Zakaj sploh odločitev še za tretjo IM tekmo, ko pa sem lani tako jasno zagotavljala, da je en IM v življenju popolnoma dovolj, in ko so bile moje prve besede v cilju Celovca » Igor, ne razumem, kako se lahko kdo prijavi še enkrat?«. No, pa ne, da je bilo s Celovcem konec, letos sta za mano še dve IM tekmi.
Že ko sem se prijavila v Švico, sem vedela, da bom v najboljšem primeru – to je, da bi se mi uspelo v Švici kvalificirati na Havaje, imela dve tekmi v sezoni. Tako je prišla tekma v Barceloni kot naročena. Prvič v Ironman seriji, kar je pomenilo, da se je dalo prijaviti še praktično tik pred zdajci, časovno dovolj odmaknjena tako za regeneracijo, kot za ponovno graditev forme. Tako sva se z Obijem že pred tekmo v Švici potiho zmenila, da se prijaviva še v Barcelono. Odločitev je bila toliko lažja, ker nisem želela končati sezone oz. »ironman kariere« s tako slabim maratonom kot sem ga tekla v Švici!
Ponovno dvigniti in postaviti forme sploh ni bilo težko. Zaradi že prej načrtovane poti v Ameriko sem s kolesom in plavanjem začela zadnji teden v avgustu, na dopustu pa sem naredila nekaj dobrih tekov v Philadelphii in v Centralnem parku v NYC. Prav tek je bil tisti, ki sem mu dajala največ poudarka. Vse treninge sem izpeljala po načrtih, v klance je letelo, tempo teki so šli super, menjave niso delale težav. Z Obijem sva bila najboljši par. Tako na kolesu, kot na teku nama je šlo iz tedna v teden bolje, hitreje…, časi na Rašico so bili vsak teden hitrejši, tempo teki prav tako. Vedela sem, da mi je tudi pred Švico letelo in ves čas sem se po malem spraševala, ali mi bo tokrat uspelo sestaviti dober triatlon, kar je bila moja največja želja.
Že ko sem se prijavljala v Barcelono, sem razmišljala, da bi bilo super, če bi šel tudi Igor. Še nikoli nisva bila na nobeni tekmi skupaj in jasno mi je bilo, da je to najverjetneje zadnja priložnost. Po smoli s poškodbo na tekmi v Marylandu bi to lahko bila odlična priložnost, da pokaže, da še kako ni za staro šaro! Poškodba je bila popolnoma sanirana, izhodiščna forma pa dovolj visoko postavljena, da bi jo lahko v dobrem mesecu in pol dvignil na tekmovalno raven. A je kar dolgo trajalo, da se je odločil… Mislim, da takrat, ko je bil popolnoma prepričan, da bo noga zdržala.
Tako smo se vsi trije mušketirji odpravili na pot, vsak s svojimi željami in ambicijami. Igor precej zaskrbljen, saj ga je dan prej uščipnilo v križu in mu je lumbago skoraj onemogočal normalno gibanje… Midva z Obijem pa dobre volje in prav veseljaško razpoložena. Imeli smo tudi odlično spremljevalno ekipo, Mirjano, vso entuziastično in svežo v tem športu in Tatjano, staro in izkušeno navijaško mačko! Mislim, da sta bili čudovit navijaški par – čista desetka
! Ne po svoji želji se je navijaški ekipi pridružil tudi Albin, ki mu je poškodba, tik pred zdajci, onemogočila udeležbo na tekmi. Tako sta skupaj z Gabi tvorila še en odličen par 3K navijačev na progi.
Tekma se odvija dobrih 50km iz Barcelone, v manjšem mediteranskem kraju Calella, ki je kar kipelo v Ironman vzdušju, z množico izobešenih zastav, prijaznimi in ustrežljivimi ljudmi, skratka, težko bi si izbrali boljše prizorišče. Vreme je bilo prijetno toplo, z rahlim vetrcem, ki je pihljal z mirnega morja, ki je kar vabilo, da bi se vrgel vanj in odplaval nekaj sto metrov.
Na briefingu so nam obljubljali, kljub drugačnim napovedim, lepo vreme, izjemno hitro, ravno kolesarsko progo, množico osebnih rekordov.
Na dan tekme mi prvič ni bilo treba vstati že ob 3h zjutraj, saj je bil štart povsem v španski maniri napovedan za 8.30. Ko smo ob peti uri vstali, seveda še v trdi temi, se je za hribi za Calello že začelo bliskati. Vseeno smo nekako upali, da bo odneslo nevihto nekam daleč stran, proti vzhodu, ter nam bo z dežjem na tekmi prizanešeno. Pa se je izkazalo, da je nekaj dežja kar stalnica na letošnjih tekmah! Malo pred sedmo uro zjutraj smo stopili iz hotela in cesta je bila še suha, a v istem trenutku so začele padati debele kaplje z neba in v nekaj minutah se je razvilo pravo neurje. Vlivalo je kot iz škafa, nad morjem so sekale strele, a izbire ni bilo – treba je bilo napolniti zračnice, pripraviti bidone in postaviti števce na kolesa. Ne morem mimo tega, da je v tistem norem nalivu odpovedal moj ventilček na kolesu in ni bilo druge kot menjati zračnico. Zahvaljujoč Obiju sem lahko čakala v šotoru na suhem, Obi pa je na servisu uredil vse potrebno, da je bilo kolo spet pripravljeno za dirko.
Štart plavanja je bil 1,5 km oddaljen od menjalne cone in razmeram primerno smo kar v neoprenih in kapicah počasi peškali proti štartu. Tam smo zbrani v šotoru negotovo čakali, kaj se bo razpletlo, saj je bilo povsem nepredstavljivo, da bi v takem neurju lahko šli v vodo ali kasneje na cesto. K sreči je neurje počasi odnašalo naprej in sprejeta je bila odločitev, da tekma bo, le štart je bil prestavljen za pol ure. Z Igorjem sva štartala v zaporednih valovih, on z moškimi 50+, jaz tri minute za njim, skupaj z vsemi ženskami. Štart prav zato ni bil preveč stresen, tokrat celo znosen, a je zato morje toliko bolj pokazalo zobe. Na obratu pri drugi boji so nas pričakali siloviti valovi in boj z njimi je bil kar hud. Na srečo je bilo po naslednjem obratu na 1500m že precej bolje. Od takrat naprej je bilo obvladljivo, večinoma sem se prebijala med rumeni kapicami – to je med moškimi, ki so štartali pred mano. Počasi so me začeli dohitevati fantje z zelenimi in belimi kapicami, skratka precej pisana druščina v vodi. Proga je bila označena na vsakih 500m, tako da sem imela pod kontrolo, koliko metrov plavanja me še čaka… In seveda IM razdalje nikoli ne minejo prav hitro. Na izhodu iz vode sem slišala glasno navijanje Tatjane in Mirjane in naslednja disciplina je bila pred mano.
Vedela sem, da sem kolesarsko odlično pripravljena, prav tako sem resno vzela izkušnjo iz Švice, kjer sem nemoč na teku pripisovala premočnemu kolesu. Zato sem se odločila voziti z nižjo intenzivnostjo, z nižjimi pulzi in ves čas imeti v zavesti, da bo po kolesu treba teči še maraton. Prav tako mi je bilo več kot jasno, da se tekma odloča v drugi polovici maratona, zato sem pazila, da me ne nese preveč. Z opisovanjem kolesarjenja ne bom izgubljala preveč časa. Dejstvo je, da so se zaradi velike količine udeležencev in večinoma ravne proge tvorili pravi peletoni. Ker sem jih spuščala naprej in poskušala držati minimalno razdaljo vsaj 5 m, so mi itak uhajali, saj je večina mlajših in mnogo boljših kolesarjev zaradi kasnejšega plavalnega štarta prišla iz vode za mano in tako sem zelo redko ujela kakšen vlak, kjer sem lahko varno vozila na neki primerni razdalji.
In potem grizeš in pritiskaš na pedala in se zdiš sam sebi precejšen luzer, ko ti mimo peljejo celi grozdi. Tako sem nekje na 120 km že nekaj časa vozila sama, nikjer nikogar, ko me prehiti kolesar in namesto, da bi spustila tempo vožnje, da me v miru prehiti, sem pritisnila na pedala… In v tistem žvižg – črn karton – 6 min kazni v Penalty boksu. V tistem trenutku mi je padlo dol, motivacija na nuli in naslednjih 20 km sem se precej nesrečno vlekla po progi. Takrat enkrat me je dohitel Obi in sem mu malo potožila kako bedno se počutim in tudi toliko volje nisem zbrala, da bi pognala za njim. Po odsluženi kazni sem se spet zbrala, oddirkala še zadnjih 45 km, vmes še drugič prehitela sotekmovalko iz moje age grupe in srečno prispela v menjavo.
Čas kolesa 5 ur 29 minut, čas premikanja na kolesu na števcu kaže 5 ur 23 minut. OK, kljub krizi in padcu motivacije dober čas. Zadovoljna stečem ob kolesu v menjavo, tokrat ne pozabim vzeti ure s kolesa, še hitro preobuvanje v superge in že šibam. Noge so super, prvi km leti – 5.12 tempo. Drugi je počasnejši zaradi obiska WC-ja, potem pa spet 5.20 in tako počasi nabiram prednost pred tekmico, ki je precej blizu za mano. Ves čas v glavi preverjam noge – ali so prave, ali bo šlo. Seveda ne moreš biti spočit po 180 km kolesa in pred tem še skoraj 4km plavanja – a noge so OK. Ne preveč načete, da ne bi imela občutka, da ne bo šlo.
Ko sem šla na 12 km drugič mimo Tatjane in Mirjane, me je tam presenetil Obi. Pred mano bi moral biti kakšnih 15 minut in najprej mi nič ni bilo jasno. A mi je rekel, da ima z motivacijo ful težave in da se je odločil, da bo tekel z mano. Na nek način sem bila zelo vesela, saj sva skoraj vse tekaške treninge naredila skupaj in znala sva en drugega spodbujati in motivirati, po drugi strani pa mi ni bilo čisto jasno, kaj pa je sedaj to. Saj sva na tekmi, a ne?!
Skupaj sva nato tekla še kakšna dva kilometra in povsem dobro nama je šlo, ko je naenkrat začelo pobirati mene. Kljub zaužitem gelu, sem čutila povsem prazne noge, še najbolj pa prazno glavo. Takrat sem najprej pomislila, jaz se tega ne grem več. Čutila sem, da je z mojim tekom konec , da je želja, da bi skupaj sestavila en dober triatlon, predvsem na koncu dober tek, padla v vodo. Pred očmi sem videla samo še črno, kaj vraga delam tukaj, kako sem se lahko spravila še enkrat v tole, skratka možgani, očitno podhranjeni, so mi gladko odpovedali pokorščino. Ko sem na glas bentila, me je Obi mirno pogledal in rekel »skupaj sva si tole zakuhala, zdaj morava pač speljati do konca«. Kakšen kilometer ali dva sva spet poskušala dodajati, na 16 km pa se je moj želodec dokončno uprl in začelo se je prvo bruhanje…. Ko se je želodec nekoliko umiril, sva nadaljevala s tekom, jaz sem se počutila prazno, kilometri pred mano pa skorajda nepremagljiva razdalja. Obi me je prepričal, da bo postanek s kokakolo pri Mirjani in Tatjani deloval čudežno in bova lahko naslednjih 10 km lepo pretekla v kosu, pa potem spet pavza s kokakolo in 42 km bo tako kmalu oddelanih. No, čisto tako se seveda ni izšlo. Kokakola je dala nekaj novega zaleta, a žal je ta dan moj želodec očitno že kmalu na začetku teka pač odpovedal sodelovanje, prenehal z delom in ni absorbiral ničesar več. Ko je bil v enem trenutku prepoln, pa je zabrisal ven po poti, po kateri je prišlo notri. Obija sem večkrat priganjala, naj vendarle steče naprej, da sem mu tokrat samo bremza, vendar je bil odločen, da bo ta tek odtekel z mano. Če sem hodila, me je mirno spremljal, določil točko, kdaj bova spet tekla in niti sledu živčnosti ali nervoze nisem čutila pri njem. Pojasnil mi je, da svojega PB-ja na tej tekmi žal zagotovo ne bo izboljšal, za ostalo pa mu je precej vseeno. Mislim, da sva bila oba v določenem trenutku na točki, ko sva resno razmišljala o odstopu. Obi preden se mi je pridružil na teku, jaz pa, ko sem energetsko povsem prazna, s kurjo poltjo po rokah, gledala oznako na 21km in razmišljala, da sem šele na polovici maratona. Zgodba naprej je znana. Nisva odstopila, oddelala sva še preostalih 21 km in skupaj pritekla c cilj. Ker sva si za maraton vzela krepak odmerek časa, naju žal Albin s 3K zastavo ni več čakal, saj bi sicer zamudil vlak za Barcelono. Tako sva na zadnjem ovinku pred ciljno ravnino naletela na Igorja in vse kar nama je lahko dal je bila 3K brisača. Tako nama je brisača služila kot zastava, s katero sva privihrala v cilj. Še nasmešek na obraz, da ne bom trpeča, kot en na križ pribit Kristus, za vsa nadaljnja leta, ko bom gledala slike s tekme. V cilju objem z Obijem, medalja okrog vratu, pa spet upor želodca in posledično medical tent.
EPILOG
IRONMAN razdalje redko komu ne vzbujajo strahospoštovanja. Zato je tudi čustveni naboj okrog tekme praviloma zelo močan. Spomnim se treningov, ko sem se zalotila s kakšno solzo v očeh, že samo zaradi misli, da bova z Igorjem skupaj na progi, pa na briefingu, ko seveda prav z namenom dviga vzdušja vrtijo posnetke s tekem, podprte s primerno glasbo, ko oba z Igorjem nisva mogla zadrževati solz… In čudovito je, če se vsa ta energija, ves napor, ki si ga vlagal v projekt IRONMAN, lahko izlijejo v katarzo, ki jo doživiš ob prihodu v cilj. To so najbrž tista globoka doživetja, ki nas ženejo, da se takih podvigov ponovno lotevamo. Če se ti to ne zgodi, ostaja neka praznina, množica vprašanj, pri meni solze in še kar solze… Ko sem po tekmi v Švici govorila s svojim prijateljem Andrejem, s katerim naju veže skupna izkušnja prvega maratona v Ljubljani – mi je rekel »Kaja, ti si ena greba!« In ker vem, da je Andrej sam športnik, maratonec, mi je bilo jasno, da je mišljeno samo v pozitivnem smislu. Projektu, ki se ga lotim, se popolnoma predam, se držim načrtovane poti in pazim, da je čim manj odstopanj, pri čemer se opiram na izkušnje, ki sem si jih nabrala v letih ukvarjanja z vzdržljivostnim športom. Ja, v tem smislu sem definitivno »greba«. Zato je zelo težko sprejeti takšen razplet tekme. Jaz ne razmišljam o znamenjih, tako kot jih je iskal Igor. Zlahka bi lahko rekla, OK Kaja, telo ti je dalo vedeti, da ima dovolj, a moja analitična narava mi ne da miru, da ne bi razmišljala, kaj je vzrok slabostim na vseh mojih letošnjih tekmah. Menjava formule hrane na kolesu, letos nič preizkušeni koefinski geli…
A kakorkoli že, IRONMAN je cilj, do katerega vodi kar dolga pot. Če se ozrem na to pot, je polna čudovitih ljudi, s katerimi me veže ista strast. Pot, polna nepozabnih doživetij, ki bodo za vedno ostala globoko vtisnjena v meni. Vsi, ki ste bili na tej desetletni poti ob meni , pa čeprav samo delček te poti, HVALA! Saj veste, zaradi vas so bili treningi lažji, boljši, hitrejši, zabavnejši …, pa ne samo to, z večino se nam življenje na tak ali drugačen način še vedno prepleta, vezi namreč sežejo daleč preko golih športnih okvirov.
Ali je to slovo? Nikoli ne reci nikoli – pot je preveč vabljiva, da me ne bi zamikalo še kdaj stopiti nanjo. Morda že jutri, morda pa se odločim in sprejmem Andrejev izziv ter se preizkusim kot Ironbabi, ne vem…
Naj zaključim optimistično, v svoji maniri, s stavkom, ki so mi ga dale zapisati hčere na moj road ID:
LIFE IS GOOD, IRONMOM!
Kaja