Les Frassess – (Col du pré, Cormet de Roselend, Col du Tra) – Moutiers
Bil je tretji dan in na jedilniku so se pojavile nove preizkušnje s tremi gorskimi prelazi oz. Col-i, kakor jim rečejo v Franciji. Ker sem pretekli dan preživel v družbi hitrih kobilic, sem ta dan imel namen preživeti v nižjih obratih in nekoliko regenerirati telo, saj sem se zavedal, da nas čaka še dolga pot do Nice. Ampak…
…takoj ko se je začel vzpon na prvi klanec Col du Pré in sem se znašel z ramo ob rami z Igorjem, sem spoznal, da je pred menoj še en naporen dan.
Lagal bi, če bi povedal, da nisem tekmovalen in da lahko brez truda pustim kolesarja mimo sebe ne da bi poskušal vsaj slediti njegovemu ritmu. Problem je nastal, ker ima Igor isti tekmovalni gen v svojem DNK-ju. In tako se je začelo navijanje tempa in obračanje visokih wattov vse od začetka etape. Moji kvadricepsi so se jokali in me rotili naj zmanjšam intenziteto, vendar je bila glava tista, ki je zmogla pritisniti še bolj.
Kako hitro sva vozila prvi klanec, se je pokazalo na vrhu, ko sva na kolesarje iz najine skupine čakala celih 20 minut. No, vsaj ti čakalni intervali s spusti so v tem dnevu prispevali k delni regeneraciji. In tako nekako je tudi izgledal preostanek dneva. Visoka intenziteta v klanec s počitkom na vrhu.
Ko so pri večerji kolesarski kolegi razpravljali o lepotah, ki so se razprostirale ob cesti, se enostavno nisem mogel poistovetiti z njimi. Ker sem vozil večji del vzpona s 160 utripi na minuto, preprosto nisem imel moči še občudovati okolice. Hvala bogu, da smo imeli Vesno, ki si je vsak dan vzela čas in zajela čudovite posnetke pokrajine. Zaradi nje in njej podobnih se lahko ozrem nazaj in še dodam, da je bil res prekrasen dan.
Zaključil bi s spoznanjem, da lahko s pravim motivom dosežemo bistveno več, kot si upamo zamisliti. Mnogo prej nas bo ustavila glava, kot naša telesna nezmožnost. Zato naslednjič, ko bo že zelo težko, namesto upočasnitve, pritisni še malo bolj po pedalih. Verjetno bi nas vse presenetilo, kako daleč od te točke smo še zmožni iti.
Že takoj po vrnitvi iz Francije zrem naprej in se veselim nadaljnjega premikanja lastnih mej. S tiho željo, da bom ob naslednjem srečanju lahko že kolesaril s kobilicami z večjo lahkotnostjo in da ne bom odpadel na vzponu.
Au revoir.