Poročilo najstarejšega Rookija
Ko mi je Anja predlagala, da greva s 3K na kolesarjenje po francoskih »klancih«, sem sprva malce kolebala. Pa me ni bilo strah kilometrov in višincev. Že 30 let namreč poletja umirjeno preživljam v mojem drugem domku v Medulinu. Poleg tega sem bolj »volk samotar«; skoraj vedno tečem, plavam, kolesarim sama. Se bom lahko za devet dni odtrgala od lagodnega ritma življenja ob morju? Kako bom devet dni funkcionirala v tako številčni pisani druščini?
Po tehtnem premisleku sem se pravzaprav kar hitro odločila. Ugotovila sem, da brez vsaj enega družinskega člana že 26 let nisem bila nikjer, da takega podviga sama nikoli ne bi mogla izpeljati in da je zdaj res prišel primeren čas za to. Tako sem se 23.7. ob 23.30 s kolesom in ostalo prtljago znašla na Dolgem mostu. In ni mi žal. Všeč mi je bilo prav vse na našem skupnem potepanju: čudovita raznolika pokrajina, slikoviti prelazi in razgledi, uvidevni šoferji, slastna francoska kulinarika … in seveda ves čas pozitivno naravnana kolesarska druščina, s katero ni bilo prav nič težko. Pri skoraj šestdesetih letih sem imela prvič priložnost za totalni odklop. Moja edina skrb je bila le, kaj vse bom lahko pojedla, da mi pri premagovanju klancev ne bo zmanjkalo energije (res sladka skrb), kako se bom oblekla, počivala, spala. Z vsemi ostalimi, bolj zapletenimi zadevami, pa so se ukvarjali DRUGI. Igor in Kaja, hvala za vsestransko odlično organizacijo in logistiko potovanja; vem da ni bilo enostavno in vajin trud neizmerno cenim. Darjan, hvala za čudovite trase, res si mojster. Anja in Vesna, hvala, ker sta bili najboljši cimri na svetu. Vedno sta mi odstopili najbolj odmaknjen kotiček v sobi, da sem ob jutrih vseeno lahko malce “posamotarila”. V vajini družbi sem se po dolgem času kar nekajkrat do solz nasmejala. Tomaž, hvala za večerne ukradene nutelice; res so teknile. Vsi ostali, hvala, da ste bili tako super družba; toliko pozitivne energije že dolgo nisem občutila.
Težko mi je bilo izbrati moj najboljši dan kolesarjenja, ki bi ga opisala. Ko sem mislila, da lepše pa res ne more biti, so se lepote na naši poti iz dneva v dan še stopnjevale. Po slikovitosti je morda največ točk dobil 7. dan, ko smo kolesarili iz Barcelonette do Annota. Obe mesteci sta me očarali in pot čez prelaz Cayole je bila že skoraj kičasta: čudovita pokrajina in razgledi, mirna gorska cesta, po kateri smo se ob vzpodbudnem žvižganju svizcev (ki so seveda zavijali čokolado) vzpenjali više in više.
In potem fascinanten spust skozi prelep, divji kanjon reke Vars.
Najbolj poseben zame pa je bil prav zadnji, 9.dan, ko smo se z Igorjem, Bojanom S. in Vesno povzpeli še na prelaz Vance. Vsak kilometer na tej poti so me dohitevali spomini na svetovno prvenstvo v polovičnem ironmanu v Nici 2019, saj je bil prav ta klanec del kolesarske proge; tokrat se mi je zdel veliko manj strm kot na tekmi. Ko se mi je na vrhu planote odprl pogled na Azurno obalo na eni in gore v daljavi na drugi strani, sem od sreče zavriskala. Igor, hvala, da si me zbezal iz cone ugodja (ta dan sem imela najvišji pulz, saj vožnja v tvojem zavetrju res ni »mačji kašelj«) in mi omogočil vse to še enkrat podoživeti.
V avtobusu smo ob povratku seštevali prevožene kilometre in premagane višince; zame je to naredila Vesna, saj sama teh podatkov nisem beležila in shranjevala (nimam ustreznih naprav in aplikacij). Številke so bile res fascinantne, a meni veliko več kot to pomenijo čudovita doživetja na tej dolgi poti in enkratna kolesarska druščina, s katero mi je bilo dano iti skozi to nepozabno avanturo. Devet dni je kar prehitro minilo; upam, da me naslednje leto spet vzamete s sabo.
Še enkrat iskrena hvala vsem,
Puma