Resnično lepa, hitra in sončna tekma skozi srce Budimpešte. Tudi organizacija je bila na visoki ravni. Nekaj zapletov je sledilo z objavo rezultatov, sicer je bilo vse do popolnosti pripravljeno za nastop skoraj 2000 triatletov na polovični ironmanski preizkušnji.
Jutranje priprave na nastop so potekale v miru in brez presenečenj ali povečanega stresa, zračnice, priprava hrane in pijače, ura, vse kar potrebujem za kolo in morebiti tek. Če se odločim, da nadaljujem dirko po kolesu poškodbi navkljub do konca. Poškodovana sem bila dolgo časa, že od sredine aprila nisem trenirala teka, zadnjih 6 tednov po poškodbi v Luxemburgu pa sploh nič. A želja je bila prisotna… Ob uri se pripravim za plavanje, ogrejem in med sotekmovalci počakam na rolling start. Napetost malenkostno naraste a ne postane neprijetno. Ostanem mirna in se razvrstim precej realistično v skupino, ki naj bi plavala med 38-43 minut.
Stečem skozi vrata po tepihu v vodo, zaplavam, tako kot je rekel Igor: “da nikoli ne prideš v dihalno stisko”. Zaveslaj, dva tri in … in se znajdem v neverjetni gužvi, 10 nas je plavalo v vrsti, pogledam naprej, vidim malo prostora nekoliko bolj na levo in zaplavam v tej smeri. Zavrtim roke še enkrat, dvakrat, tri…in buuuum! Prileti po moji glavi silovit udarec z desne, pogledam naprej in vidim nepregledno množico plavalcev, ki plavajo prsno in temu primerno počasi v smeri boje. Sem ter tja je nekdo plaval kravl, mnogi naredijo par zamahov v kravl tehniki, ampak na način, da roke nesejo okoli telesa, ne pa naravnost naprej, “prsači” pa z brcanjem z nogami predstavljajo precejšnjo oviro. Zaplavam nekoliko iz smeri, ven iz toka plavalcev, ampak ni dosti bolje, takoj za menoj priplava “kravlač, ki to ni”, me dvakrat udari, potem omega in nadaljuje prsno. Orgnizator je s tem “smart swim initiative ” in uvedbo “rolling starta” poskušal zmanjšati stres in povečati varnost plavalcev v vodi, a v tem konkretnem primeru se jim je to popolnoma izjalovilo. Predvsem zato, ker so se plavalci povsem nerealistično postavili v sprednje boxe z mnogo hitrejšimi tekmovalci in potem povzročili gnečo. Drug problem je bil, da je plavalna proga precej ozka in pravzaprav ljudje nimajo drugega, kot da plavajo en čez drugega. Prejela sem približno 10 zelo močnih uradcev, nekaj v glavo, nekaj v rebra. Trikrat sem se zaradi udarca morala ustaviti, da popravim očala ali pa, da se mi neha vrteti. Nek sotekmovalec se me je tudi lepo prijel, pač prijel, verjetno z namenom, da bi se malo spočil… T.i. centrifuga je trajala vseh 1900 m. O tem, kakšna je bila kakovost plavalcev in plavalnega dela triatlona, govori podatek, da sem iz vode prišla s časom 44:00 in je bila še več kot polovica koles v menjalnem prostoru. Kar 50% udeležencev je bilo popolnih začetnikov, ki so se prvič udeležili IM 70.3 tekme.
Kar mi je v kolesarskem delu bilo v veliko pomoč. Saj sem ujela par hitrejših kolesarjev in se lepo pridno držala skupine. Seveda z zahtevano razdaljo med tekmovalci J. Je pa skupina zares v pomoč, saj ob Donavi v eno smer piha v hrbet, v drugo pa je frontalni veter, ki se je proti poldnevu skupaj s temperaturo ojačal. No, absultno nisem nič draftala, ko mi je pihal veter v hrbet, niti v klanček na Buda Castle. Zelo lepa ravninska trasa, organizator se je tudi zelo potrudil in natančno označil vsako udarno jamo ali poškodovano cestišče. Okrepčevalnice lepo organizirane, mrzle vode in osvežilnih napitkov je bilo dovolj. Trasa je bila zelo prijazna, dobro označena in ni bilo možno zapeljati v napačno smer, le par ozkih in ostrih ovinkov na katere pa so opozarjali z zastavami, prepolno čudovitih razgledov in večinoma dobra podlaga. Vse ovire na cesti so bile zelo dobro zavarovane tudi v samem centru mesta. Po mojem mnenju zelo primerna trasa za začetnike in ljubitelje ravninskih tekem. Sodnikov v prvem krogu ni bilo dosti, v drugem, ko so profesionalci že prešli na tek, pa jih je bilo zares veliko.
Kolesarski del tekme sem odpeljala brez kakršnih koli težav, kar je nekako tudi razumljivo, saj sem se v tem spomladanskem delu predvsem posvečala treningu kolesa, ker zaradi poškodbe nisem mogla teči. Ampak sledil je tek. Natačno si v glavi predvajam “avdio posnetek” fizioterapevtke: “Lahko počasi začneš hoditi, tudi potekavaš lahko kako minuto, hitra hoja… Lahko začneš z vadbo.” Želja dokončati tekmo je bila velika. In sem šla. Korak po korak iz menjalnega prostora (T2: 0:5:55 !?) najprej po travici potem počasi na traso. Odločila sem se, da prvi krog počasi odtečem pa potem naprej vidim, kako mi bo šlo. Če bo treba bom hodila, če pa niti to ne bo šlo, lahko pozneje odstopim. In ravno se “dogovarjam sama s seboj”, ko ob trasi zagledam postavo v 3K navijaški majici, jupiiiii!!!! Balazs pozdravlja, navija, da petko… in počasi nadaljujem v drugi krog, prav tako v rahlem teku, z Balazsem ponoviva navijaštvo in vzpodbudo v vsakem krogu, vmes zaslišim tudi Roka, ki me spodbuja med svojim tekom in počasi nabiram raznobarvne zapestnice. Samo beseda navijačem: hvala vam, hvala lokalcem. Veliko pomeni!
Dan je postajal vse bolj vroč, vse okrepčevalnice prehodim, ko v tretjem krogu ugotovim, da sem pa sedaj že čisto preveč polna vode, coca cole in red bulla. Zavijem na stranišče. Pozneje zavijem ponovno, mi očitno energijski geli na teku ne ustrezajo…V zadnjem obratu vidim, da sotekmovalca oživljajo česar se zelo razžalostim. Včirajšnja potrditev smrti je bila ena najbolj žalostnih novic letos.
Po zadnji zapestnici odtečem lahkotno (beri: zelo počasi) v cilj, noge so zdržale, žulji prekrivajo stopala – naj se vidi, da sem nekaj delala, veselje je bilo veliko. Medalja takoj za vrat, FINISHER majico pa oblečem in se v njej pripeljem v Ljubljano.
Še beseda o after partiju v Athlete garden: raznovrstne hrane koliko želiš, testenine, zelenjava, solate, sadje, piščanec, lasagna, sladice, pijača, … izjemna pogostitev. A po tekmi, zlasti v takšni vročini niti ne paše jesti. V Athlete Garden srečam še druge Slovence, ki so nastopili in izvem, da je Janez Klančnik zmagal v kategoriji s skupnim 12. časom tekme, Andrej je bil tretji in je prav tako dobil slot za IM 70.3. svetovno prvenstvo v letu 2017. Kolegica Andreja s katero sva bili sostanovalki v Budimpešti je prav tako odlično nastopila, vsi smo bili zelo zadovoljni in nasmejani.
Priporočam.