V soboto, 10. maja, se je 3K razpolovil.
Medtem ko je ena polovička švicala na Ljubljanskih trojkah, se je konvoj druge polovice odpravil na triatlonsko polovičko v Mureck.
Ja, cel konvoj . Pred Mariborom kavica, polenta, smeh…nato pa v gosjem redu avto za avtom do Šentilja, čez mejo in že smo bili v Murecku. Ne spomnim se, kdaj smo nazadnje šli v tako velikem številu na kakšno polovičko. Boštjan s klubsko fotografinjo Mojco, Lovro, Marjeta, Kaja, Matevž, Obi, Albin, Bojan ter moja malenkost, smo se pod vodstvom in nadzorom velikega šefa Igorja podali na progo, kjer nas je po uradnih podatkih čakalo 2km plavanja, 86 km kolesa ter 21 km teka. Glavnina navijačev je zaradi zapore “trojanskega” konca avtoceste precej zamudila.
Igor nas je vedno presenetil na najbolj nepričakovanih mestih z navijanjem, nasveti in podatkih o zaostankih….neprecenljivo. Je moral narediti kar nekaj kilometrov, ampak saj je prav… mi smo garali, naj še on!
Štartali smo v dveh skupinah, najprej ženske in zreli moški, nato pa skoraj eno uro za nami, še glavnina testosterona.
3K ladies pred štartom – še nasmejane
S Kajo in Marjeto smo se podale prve v vodo, odplavale dva kroga, vsaka v svojem tempu. Kolesarska proga je bila kar naporna. Še vedno ne morem verjeti, kako je možno, da se lahko cel krog skoraj ves čas samo vzpenjaš. A ni logično, da če greš x metrov v višino, narediš isto x metrov nazaj dol? No, tega na tej progi ni bilo . Veter v prsa, proga ves čas nekoliko navzgor, vse tri smo osamljene kolesarile svoj tempo, pogledovale naprej, nazaj, nikjer nobenega, ki bi te vsaj malo vzpodbudil. Je pa res, da smo imeli en strm spust, kjer si se skoraj navpično spustil v dolino, ki pa se je hitro končal v križišču. No, kot zgleda je ta spust in še eden vplival na matematično ujemanje višinskih metrov na progi. V drugem krogu je vsaka lady dobila enega kavalirja, ki nas je prehitel in potem vozil pred nami na razdalji cca 7m. Velik pridobitek v primerjavi z osamljenostjo prvega kroga. Ko je mojega kavalirja po 5km pobralo, mi ni preostalo drugo kot ponovno osamljeno kolesarjenje. Pogledaš naprej, nobenega, pogledaš nazaj, nič. Vzdihneš, se malo zasmiliš sami sebi in poganjaš. Ni dolgo tega, kar pihne mimo mene Marjeta s svojim kavalirjem, nekako se ju poizkušam držati na razdalji 5-7km (cm ??), počasi dohitimo Kajo s svojim kavalirjem, in ne moreš verjeti (a res ne?), zadnjih deset kilometrov vozimo v skupinici, pobiramo posameznike, skupinica se veča, noge počivajo. Ufff, je pasalo. Vse tri smo skupaj prišle v menjavo, in se vsaka v svojem tempu veselo odpravile na tekaško progo. Prvi kilometri so bili zaradi travnate in kamnite podlage previdni in počasnejši….v senci, ob jezeru…ja, prav romantično je bilo. Še labodi na obali jezera so navijali za nas. Romantika je kmalu izginila, nadomestila jo je vroča, soparna dolgočasnost asfaltirane proge, ko te je za vsakem ovinkom namesto obrata, čakala dolga ravnina, pa še ena, pa še ena….no, tudi obrat je enkrat prišel, pa osvežitev s toplo vodo tudi, pa potem vse ravnine tudi, vendar smo se med tekom srečavali z drugimi tekači tako, da je tek postal lažji, korak lahkotnejši. Ni lepšega, kot videti še enega 3K trpina z mučeniškim izrazom 
in si misliš, nisem edina, ki trpim. V drugi krog je bilo lažje, znana okolica, sotekmovalci na progi, gledalci ob progi, čisti užitek, zadovoljstva v cilju pa itaq ni mogoče opisati.
3k Opekarice z Matevžem – spet nasmejane
Ker smo si to tekmo vzeli kot malo daljši in bolj intenzivni trening, so se nekateri odločili, da ga malo podaljšajo. Marjeta je neredila dodatne 3km – na najbolj romantičnem delu tekaške trase je s še tremi “čmureki” zašla s poti, bojda raziskovati gozdne poti… A ni to predanost cilju? Marjeta kapo dol, saj vemo bolje malo več kot manj. No, ni bila edina. Slabo označena križišča (no bolj razpotja) so mnogim povzročila nekaj dodatnih kilometrov tako na kolesu kot na teku. Vsake toliko, si lahko opazil kakšno izgubljeno dušo…, ta se nenadoma pojavi iz grma, tisti ves razburjen pridrvi s kakšne stranske stezice, in vsi nadaljujemo po uradni trasi.
Kako so se pa odrezali fantje?
Prav tako so z odliko opravili s progo. Na kolesu so se nekateri kaj kmalu pogrupirali v večje skupinice, pred prvim vzponom so imeli prave Turdefrons skupine, ampak saj punce nismo preveč ljubosumne. Me smo prav uživale v samoti prečudovite narave, kjer ti ni noben težil in ni obstajala nevarnost, da te kdo »sklati« s proge. Mislim, da spodnje slike povejo več kot tisoč besed. Vsi v cilju, vsi bolj ali manj zadovoljni s svojimi predstavami in rezultati.
Če je trener srečen, sta Boštjan in Bojan srečna
Albin in Obi
Lovro in Bojan
Poleg trojk in triatlona, je bil 3K tudi na tekmi daljinskega plavanja v Gradcu. Tam so bili Tomaž, Bojan,Val in Valentina. Bojan nas je prišel po koncu svoje tekme pozdraviti in nazdraviti z nami.
Analiza po tekmi – nazdravljanje z vodo
No kaj drugega reči – 3K je res eno veliiiiiiko športno srce. Lepo je bilo, najlepše še pride…kon’c junija
Marta