalu, ravninska, a so vse skupaj pokvarili dež, veter in hud mraz. Pogled na mestni »semafor«, ki je kazal temperaturo, se je ustavil na številki 4, kakor je znašala temperatura ozračja večji del kolesarjenja. Hvala bogu, da je počasi nehalo deževati, ter smo imeli tako vsaj eno skrb manj. Na žalost so vremenske razmere zahtevale tudi svoje žrtve. Najhuje jo je skupil Šved Petri Halberg, ki si je pri padcu zlomil roko. Po približno uri kolesarjenja sem prešel v vodstvo in tam vztrajal še približno 8 ur. Posledice neugodnih razmer (predvsem premočene noge) so doletele tudi mene in znašel sem se v eni najhujših kriz od kar se aktivno ukvarjam s triatlonom. Nog enostavno nisem čutil več in tempo je počasi začel padati. Zadnjih 60km sem bil tako skoraj več na nogah (absitz) kot na aerobarih, saj sem le tako lahko ob manjših klančkih držal neko spodobno hitrost. Kriza je bila tako močna, da sem si potihoma želel, da bi na kakšnem ovinku nesrečno padel in bi se s tem zaključila ta neskončna agonija. Mokroto je kmalu zamenjala noč, ki je pokazala svojo moč oziroma našo nemoč. Slaba vidljivost in nekajkratno skoraj usodno srečanje z nasproti se vozečimi (nekateri so imeli zaradi utrujenosti in razmer probleme z orientacijo), mi je vlila dobršno mero strahu. Na srečo je semafor »kmalu« pokazal zadnji krog, tako da sem lahko zlezel s kolesa in se začel pripravljati na dvojno maratonsko razdaljo. Odlični Švicar Sylvian Brennwald me je seveda zaradi krize na kolesu prehitel, ter tako v zadnji del triologije startal s približno 18 minutno prednostjo. Zopet sem ob menjavi porabil preveč časa!
Kljub vsemu sem v teku računal na to, da lahko izgubljeno nadoknadim, a so že uvodni koraki pokazali, da je to račun brez krčmarja. Popolnoma zategnjene zadnje stegenske mišice in popolna neobčutljivost stopal sta mi že v začetku onemogočile korak, ki sem ga imel na prejšnjih tekmah in s katerimi se premagoval do takrat vodilne. Vodilni Švicar je pokazal, zakaj je bil že trikrat evropski prvak in je svojo prednost pred menoj počasi povečeval. Vedel sem, da nisem sposoben tekme zmagati, zato sem se usmeril na tretje in četrto uvrščena, ki sta bila odlična ironmanca, saj sta imela prijavljena časa 9:05 in 9:17, kar je pomenilo da sta tekaško dobro pripravljena. Kmalu se je pokazalo, da je dvojni ironman povsem druga zgodba, tako da se je moja prednost pred tretje uvrščenim Nemcem iz ure v uro povečevala. Nagrada za težek dan in noč je prišla s svitom, ko nas je kmalu pozdravilo sonce, v sicer še zmeraj mrzlem jutru. Na koncu sem kljub vsemu v enakomernem tempu pretekel vseh 125 krogov v tempu približno 5:40/km, ter tako vztrajal slabih osem ur brez koraka počitka. V cilj sem prispel bo 22 urah in 10 minutah, kar je bilo približno dve uri slabše od tistega kar smo si po tihem želeli. Nekaj je k temu prispevalo vreme, nekaj, zadnje dva težka tedna (služba, družina), nekaj pa dejstvo, da je bila to v dveh mesecih že moja četrta izjemno težka tekma.
Kljub vsemu sem s svojim dosežkom zadovoljen, saj je biti evropski podprvak (op. 10 najboljših ultratriatloncev je Evropejcev) nekaj o čemer sanja vsak predan športnik. Ostaja zgolj grenak priokus tega, da zopet nisem imel čast poslušati slovensko himno. A tudi za to še pride čas.Za konec še zahvala moji ekipi brez katere bi bilo to skoraj misija nemogoče.Ekipa: oče Janez, maser in še mnogo več Jaka Kolenc, ter triatlonec Grega Trošt, ki je z menoj pretekel zadnjih 60 krogov.
Do prihodnjega mesca (dvojni iron Madžarska) vas lepo pozdravljam in se vam še enkrat vsem lepo zahvaljujem za podporo in izrečene čestitke.
Matej Markovič