Odhod na Madžarsko v četrtek zgodaj zjutraj je bil prežet z mešanimi občutki, saj so se bojevali na eni strani neverjetno dobri rezultati na zadnjih treningih ter na drugi strani zavedanje, da nisem v letošnji sezoni dosegel še nič omembe vrednega. Tako sem se namesto prepotrebnega spanca v postelji našega avtodoma odločil, da bo najbolje, da kar sam sedem za volan ter si tako zaposlim glavo, pa čeprav je na koncu naneslo za kar sedem ur vožnje.
Vseeno sem celo pot premleval pogoje v katerih bom tekmoval, si znova in znova predstavljal moje tekmece in njihove dosedanje rezultate ter se seveda poigraval z različnimi scenariji, ki pa so imeli večinoma srečne konce. Tekma v Bonyhardu je štela za svetovni pokal v ultra triatlonu in je imela zame še toliko večjo težo, saj so bili tam zbrani skoraj vsi asi tega športa na čelu z trenutno vodilnim Singapurcem ter legendo tega športa Francozom Guy Rosijem, ki ima v svoji zbirki že 38 dvojnih, 17 trojnih, 4 petkratnih in 8 desetkratnih ironov.
Zaradi problemov z domačim bazenom, naj bi se plavalni del opravil v 57km oddaljenem mestu Dombovar ter se nadaljeval s kolesarskim premikom v »rodni« Bonyhard kjer naj bi se odvijal preostali del preizkušnje. Odločitev, da si pogledamo prvi del kolesarskega dela morda niti ni bila najbolj posrečena, saj so se že takrat porušila vsa moja časovna pričakovanja glede želenega končnega časa. Zadnji močni kolesarski trening pred odhodom na Madžarsko (200km s povprečjem 34,4km/h in 1300vm) me je namreč prepričal, da sem stavil največ prav na kolesarski del, ki pa se je sedaj izkazal za brutalno težkega . Že prvi del (57km) je vseboval številne klance, katastrofalno cesto in neuničljivi veter, kateremu se je pridružil še drugi del (121 krogov znotraj mesta) z neverjetnimi 3500 višinskimi metri. Po krajšem obdobju slabe volje, sem tudi po zaslugi moje super ekipe misli preusmeril na bitko s tekmovalci in se nisem več obremenjeval s končnim časom. Po standardnih uvodnih protokolih in pasta partyju sem se že ob devetih znašel v postelji ter kmalu po tem presenetljivo tudi zaspal.
Prebudil sem se v sončno jutro, ki me je še dodatno napolnilo, tako da sem res že nestrpno pričakoval pok pištole napovedane ob deseti uri. Še mnogo pred tem, pa smo se morali tekmovalci zbrati na osrednjem prostoru, saj naj bi nas z avtobusom odpeljali v omenjeni Dombovar na start te dirke. V zadnjem trenutku smo se odločili za prevoz z avtodomom, saj je bila skrb zaradi »gumidefekta« v prvih 57km prevelika.
Po ne vem kolikih govorih lokalnih veljakov je končno počilo in 25 tekmovalcev, med njimi tudi štiri ženske, se je pognalo v bazen, cilju naproti. Tekmovalci smo bili razdeljeni glede na prijavljene plavalne časa, tako da sem plaval v drugi jakostni progi. Po 230 dolžinah sem iz vode prilezel kot tretji z časom 2:03, zgolj 2 minuti za drugim. Vodilni Fabrizio Botanica je bil takrat že 15 minut na kolesu, saj je plaval neverjetnih 1:43 ter tako postavil nov svetovni rekord v plavalnem delu. Ker je bil to za tisti kraj največji dogodek v tem letu (prenašale sta ga tudi dve lokalni televiziji), se je zbrala tam številna množica gledalcev, ki jih ni zanimalo samo plavanje temveč tudi sama menjava v menjalnem prostoru. Tako so se lahko pošteno nagledali moje bele riti, ki jih je pozdravila ko sem smuknil iz neoprena v kolesarsko opravo.
V kolesarskem uvodu sem se počutil odlično, le malo me je skrbel visok pulz (165), ki je bil posledica močnega plavanja ter s tem visokega plavalnega pulza (155) ter seveda adrenalina, ki ga je povzročila menjava. Ker nisem uspel spraviti pulz na želenih 140 kar eno uro in ker mi to nista omogočala niti trasa in veter, sem se sprijaznil s tem dejstvom in začel ne glede na pulz voziti po občutku. Na najdaljšem klancu sem ujel in prehitel drugo uvrščenega Švicarja, ki pa se s svojo kronometer raketo ni dal kar tako premagati. Po dobrih 45 minutah menjavanja (jaz njega v hrib, on mene navzdol) sem se dokončno odlepil ter tako v Bonyhard pripeljal kot drugi. Tam me je čakalo 121 krogov (po 2,5km), ki so bili speljani takole: po prehodu skozi ciljno črto te je čakal cca 500metrski spust, ki ti je omogočal 45km/h brez poganjanja in ki mi je vsak krog služil tudi kot čas za uživanje kalorij. Na koncu spusta nas je čakal 90 stopinjski ovinek, ki se je nadaljeval v 400 metrsko ravnino, ki se je zaključila zopet z 90 stopinjskim ovinkom. Sledil je približno 300 metrski vzpon, kateremu je sledil še zadnji cca 1,5km dolg ravninski odsek, ki pa je bil na našo »srečo« obogaten z vetrom v prsa. Kljub težki progi moram priznati, da sem vseh 360km odpeljal brez ene same krize (le dvakrat sem odtočil) ter tudi vseh 121 krogov izredno konstantno čemur priča tudi pogled (na ključno izbranih) na 6 zaporednih krogov – 5:08, 5:09, 5:09, 5:09, 5:06, 5:08 (čas na krog). Po cca 14 urah in pol (2:10 sem porabil na plavanju) sem skočil iz kolesa kot drugo uvrščen ter se brez najmanjših težav pognal 87-im tekaškim krogom naproti. Vroča juha v bidonu, čokolino, accelerade in coca cola z vodo so bili glavno pogonsko gorivo, ki so jih dopolnili trije geli, dve čokoladi, štiri banane in dva sendviča. Aja, med samim kolesom sem prehitel vodilnega Italijana ter tako kar nekaj časa vozil na prvem mestu, dokler me ni prehitel kasneje tretje uvrščeni Nemec Marcel »Šunka« Hening. Vzdevek šunka sta mu dala člana moje ekipe, saj je bil obseg njegovega stegna približno tak, kot mojega pasu.
Prav zaradi tega sem vedel, da njegovih cca 12 minut ne bo zadostovalo za zmago in to se je kmalu tudi izkazalo, saj sem prešel v vodstvo že po slabi uri. Začetni tempo pod 5:00 se je kmalu izkazal za prehudega in po cca 16-ih urah se je pokazala prva resnejša kriza, ki je botrovala temu, da sem moral leči na masažno mizo in tam prebiti cca 7 minut. Masaža je naredila svoje, tako da sem kmalu potem zopet ujel svoj ritem, ki je trajal kakšne štiri ure. Tempo se je gibal nekje med 5:00 in 6:00 kar pa je bilo za zmagovalca Andy-ja (Aleksander Korral – ki ga bo lahko Kovač spoznal na Havajih, saj se je tja uvrstil brez težav) prepočasi, tako da sem vmes izgubil vodilni položaj. Približno tri ure pred koncem sem zapadel v najresnejšo krizo, ki je trajala kar dobro uro, a se še zmeraj ni mogla primerjati z tisto lansko ko sem vijugal po cesti sem in tja. Zavest, da imam trdno v rokah drugo mesto ter skoraj nedosegljivo zlato, da je do konca še približno 15km in dve kili in pol, ki sem se jih znebil na stranišču, so botrovali temu da sem se prerodil in začel tek, ki sem ga uprizoril prvih 15 krogov (zadnji trije izmed 87 krogov so bili tudi najhitrejši). Spodbujanje ljudi, ki jih je navdušil moj tempo in vzklikanje (»gar gar Matej« – gremo Matej) so me dobesedno ponesli skozi cilj kjer je bilo zopet pretečenih na litre solza, ki so bile posledica odstranitve kamna, ki je zapiral mojo čustveno votlino. Objemi in jokanje na obrazih očeta in sina sta povzročila solzo celo na obrazu direktorja dirke. Dirko sem tako zaključil ob 9:08 zjutraj, po 23 urah in devetih minutah, vsega 8 minut za zmagovalcem in več kot dve uri pred tretje uvrščenim Marcel Heningom.
Ker je bila razglasitev šele naslednji dan zjutraj, me je čakal prijeten dan, ki sem ga izkoristil za prepotreben počitek (čeprav zaradi bolečin nisem mogel zaspati) in za druženje z mojo prekrasno ekipo. Preden sem se odpravil spat, sem pričakal še zadnjo tekmovalko, ki je prečkala cilj ob 21:50, po skoraj 36 urah, vsega deset minut pred limitom. Vsaka čast.
Za zaključek bi povedal, da se je celotna zgodba (razen seveda končnega časa) odvila nad mojimi pričakovanji, saj si nisem predstavljal tako suverenega in ves čas nadzorovanega nastopa. Izgleda da so številni kilometri (10.000 kolesa in 2500 teka) in ure teka v tej sezoni obrodile sadove. Niti za trenutek nisem podvomil v svoj končni uspeh, in tega sem bil tudi najbolj vesel, saj sem se zavedal, da tako še zmeraj ostajajo rezerve, ki jih bom poskušal uporabiti v naslednjih športnih zgodbah. Po tem dogodku, ko sem sedaj dokončno postal del velike srečne družine, me ironman tekmovanja zagotovo ne bodo videla še dolgo časa. Hrabrenje tekmovalcev pred tekmo, spodbujanje med njo in trepljanje ter druženje po njej so nekaj kar so name naredili neverjeten vtis. Mnoge izmed njih sem poznal samo po imenih, mnoge sploh nisem poznal, a ko sem se poslavljal sem imel občutek, da zapuščam dobrega prijatelja s katerim se poznava že celo večnost. Konec koncev mi bodo v spominu na to dirko ostale tudi številne pohvale (glede na celotno predstavo) sotekmovalcev, predvsem tistih izkušenejših, ki niso skoparili s komplimenti, saj so mi na ta način dali vedeti, da je v prihodnje treba resno računati na »žival« iz Slovenije (zmagovalec Andy (Aleksander Korral) mi je ob mojem preporodu na teku, ko sem ga v kratkem času kar dvakrat uspel prehiteti rekel: »You are an animal«). Upam, da jim bom lahko to dokazal že oktobra na predzadnji tekmi svetovnega pokala v Sant Anna Lake (Amerika) – dvojček. Če ne takrat pa zagotovo konec novembra v Mehiki kjer bom nastopil na deci (desetkratni iron).
Čisto za konec bi se zahvalil Igorju za vse izkušnje, ki mi jih je podaril ter vsem ostalim članom 3K SPORT, ki so stiskali pesti ter mi izrekali super podporo. Vesel sem, da sem lahko del vaše druščine.
Lep športni pozdrav,
Matej Markovič
VSE SE DA, ČE SE HOČE
NIKOLI NI PREPOZNO