To je dan, ki sem ga čakala! Montvernier – želela sem ga osvojiti že ko sem ga prvič videla. Skrivnostna stena, 17 serpentin ali vezalke, kot jim rečejo Francozi. Vendar najprej je treba priti preko Col de la Madeleine, ki je za kolesarko začetnico vsekakor spoštovanja vreden prelaz.
Tako so nas že kar malo težke noge zjutraj odnesle na zajtrk, kjer so nam komaj sproti rezali kruh. Ni šala nahraniti 26 lačnih kolesarjev. Ob štartu je vreme obljubljalo še en prekrasen dan. Skozi mesto Moutiers se pot po nekaj kilometrih že zelo kmalu dvigne v hrib, ki ne popusti vse do vrha prelaza Col de la Madeleine.
Lepa cesta, prekrasni razgledi, slikovite vasice na poti pripomorejo k temu, da se osvojeni višinci zelo hitro nabirajo. Ob vznožju sedežnice nama je z Obijem prvič prijala hladna coca-cola. Razgledi so čudoviti, škoda bi jih bilo prehitro pustiti za seboj.
Ker je pred nama še velik del poti, je bilo treba naprej. Serpentinasta cesta kmalu pripelje do visokih planot, kristalno čistih potočkov, ki tečejo po skalovju, barvitega alpskega cvetja…
Veter za spremembo paše, saj sproti ohladi in odžene nadležne muhe.
Na vrhu Col de la Madeleine je razmeroma močno pihalo, zato so bili ležalniki prazni.
Po okrepčilnem postanku je sledil lep spust do glavne ceste v St. Michel de Maurienne, kjer smo tisti dan prenočili.
Vendar je sledil še posladek dneva: Montvernier. Ko končno najdeš steno, pogled od spodaj še nič ne pove. Ena hitra fotka in takoj v prvo serpentino. “17 jih je”, je rekel Igor.
Štela jih nisem sproti, zaradi dreves jih tudi razgled ni razkril. A razigranost ne pojenja in na vrhu sem bila še preden sem dobro zagrizla vanje.
Po spustu preko slikovite vasice Montvernier se trasa vrne na isto cesto, ki se po dolgem dnevu precej vleče, veter tudi ne pomaga…
A ta dan sem osvojila svoj prvi dvatisočak in se vzpela po Les Lacets de Montvernier. Ostane le zadovoljstvo in spomin na še eno prekrasno kolesarsko doživetje.