V Luxemburg sem priletela v četrtek popoldne pred sobotno tekmo, popolnoma izčrpana od razmišljanja o pakiranju potrebne prtljage, praznenja svoje sobe, razstavljanja kolesa, samega pakiranja, potovanja s težko in okorno kolesarsko torbo, ter celodnevenga sedenja na avtobusih in letalu. Čeprav sem upala, da se bom, ko enkrat prispem v Luxemburg, lahko odpočila in sprostila, in tudi, da mi bodo izkušeni 3K-jevci zaupali tiste nujne stvari katere moram vedeti o tekmi, nisem pričakovala tolikšne pomoči in takšne obilice nasvetov.

Od trenutka ko je prispela 3K ekipa, katero so sestavljali Igor, Kaja, Mirjana, Samo, Borut in Obi, je bilo zame popolnoma poskrbljeno. Vse kar je bilo meni še potrebno storiti je bilo do sobote poslušati njihove pogovore, tu in tam vprašati Igorja kakšno vprašanje, ki mi je že dalj časa skakalo po glavi, in v soboto odteči in odkolesariti odrejene kilometre. Sproščena in zabavna ekipa je skrbno splanirala petek, zadnji dan pred tekmo, od registracije, ogleda celotne kolesarske proge, sestave mojega kolesa do dostave vseh koles in ostale potrebne opreme v menjalni prostor. Pred večernim briefingom, med katerim je organizator zaradi premočnega toka reke še enkrat dokončno odpovedal plavalni del in s tem moj prvi triatlon spremenil v moj prvi duatlon, smo si še natančno ogledali menjalni prostor, pripravili menjalne vreče in simulirali obe menjavi; torej prehod na kolo po 5 kilometrih teka, in prehod na polmaraton po 90 kilometrih kolesarjenja. V hotelu mi je Igor za kolesarski del še pripravil njegov sladkorni napoj z dodatno porcijo elektrolitov, v hotelski restavraciji pa so nam za večerjo brez posebnega naročila postregli z vsaj dvojno porcijo testenin, količino s katero so se še fantje morali boriti.

Moja pričakovanja pred sobotno tekmo so bila nejasna. Vedela sem, da sem s treningi v zadnjih treh ali štirih mesecih napredovala: pri plavanju sem pridno nabirala dolžine, in enkrat v začetku maja prebila, za moje plavalne izkušnje, magično mejo preplavanih dveh kilometrov v enem treningu; pri intervalnih treningih sem tekla vedno hitreje, in odtekla nekaj pet kilometerskih tekem s časom blizu dvajsteih minut in dva polmaratona z osebnim rekordom 1.36; na kolesu sem se počutila udobneje in bolj samozavestno in se enkrat samostojno uspešno podala na stopedeset kilometrov dolgo pot iz Cambridga do Oxforda, ter s tem izgubila strah pred kolesarko distanco triatlona; moji regeneracijski časi so po enako napornih treningih postopoma padali. Hkrati sem pridobila dobro predstavo kaj pomeni preplavati 1.9 kilometra, jih prekolesariti 90 in odteči 21. Vendar, ne le, da nisem imela jasnega časovnega cilja za tekmo, sploh nisem imela predstave kaj pomeni te tri aktivnosti na teh razdaljah združiti. Z izjemo nekaj parih krajših kolo-tek-kolo treningov nisem trenirala kombinacijsko, predvsem iz praktičnih razlogov, malo pa tudi, ker sem iz triatlonskih vodičev in pogovorov s triatlonci prišla do zaključka, da kombinacijski treningi niso popolnoma nujni. Poleg tega sem se iz posamičnih treningov, ki jih je organiziral triatlonskia klub ponavadi vračala dovolj utrujena, da se nisem nikoli uspela prepričati, da bi jih sama še dodatno podaljšala. Na primer, da bi se po jutranjem plavanju, in sledečem tuširanju še usedla na kolo, ali pa, da bi po sobotnih treh do štiri urnih kolesarskih turah še za nekaj časa obula tekaške superge.

Namesto natančnega skupnega časa sem si za cilj zadala, da se čez plavalni del prebijem pred “cut-off” časom ure in desetih minut (ena ura plavanja se mi je v razmerah odprih voda, v katerih nisem zares trenirala zdela popolnoma realistična ocena), da nato nadaljujem z zmernih tempom na kolesu (tudi pri kolesu nisem bila sigurna kaj je zame zmerni tempo, saj sem večino treningov odkolesarila v zavetrju skupine: ali zmorem sama držati tempo 30km/h?), in da zadnji del odtečem z močmi ki mi bodo preostale. Na osnovi časov, ki sem jih pri treningih potrebovala za posamične razadlje triatlona, z nekaj pribitka, sem se v Luxemburg podala z megleno idejo, da bi moj prvi pol iroman lahko končala v 6 do 7 urah.

V petek pred tekmo sem temu cilju, glede na to da je bilo plavanje nadomeščeno s 5 kilometerskim tekom (zaradi česar se mi je po svoje odvalil kamen od srca), in po posvetu z Igorjem, dodala pri tekaških delih nekaj bolj natančnih številk: tempo 4.20- 4.30 (moj 5km tempo z dodatkom 20-30 sekund) za prvi, in 5.0 (moj maratonski tempo) za drugi del. Še vedno nisem bila prepričana, kako hitro kolesariti, še posebej, ker se mi je pri ogledu kolesarske proge ta zdela precej hribovita. Sem pa na znanje vzela Igorjev nasvet, da je ne glede na hitrost, najpomembneje držati čim bolj konstanten tempo.

V soboto zjutraj nas je pozdravilo nevihtno nebo in precej hladna temperatura zraka. Spraševali smo se, ali naj začnemo teči v anorakih, ali naj raje anorake pustimo v menjalnem prostoru, in ali naj s sabo vzamemo rokavčke. Bilo je vendarle suho in sodeč po vremenski napovedi so bile pričakovane le krajše, četudi močne, padavine. Jaz sem bila s takšno prognozo še kar zadovoljna, saj me je na splošno veliko bolj strah teka v hudi vročini kot pa kolesarjenja v dežju. Temperatura sama se mi je na štartu zdela idealna. Po oddaji oblačil in skupinskem fotografiranju smo se ogreli, in prvi občutek ko sem po nekaj dneh ponovno tekla je bil dober: noge so se mi zdele lahke in telo polno energije. V tistem trenutku sem se počutila pripravljeno in veselila sem se preusmeritve te energije v ure teka in kolesarjenja in teka ki so sledile. V nasprotju s tednom pred tekmo, ko sem bila ves čas utrujena in lačna, sem se na štartu v svojem telesu res počutila zelo dobro. V štartnem bloku sem na začetek tekme čakala skupaj z Obijem in Kajo. Malo pred začetkom nam je Igor še sporočil, da nas spuščajo v trojkah v razmiku 10 sekund. Pri Obiju nisem opazila kakšnih večjih sprememb, Kaja pa se je vidno koncentrirala. Celotno vzdušje na štartu je bilo bolj umirjeno in tišje od tistih ki sem jih izkusila na maratonih in polmaratonih. Moj srčni utrip je bil povišan. Drug drugemu smo zaželeli srečo in odtekli prvim kilometrom na pot.

Prvi kilometri so minili zelo hitro. Po eni strani sem imela občutek, da je moja zaloga energije neskončna in da bi najraje teh prvih pet kilometrov odtekla na vso moč. Po drugi strani pa sem se zavedala, da ta zaloga le ne more biti neskončno velika, in da jo moram njeno porabo skrbno varovati. Tako sem ta del odtekla s tempom 4.30. Pazila sem, da je moj srčni utrip ostal po kritično mejo in poskušala čim bolj umirjeno dihati. Menjava na kolo je potekla gladko. Res je pomagalo, da sem si v mislih skandirala zaporedje gibov, ki sem si ga zapomnila pri simulaciji menjave prejšnji dan: pritečem v menjalni prostor, zagrabim modro vrečo z mojo številko, si nadanem čelado in očala, se preobujem, odvržem vrečo, tečem do kolesa, ga ne zajaham, ampak z njim ob boku odtečem iz menjalnega prostora. Čeprav je postopek precej enostaven, se med tekmo, še posebej če je prva, zdi precej kompliciran. Res je pomagalo, da sem točno vedela kaj moram storiti, in sem brez razmišljanja temu samo sledila.

Tudi kilometri na kolesu so minili hitro, hitreje kot na podobno dolgih treningih. V ospredju sem takrat še videla Kajo in Obija, ki sta se postopoma oddaljevala od mene. Prvih 30km je bilo speljanih ob reki, popolnoma ravnih in v delih celo malo navzdol. Še nikoli nisem imela tako napihnjenih gum kot tisti dan in kljub nekaj minutni nevihti, ki me je čisto premočila, sem kar letela. Poskušala sem ne ozirati se na uro in pustiti nogam, da same določijo stopnjo napora. Pri tem je pomagalo, da sem del misli okupirala s tem, da sem pazila, da ohranjam po pravilih določeno razdaljo za kolesarjem/-ko pred menoj. Bilo nas je kar nekaj, tako kot tudi sodnikov ob progi, tako da sem zaradi tega razloga ves čas, ali malo upočasnjevala, prehitevala, ali razmišjala o prehitevanju. Drugih 30 kilometrov je bilo posejanih s spusti in vzponi, in na prvem vzponu me je pozdravil Igor, in zavpil, da mi gre super in da naj grem z glavo v klance. To sem tudi storila in na koncu so bili manj strašni kot so se mi zdeli iz sedeža v avtu prejšnji dan prej. Noge so bile še vedne sveže. Pridno sem pila Igorjevo sladkorno mešanico, vsake toliko sem se spomnila na kakšno njegovo navodilo (kje naj zaradi približajočega ostrega ovinka začnem upočasnjevati, in kje naj zaradi približajočega vzpona zamenjam prestave), uspešno zamenjala bidone z vodo, opazovala kolesarje okoli mene in vzepnjajoče kilometre na števcu Pri približno sedemdestem kilometru sem si počasi začela želeti videti konec kolesarskega dela, ki se je potem s pomočjo sonca, ki se je takrat začelo prikazovati med oblaki, še kar kmalu končal s še enim ravnim delom ob reki.

Tudi druga menjava je potekla gladko. To pa se ni nadaljevalo in prvi kilometri teka bili zelo težki. Stegenske mišice so bile utrujene in tista bolečina v kolenu, ki se je kar naenkrat pojavila med tekom en teden pred tekmo, in za katero iz strahu, da bi postala resnična, nisem nikomur povedala, se je vrnila. Močno so me boleli prsti na nogah. Po tekmi se se pozanimala o možnih vzrokih in eden izmed tehje nepravilna nastavitev položaja SPD pedalov. Težile so me tudi elastične vezalke na supergah, na katere nisem bila navajena. Med temi kilometri sem si ponavljala, da bodo te bolečine, kot vedno poprej, s časom izginile. In res so. Kot je rekla Kaja, po 5 ali 6, kilometrih, sem pozabila na že odkolesarjene kilometre, in se z boljšim počutjem podala v drugi 5 kilometerski krog. Vsak krog je nato pomenil predvsem novo živo barvno elastiko okoli zapestja, novo porcijo gela, več vzpodbudnih besed Igorja, pozdrav Kaje. Tekla sem z več ali manj konstanstim tempom in z zaupanjem v prihranjene moči. To, da sem to isto razadljo v preteklosti že pretekla veliko hitreje me je napoljevalo z občutkom samozavesti. Vedela sem, da bi lahko pospešila, če bi morala, in s to mislijo mi je bilo lažje ohranjevati tempo, ki se je v prvi polovici izkazal za vzdržljivega — med 4.45 in 4.50. Šele v zadnjem krogu je srčni utrip začel naraščati, in začela sem čutiti utrujenost v gležnjih in kolenih. Tempo je malo padel, in res sem močno veselila konca. Namesto v naslednji krog teka, sem po 5 urah in 12 minutah z velikim nasmehom na obrazu zavila proti cilju. Bila sem izčrpana, presenečena nad rezultatom, ki se je v rdečih številkah prikazoval na tabli pod katero sem pritekla čez ciljno črto, še bolj pa nad tem, da bi, če bi bilo res treba, zmogla odteči še šesti, sedmi oziroma katerikoli naslednji krog.

Rada bi se zahvalila Igorju, Kaji, Mirjani, Samu, Borutu in Obiju, saj sem pripričana, da bi brez njihove prisotnosti v Luxemburgu, v tem trenutku pisala neko povsem drugačno poročilo.

Nina