Letalo se je odlepilo od tal in počasi, a zanesljivo pridobivalo višino. Po dveh tednih smo zapuščali Florido, Clearwater, prizorišče Svetovnega prvenstva 2008 v 70.3.
»Florida!« se je v začetku avgusta prikazalo na mojem GSM ekranu. Sporočilo mi je poslala malo presenečena, a vesela Kaja, ki ji je na polovički v Antwerpnu uspel veliki met.
Začelo se je pravzaprav na nekem ženskem večeru v začetku julija, ko smo ženske modrovale o marsičem, med drugim tudi o Kajini tekmi. Takrat smo bolj za hec kot pa zares rekle, da gremo z njo, če dobi slot. In ga je, jaz pa sem po oklevanju in grizenju nohtov zaradi letala zbrala pogum in jo prvič v lajfu mahnila tja čez.
Začetek bivanja se mi je zdel naravnost brezvezen, kajti po 24 urah potovanja, tresenju letal, za kar je bilo v 14 urah leta več kot dovolj priložnosti in čudnem pristanku v Chicagu, sem se spraševala, kaj pravzaprav počenjam tako daleč od doma…Vendar so bili vsi moji dvomi o pravilnosti odločitve že naslednji dan samo še bled in nejasen spomin.
S Kajo sva bili cimri in že prvi dan sva začeli z zabavo, ki je potem postala sestavni del vseh naslednjih. Razlog, da sva že ob prvem šopingu za hrano zapravili ves skupen budget, za katerega sva mislili, da bo zadoščal vsaj za en teden, je bil dovolj, da sva se režali kot dve pečeni mački. Hladilnik je bil namreč poln dobrot. Uteha, da imava hrane za dva tedna povsem dovolj, je bila dolga samo 5 dni, saj je vsega dokaj hitro zmanjkalo. Jedli sva kot dve uši. Mišice in glikogenske zaloge sva pridno obnavljali z odlično tekočo Majevsko čokolado, pa »zdravo« črno čokolado z dodatki, sušiji, avokadovimi rolcami, grškimi jogurti, organic kosmiči, sirčkom takim in drugačnim in tako naprej. Seveda sem v izogib zoprnega povečanja nekaterih delov telesa resno stopnjevala število tekaških treningov, pa še razplavala sem se po njih. Iz spomina sem privlekla vse tekaške zoprnele: intervale, enkrat celo z Natašo, ki mi je predpisala svoj trening in sem ji sledila v razdalji 100 metrov z jezikom do tal. Pa stopnjevanje v klanec, ki je bil edini speljan v most čez morski rokav. Pa minuta hitro, minuta počasi in tako 20 krat in prej ogrevanje in potem tudi iztek. Pa dolg, počasen tek, namenjen kurjenju maščob. Vsi teki pa so se izkazali za prav nič mučne, ko sem srečevala ameriške tekače (m. sp.), ki so – ne vem ali je to navada, ali je bilo kaj drugega – prijazno pozdravili, se nasmehnili in na trenutke se mi je celo zdelo, kakor da se hočejo ustaviti in vprašati »How are you doing today, madam?«
Nasploh je prijaznost ena od značilnosti, ki jo opaziš na vsakem koraku, tudi ob prihodu v trgovino. Pri računu se potem sicer velikokrat »zmotijo«, pa nekaj zmutijo in se na koncu tudi vedno opravičijo. Šoping se je izkazal kot nujno potreben predvsem v specializirani kolesarski trgovini, kjer so naši športniki dodali še zadnje malenkosti svojim karbonskim biciklom, še posebej punce pa smo se naslajale nad bogato tekstilno športno ponudbo tudi na Expu. Clearwater je pravzaprav ena taka, sicer krasna obmorska vas, kjer so trgovine podobne kot v Istri – polno robe je poletne, morske. Zato so nas prodajalci že dobro poznali, ker smo včasih večkrat zavili v eno in isto trgovino in delali načrte, da bomo po tekmi, v nedeljo kupili to in ono…No seveda, pa na Batota ne smem pozabiti.
Po 3 dneh bivanja smo šle Nataša, Ana in jaz do lekarne in vmes našle še Italian Ice Cream store. Prijazna gospa je opazila, da govorimo »po naše« in nas vprašala »Odakle?« In še preden smo uspele odgovoriti, je zaklicala Batotu, svom mužu nek dođe, jer su došli naši. Takoj smo opazile, da Bato in Batica prodajeta Cocktu, piće naše mladosti in vprašale zakaj nimajo sirnice in bureka. Pa sta odgovorila, da ima i toga i čevapov. Potem smo še večkrat zavili tja na kaficu in dobili prav posrečen kapučino s srčkom, pa zećićem ili ružicom. Na zadnji kafici naju je s Kajo Batica res pogostila s pravo sirnico i kefirom…Vseh 5 športnikov: Nataša, ki je lani stala na stopničkah v taistem kraju, Anja, Kaja, Drago, Jani in me tri, njihov support team, se je povsem resno adaptiralo na povsem drugačno geografsko in klimatsko okolje. Moji navijaški pomočnici Ana in Tara sta plavali v bazenu pred hiškami, slednja pa je preživela kar precej časa na rokah.
Bodoči udeleženci sobotne tekme so dnevno pilili vse tri discipline in se hočeš nočeš spoprijateljili tudi z morsko žlobudro v Mehiškem zalivu. Proces socializacije se je posrečil vsem v naši posadki in delovali smo kot dobro uglašen tim. Le nekako 4 dni pred tekmo, ko smo šli zvečer kao na sprehod, je naših pet tako močno navijalo o fizikalnih zakonitostih in tehničnih zmožnostih prestavnih razmerij na kolesu in vseh pripadajočih malenkostih, da sem morala stopati 3 metre pred njimi….
In potem je na vrsto prišla moja tretja letošnja IM tekma. Druga polovička. Dan se je začel ob nespodobno zgodnji uri, s polento, kavo in vsemi potrebnimi tabletami za preprečevanje vsakršnih neprijetnosti. Ko sem spremljala vse te klase, ki so šle na start vrhunsko pripravljene in noro pogumne, sem ponovno utrdila spoznanje, da sem ustvarjena za vsa druga trpljenja, za to pa vsekakor ne. Srce mi je razburjeno tolklo, ko sem ob strani boxov za plavalce ob zvokih ameriške himne, ki je začela dogodek, ganjena opazovala vse te železkote. In potem se je final countdown začel. V izredno vročem dnevu in zahtevnih tekmovalnih pogojih je vsak dal vse od sebe in zame so zmagovalci vsi. Tudi Anja, ki ji tokrat usoda ni namenila zagotovo odlične uvrstitve.
Po tekmi seveda pivo in pizza, pa še pivo… V nedeljo sem odtekla enega dolgega, kurilnega. Vroči sončni žarki so se odbijali od morske gladine in me napajali s toliko pozitivne energije, da sem se počutila neskončno prijazno in srečno. Zavedala sem se, da mi je bilo dano preživeti dva prekrasna tedna v odlični zasedbi ne samo športnih kolegov, ampak tudi velikih osebnosti in dveh super punc Ane in Tare. In to je vsaj zame, največ vredno. Hvala vsem!