Že dlje časa se mi je porajala želja, da pretečem daljšo razdaljo. Lansko leto je bila to Logarska Dolina 75km, letos pa sem ciljala na stotico. Osebno me predvsem zanima, kje so tiste meje ko dejansko nimaš več kontrole nad svojim telesom in zmaga poraz.
4.30 bujenje, tuš, zajtrk, priprave in skok skozi vrata. Presenečeno in zaprepadeno se zazrem v deževno jutro. Dež, mraz, mokrota, jaz pa napravljena za na plažo. Hitro skočim nazaj v hotelsko sobo, odložim sončna očala oblečem čez dolgo majico in seveda pulover. Odletim na kraj prizorišča in seveda vsi primerno oblečeni vremenu. Hitro odvržem pulover in čakam na start. Že premočena in premražena. 6.00 pok pištola in gremo. Vsi so zdrveli mimo mene, da sem za trenutek pomislila, če sem na pravem mestu. Pogledam nazaj, le jaz. Zbegano, zaspano in trdno odločeno tečem svoj tempo.
Teklo se je v parku Prater, v krogih. En krog z dolžino 2,5km, se pravi 40 krogov in stotica je osvojena.

Prva polovica je bila deževna. Nikakor mi ni uspelo ogreti telesa in se sprostiti ter uživati. Bila sem v skrbeh zaradi čevljev. Bo to zdržalo cel dan? Teža je bila očitna in ali bom na koncu krivila žulje za neuspeh, nedopustno! Če sem že prišla na Dunaj je fino da vsaj polovičko odtečem in sem tekla dalje. Okoli poldneva se je nebo odprlo in posijalo sonce, ogrela sem se za dobro urco, nato pregrela ker je vročina naraščala. Kaj mi je bilo tega treba? Nič, gremo preseči mojo najdaljšo razdaljo do sedaj 75km, lansko leto Logarska Dolina. Malce že utrujena vsega skupaj ležem na eno od klopc in občutek je bil fenomenalen. Prestraši me tekač, češ a pokliče pomoč, je z mano vse OK? Hitro odgovorim, da ja, da sem se le malo pretegnila, nato pa sem raje vstala in nadaljevala. Počasi sem pritekla do 80km, ko sem si rekla še 20 km. To ni nič, to je tvoj trening, to ti narediš po 8 urnem delavniku…. A še zdaleč ni bilo enostavno. Korak za korakom, prav apatično in brezvoljno sem prišla do 90km. Še 4 kroge. Bo uspelo? Ne vem, do zadnjega kroga nisem vedela. Ko pa sem na sebi začutila solze sem vedela da sem zmagala. Skozi cilj sem se podala v slogu Forrest Gump-a in nastopil je verjetno eden redkih mojih čustvenih prizorov kadarkoli.

Za konec:
Fizično sem bila dobro pripravljena. Za svoje zdravje zelo dobro skrbim kar se tiče prehrane in dodatkov. Na teku sem si vsakih 5km privoščila svoj elektrolitski napitek in vsakih 10 km nekaj pojedla kar je bilo na razpolago (pomaranče, banane, kumarice, rižev narastek in lubenica) vsakega pomalem. Težav s krči, bolečinami v mišicah ni bilo. Le utrujenost katero sem premagovala z motivacijo.
Lep zaključek in definitivno ne moj zadnji takšen tek.
Moj čas:
12:11:49, 33 mesto, 5 mesto med ženskami in edina slovenka na tej razdalji