Težko bi popisala vse svoje občutke, ko sem se 23.7. malo pred polnočjo vkrcala na avtobus, ki nas je popeljal v Francijo. Že kakšnih dobrih 14 dni prej, ko sem si prvič zares pozorno prebrala Darjanov fantastično pripravljen »roadbook”, me je namreč začelo resno zvijati od treme.
Ne samo zaradi letošnjega (milo rečeno) stihijskega treniranja kolesarjenja po več kot desetletni cestno – kolesarski pavzi, temveč tudi zato, ker sem se ustrašila razsežnosti alpskih višin in predvsem spustov. Ti žal nikoli, ampak prav zares nikoli, niso bili moja strast. Še tako strm klanec mi je bil vedno ljubši, če sem ga gledala navzgor kot navzdol. Resno in predvsem mnogo prepozno sem se začela spraševati, kako da sem sploh lahko naredila takšno neumnost in se prijavila na t.im. POČITNICE na KLANCIH. Ampak poti nazaj ni bilo – navsezadnje sem Igorju ob prijavi že v začetku leta dala besedo, da se razen zaradi morebitnih nepričakovanih ter zares opravičljivih razlogov ne bom odjavila. Glede na to, da si vsaj približno predstavljam, kako ogromen organizacijski zalogaj je celotna pot predstavljala za Igorja in za Kajo, bi bila takšna odpoved prav zares zelo nešportna poteza. Sama s sabo sem tako sklenila dogovor, da bom v primeru, ko bo zares pretežko, kakšen dan – brez slabe vesti – s knjigo »odsedela« na avtobusu. Za vsak nov dan, ko še ne bo potrebno koristiti “avtobusnega jokerja”, pa bom resnično iskreno hvaležna. V želji, da so moje mišice in njihove celične strukture vseeno ohranile nekaj spomina na kolesarske dni, pa sem si zadala edini cilj te kolesarske dogodivščine: ponovno vzljubiti vožnjo na cestnem kolesu, kot sem jo oboževala več kot desetletje nazaj.
Po noči, ki smo jo večinoma prespali na avtobusu, smo prispeli pred hotel. Darjan je pripravil nekaj možnih tras, nekateri vzponi oz. njihovi deli so bili glede na težavnost vzpona obarvani rdeče, drugi oranžno, tretji rumeno… Precej ravnodušno sem gledala v njegove papirje, brez da bi zares upala oddati glas za kakšno od predlaganih variant. Večina se je strinjala, da za ogrevanje izberemo vzpon na Col de Joux Plane, ki naj bi bil – po besedah nekaterih klubskih sotrpinov – nekaj takšnega kot vzpon na Pokljuko oz. Sorico. Sama pri sebi sem si v mislih narisala predstavo, da potem prehudo ne bi smelo biti. Medtem ko smo v sobe odvlekli vse naše imetje, mi je iz avtobusa neznano prijazno bitje pretovorilo in sestavilo kolo, za kar se na tem mestu iskreno zahvaljujem. Še obvezno skupinsko fotografiranje pred našo prvo kolesarsko etapo in po Igorjevem pozdravu, naj vozimo varno in srečno, smo krenili na pot. Ta nas je sprva vodila skozi mesto, potem pa na prvi krajši vzpon, kjer smo se počakali in se nekako sami od sebe razporedili v skupine. Ker je bil takoj zatem spust, sem seveda ostala zadaj in potem na ravnini prvič zares čutila pekočo bolečino v nogah, ko sva z Andrejo lovili najino skupinico. Ko sva jo ujeli, smo skoraj že zagrizli v desetkilometrski klanec. Po kakšnih petih kilometrih sem ugotovila, da bi morda pred odhodom v Francijo morala na kolo namestiti drugo »kaseto« z nekaj dodatnimi večjimi zobniki. Po kakšnih dveh naslednjih kilometrih pa sem dokončno zadela “ob zid”. Še iz triatlonskih časov se spomnim Igorjevega nasveta za ta primer, ki sestoji samo iz ene besede, in sicer »piknik«. Šele takrat sem pomislila na to, da zaradi precej stresnega dneva pred odhodom in noči, preživete na avtobusu, svojega telesa nisem ustrezno oskrbela za takšne napore.
Po zaužitih kalorijah in ob ljubkemu zvončkljanju pasočih se kravic, je klanec hitro minil in iz srca sem bila hvaležna Kaji, Barbari, Tomotu in Andreju, ki so me pričakali na vrhu mojega prvega francoskega vzpona. Ki mu je sledil spust, o katerem pa raje ne bi pisala. Lahko le pripomnim, da me je ekipca pri spustih čaaaakala in čaaakala – najbrž precej dlje kot pri vzponih. In dodajam še, da je tekom vseh devetih dni, tudi s pomočjo pozornega poslušanja kolesarskih nasvetov izkušenejših, na kakšnem od spustov togost telesa le popustila ter je bila izkušnja spusta zato lepša in predvsem bolj sproščena.
Če me danes vprašate, ali je bil moj zgoraj opisani cilj popotovanja izpolnjen, lahko temu le pritrdim. Predvsem gre zahvala za to Igorju, ki mi je po prvem dnevu predpisal lahkotnejšo etapo ter mi nasploh v začetnih dneh znal pravočasno svetovati, kdaj je čas za izbor lažje variante poti. Potem Kaji, ki je s svojim nasvetom, da je na tako dolgem popotovanju zelo pomembno to, kam se človek glede na svoje kolesarske sposobnosti pozicionira, močno pripomogla k temu, da se res prav noben dan nisem počutila izčrpano ter mi zato ni bilo potrebno koristiti »avtobusnega jokerja«, hkrati pa sem iz dneva v dan zaznavala več moči v mojih nogah. Pumi in Vesni, ker sta bili daleč najbolj zabavni cimri, me navduševali z njunimi dosežki na popotovanju ter se veselili vsakega mojega novega kolesarskega dne. Andreji in Tomotu, ki sta me v prvem delu popotovanja nesebično vzela v svojo družbo ter Barbari, ki me je “posvojila” v zaključnem delu poti. Kobilicam in Sari za navdih in za nasvete ter prav vsakemu klubskemu sotrpinu posebej in vsem skupaj, da ste bili res zabavna, prijetna in nepozabna družba. Skupaj smo stkali še eno neprecenljivo klubsko in prijateljsko izkušnjo.