Niti v najlepših sanjah si nihče ni upal pomisliti, da bo prva letošnja 3K tekaška preizkušnja tak zadetek v polno. Zasneženi, mrzli in temačni zimski treningi so dovoljevali zgolj upanje, da bo goriška 21ka v lepem ali vsaj suhem vremenu. In goriški polmaraton, katerega trasa poteka skozi mestna območja Gorice, Nove Gorice in Šempetra, je 22 3K-jevcev med skupno prek 650 tekači nagradil ravno s tisto paleto pogojev, na katero smo vsi že skoraj pozabili.
Nočna tekaška rutina s treningov se je obrnila v prelep dan, mraz je zamenjala toplota sonca in napor se je prelil v eno samo veselje. Odlično vzdušje, čudovito vreme, prijetne temperature, suh teren, pravi prijatelji in Igorjeva spodbuda na progi so tako dali piko na i letošnjim zimskim pripravam.
Namen udeležbe na teku ni bil izboljšanje osebnih rezultatov, ampak le tipanje, kako dobro smo trenirali čez zimo. In zdaj imamo dokaz, da tako dobri nastopi vseh 3Kjevcev, kot so se zvrstili v Gorici minuli vikend, obetajo zanimivo in nedvomno uspešno sezono, predvsem pa so najprej lepo priznanje za trdo in vztrajno delo pozimi in dobro zastavljen koncept treningov. Vsem 3K-jevcem iskrene čestitke in že se veselimo naslednjih preizkušenj, za nekatere že Malega kraškega maratona predzadnjo nedeljo v marcu!
Med 3K-jevci so bili tudi tokrat taki, ki so 21-ko prvič pretekli. Njim grejo še posebne čestitke, saj so se na svojo prvo preizkušnjo pripravljali v najtežjih razmerah. Da pa so zimske razmere lahko tudi spodbudne, si preberite v zapisu Lene Korošec, svoje vtise in rezultate s fotografijami pa je izbral tudi Matjaž Vrhunc, ki se je med vsemi 3K-jevci tudi najbolje odrezal. Čestitamo!
Moj prvi (pol)maraton – Lena Korošec
Tek, no recimo temu raje “jogging” po PST in Ljubljanskem gradu, je bil zame na začetku le nekakšen pripomoček za hitro izgubljanje odvečnih kilogramov. Kasneje, ko sem se sprijaznila z dejstvom, da “leta pač naredijo svoje”, sem začela tek uporabljati kot odlično vrsto rekreacije, ki mi je omogočala dobro počutje in sproščanje. Moje “joggiranje” ni trajalo več kot dvakrat tedensko, največ uro, in seveda obvezno le ob toplem in sončnem vremenu, kombinirala pa sem ga še s pohodi na Šmarno goro ali kakšen bližnji hrib. Želja sodelovati na malem maratonu (nikakor več kot 12km) se je pojavila pred dvema letoma ali malce prej, vendar pa se mi žal ni uspelo udeležiti niti ene od množice tekaških prireditev, ki jih je v Sloveniji sicer vsako leto več. Resna odločitev je padla lanskega avgusta, ko sem si rekla, da je izgovorov dovolj, da mi “oktobrska ljubljanska 10-ka” ne uide in sem se nanjo tudi prijavila. K stvari sem pristopila kar resno in začela s teki trikrat tedensko po uro, največkrat okoli Rožnika in Mosteca. In lej ga zlomka: sneg, megla in mrzlo vreme na dan ljubljanskega maratona so me odvrnili od mojih načrtov in na dan tekme sem ostala doma.
Če danes gledam nazaj, ugotavljam, da je bil to šele začetek poti, ki mi je pokazala, da se “tako na lep način pač ne bo mogoče izogniti lastnim obljubam.” Po dvomesečnem lenarjenju, ki se je zavleklo tja do poznega decembra, je pred novim letom, ko sem si rekla, da moram nekaj vendarle ukreniti, odločitev zopet padla. Kot naročeno sem preko Dejana in Miča (ja, res sem vama hvaležna), ki mi je še pred tedni razlagal svoja doživetja s preteklih maratonov in me, priznam, povsem navdušil, dobila priložnost, da se pridružim klubu 3K Šport. In se je začelo. In to na mrzel in zasneženi torek (nikakor po mojem okusu) v začetku januarja na že znanem zbirališču 3K-jevcev pri koseškem bajerju. Najprej je sledil kratek pogovor z Igorjem in izpolnjevanje obrazca, v katerem je bilo med drugim tudi vprašanje o zastavljenih ciljih v letu 2013. Jah no, v tistem trenutku sem si rekla, da bo en pretečeni polmaraton enkrat do jeseni za letos čisto dovolj, o času takrat niti nisem razmišljala. Sledila je kratka predstavitev kluba 3K Šport, poteka treningov in prvi vtis “Tole Lena je pa resna zadeva… nič ne bo zabušavanja!” In nato je sledil petdeset minutni tek z Rokom po Rožniku.
Za prvič niti ni bilo tako hudo, je pa tisto “ta pravo” pravzaprav šele sledilo. Spomnim se, da sem kar nekajkrat poklicala Igorja, ali bo zaradi snega in mraza trening odpadel, in vedno sem dobila zelo prijazen, a odločen odgovor, da se pri 3K Športu pač teče v vsakem vremenu in da slabo vreme ne sme in ne more biti izgovor, je pa lahko en dober izziv. Ja, in teh izzivov je bilo v naslednjih dveh mesecih na pretek in so se začeli že uro pred treningi, ko niti nisem več klicala Igorja, četudi je neusmiljeno naletaval sneg in se je temperatura ustavila nekaj pod ničlo in sem si raje oblekla tekaški dres in se odpeljala na trening.
Počasi sem začela spoznavati 3K-jevce in se pridružila Rokovi (Bizjak) skupini punc, kjer je večina od njih triatlonk in ena čist posebna (gospa) Katja. Ko so mi druga za drugo – Polona, Helga, Valentina, Helena, Nataša – medtem ko smo se prebijale čez kupe snega in ledu, razlagale svoje zgodbe s triatlonov in kaj jih vleče, da trenirajo (skoraj) vsak dan, me je najbolj fascinirala prav njihova neizmerna volja, vztrajnost in večni nasmeh na obrazu. In priznam, zaradi njih sem lažje prenašala naporne treninge, tudi tiste, ki so vsebovali klance in intervale in nekajkrat tja razdaljo do 18km. In vsakič, ko mi je Rok namignil, da lahko tudi izpustim kakšen dan treninga, če se ne počutim dobro, sem občutila neizmerno hvaležnost in hkrati željo, da nadaljujem, dokler čutim, da zmorem premagovati naporne (no vsaj zame) treninge. In nekje v začetku februarja je padla odločitev, da grem in tokrat izpolnim, kar sem si obljubila. Skupaj z nekaterimi 3K-jevci sem se prijavila na otvoritveni polmaraton v Gorici, ki je potekal prvo nedeljo v marcu.
Že jutro, ko sem se vozila proti Gorici, je bilo kot “naročeno”, ja in takrat sem si rekla “danes bo sonček in 15 stopinj in kaj je lahko boljšega kot na takšen čudovit dan osvojiti (končno!) 21km skupaj s 3K-jevci.” Napetost se je stopnjevala že ob prevzemu moje prve (maratonske) številke in nato ob ogrevanju 3K-jevcev v parku ob trgu Cessare Battisti v centru Gorice in takrat mi je bilo kar malce žal, da si nisem priskrbela 3K majčke, saj bi jo z veseljem nosila. Z Natašo sva se dogovorili, da bova poskusili preteči razdaljo v uri in 59min in dobili še Igorjevo potrditev, da je to dobra iztočnica. Nataša je strateško določila načrt teka (kar mi je bilo blazno všeč): s časom 5:40min/km prvih 16km, nato pa pospeševanje vse do cilja. In jaz sem ji samo prikimala, čeprav sem si želela teh 21km le preteči nekje v času 2 uri in 5 min.
Potem je sledil odhod na start, skupaj s 3K-jevci in ostalimi tekači, totalen adrenalin in nato strel pištole in skupina se je začela počasi premikati. Prvih 12 kilometrov je bilo, lahko rečem, kar zabavnih, saj sva z Natašo ugotavljali, da sva kar malce prehitri (na Igorjev predlog, ki ga je vsem 3K-jevcem sugeriral kar na kolesu, sva pri petih kilometrih pospešili na 5:30min/km). Edini malce čuden občutek je sledil vsakič, ko naju je kakšen tekač prehitel in sva bili že skoraj na repu kolone, vendar sem zaupala Nataši, da se nama bo njen strateški načrt, ki se je kasneje seveda izkazal za odličnega, še obrestoval. In se tudi res je. Tam pri 15km, ko sem jaz že počasi čutila utrujenost, sva počasi, a vztrajno začeli prehitevati enega za drugim, kar nama je (predvsem meni) dalo nov zalet in energijo. Pri 17 kilometru, ko smo prečkali trte in njive in preskakovali luknje, ki so ležale na makadamski poti in nas je Igor na kolesu spodbujal, naj vztrajamo, sem začutila resno krizo, da tole ni več tok “luštn in fajn”, ampak se bo treba fejst potrudit, da sploh pridem do cilja. Utrujenost v nogah je bila vse bolj prisotna. Nataša je začela pospeševati in namignila sem ji, da naj kar nadaljuje, jaz pa ji bom sledila. In res je pospešila in kmalu bila v prednosti kakih 30 metrov. In ja, takrat sem si rekla, pa kaj mi je tega treba in a res ne morem nedeljskega dopoldneva raje preživeti s prijatelji ob kavici v stari Ljubljani ali na kakšnem lepem izletu ☺.
In takrat se je, kot naročen, ob meni pojavil Igor na svojem kolesu in me začel spodbujati, da naj sledim Nataši, da je do cilja samo še dva kilometra in pol, da naj se sprostim in skoncentriram na noge, da sledi klanec navzdol in pol samo še krog okoli mesta in nato bo kmalu cilj. Tole je bilo zame takrat pravi balzam! Igorju pritrdim, da se bom potrudila in ja, Igor, hvala ti za tole!! Kakšen kilometer pred ciljem zagledam, ne, bolje slišim, ta hitre 3K-jevce, ki so že končali s tekom in stali ob progi, kako spodbujajo najprej Natašo in nato še mene in kar naenkrat začutim val nove energije, pospešim in pred sabo končno zagledam cilj.
Na cilju pa neizmerno veselje, čestitke vsem in jasno spoznanje, da je tole res noro dobro, super! in pravzaprav že takoj je padla v meni tudi odločitev, da je tole šele začetek osvajanja novih polmaratonov, seveda z boljšimi rezultati, čeprav je bil že ta (1:55), moram priznati, nad pričakovanji.
Na koncu moram še enkrat poudariti, da je klub 3K Šport zagotovo ena boljših stvari, ki se mi je zgodila na letošnji silvester, saj mi je ne le omogočil uresničiti želje, ampak tudi spoznati družbo čudovitih in vedno pozitivnih 3K-jevcev ter odlične trenerje, brez katerih mi tega cilja v tako kratkem času zagotovo ne bi uspelo uresničiti! Še enkrat hvala vsem za podporo in se vidimo na naslednjem treningu pri koseškem bajerju.
35. Posoški mali maraton, Gorica (3.3.2013) – Matjaž Vrhunc
V nedeljo, 3. marca smo člani 3k Športa tekli na zelo zanimivem polmaratonu. To je bil že 35. Posoški maraton CITTA DI GORIZIA, katerega soorganizatorja sta Športno društvo Mark Šempeter in društvo Gruppo Marciatori Gorizia iz Gorice. Gre za že tradicionalni polmaratonski uvod v novo tekaško in tekmovalno sezono. Tekma je zanimiva, saj trasa poteka na Goriškem, skozi mestna območja Gorice, Nove Gorice in Šempetra. Posoški maraton je klasična, 21,97 km dolga polmaratonska preizkušnja, speljana po ravninskem delu po cestah in asfaltiranih poteh. Štart in cilj na sta bila na trgu Cesare Battisti v centru Stare Gorice.
V lepem sončnem vremenu in brez sledu snega, po katerem smo še kak dan nazaj gazili na treningih, je teklo preko 650 tekačev in tekačic. Med njimi tudi precej opazna in številčna ekipa 3k Šport. Vsi smo uspešno opravili s progo, padlo je celo nekaj PB-jev. Ob progi nas je na kolesu ves čas spremljal in spodbujal naš trener Igor.
Lahko rečemo, da smo zelo uspešno začeli s tekmovalno tekaško sezono. Na prihodnjih treningih bo še dovolj časa za priprave na naš naslednji nastop – Mali kraški maraton, ki bo predzadnjo nedeljo v marcu.
| Mesto | Absolutno | Kategorija | Ime in Primek | Čas |
| 1. | 48 | 4 | Matjaž Vrhunc | 1:20:57 |
| 2. | 63 | 14 | Sebastjan Cenčič | 1:22:20 |
| 3. | 67 | 11 | Mirko Bogomir Miklič | 1:22:39 |
| 4. | 84 | 20 | Andraž Rojnik | 1:24:07 |
| 5. | 99 | 15 | Izudin Hasanović | 1:25:44 |
| 6. | 118 | 24 | Boštjan Gačnik | 1:27:04 |
| 7. | 172 | 6 | Boris Horvat | 1:29:56 |
| 8. | 191 | 24 | Alojz Klaneček | 1:31:10 |
| 9. | 242 | 33 | Bojan Skočir | 1:34:08 |
| 10. | 268 | 46 | Aleš Juren | 1:35:00 |
| 11. | 283 | 48 | Mitja Sojer | 1:37:07 |
| 12. | 284 | 4 | Marjeta Rupnik | 1:37:08 |
| 13. | 379 | 8 | Helena Žnidaršič | 1:42:18 |
| 14. | 427 | 8 | Valentina Erčulj Džuban | 1:45:36 |
| 15. | 440 | 13 | Polona Strnad | 1:47:07 |
| 16. | 443 | 62 | Niko Kočevar | 1:47:29 |
| 17. | 444 | 8 | Helga Kočevar | 1:47:30 |
| 18. | 494 | 17 | Barbi Ulčakar | 1:51:15 |
| 19. | 527 | 8 | Sanda Vodičar Horvat | 1:54:48 |
| 20. | 533 | 12 | Nataša Grum | 1:55:16 |
| 21. | 534 | 14 | Lena Korošec | 1:55:18 |
| 22. | 566 | 3 | Janja Miklič | 1:58:13 |
Pregled vseh rezultatov najdete na tem spletnem mestu.