Zakaj sem izbral 6. dan?
Kar nekaj razlogov obstaja (zaskrbljenost, tišina, smeh, solze…).
Priprave na 6. dan so se začele že dan prej pri večerji. Na »Stravi« mi prijatelj predlaga, da poleg vzpona na Col de Izoard in Col de Vars obiščemo še Cime de la Bonette. »Kobilice« se spogledamo in brez dolgega premisleka odločimo, da bo to naša kraljevska etapa.
Po jutranji rutini, se ob 9h odpeljemo proti Izoardu. Ležerno se vzpenjamo, kilometri in minute tečejo, mi pa skoraj eno uro ne spregovorimo niti ene besede. Prav ponižno se Mihi in Kristianu opravičim, če sta mi karkoli zamerila, da se ne pogovarjata z menoj (verjetno sta imela zamero tudi med seboj :). Debelo me pogledata, kaj govorim… čez nekaj sekund pa smeh in pogovor steče. Verjetno smo vsi imeli v mislih dolg vzpon na Cime de la Bonette.
Smeha na prvem klancu še ni bilo konec. Dohitevati začnemo kolesarja, ko nas opazi, prestavi v težjo in s polno paro nadaljuje. Kar nekaj časa je trajalo, da smo ga dohiteli. Pri tem pospeševanju je neimenovani tuji kolesar porabil kar nekaj energije. Ob srečanju je bil že pošteno utrujen. Tik predno smo ga prehiteli, je na višini preko 2000 m, med iglavci začel iskati listavce in si z veliko radovednostjo ogledoval okolico. Verjetno je čakal trenutek, da ga čim preje prehitimo in ga rešimo muk Mi v smeh in kot raketa mimo njega.
Tretja »cvetka« šestega dne pa se je dogajala na poti na najvišji prelaz Cime de la Bonette. Kot vsak dan, smo se na ¾ etape ustavili na dozi cukra, beri Coca Cole. Po nekaj kilometrih dolgega vzpona s Kristianom začutiva, kako je noga postala močnejša. Najino ugotovitev deliva z Mihom, ki tega občutka ni dobil. Skupaj smo hitro ugotovili, da je Miha verjetno dobil Coca Cola Zero. Največji hec, da je Miha vsak dan dobil Coca Colo Zero in noge ni čutil 
Bi pa morali vprašati njegovega cimra, če je mogoče nogo čutil v nočnem času Ob premlevanju vseh možnih variant, kdaj bo noga prijela, smo tik-tak dosegli vrh 2802 m.
Po dobrih 6 urah, 147 km in 3800 višinskih metrih smo prispeli v hotel. Nova doza smeha je prišla na obraz, ko smo ugotovili, kako majhna je kopalnica. Miha, ki ima dolge noge je imel pri uporabi WC-ja kar konkretne težave 🙂
Upam, da sem vam vsaj malo predstavil vsakodnevno rutino »kobilic«.
Jani Prešeren