ODLOČITEV
Ravno danes, ko to pišem poteka IRONMAN v Koni in obenem 15 let odkar sem pospravil svojo tekmovalno opremo. Moj svet se je v letih 1989 do 1999 vrtel na IRONMAN tirnicah, moje koledarsko leto se je končalo in obenem začelo v Koni. Bil sem predan IRONMAN vernik. Predanost in vera sta rodili bogate sadove.
V Koni sem štirikrat stal na najvišji stopnici zmagovalca age group, dvajset let sem bil v statistikah voden kot rekorder proge v age group 30-34. Tudi po 21 letih ostajam najbolje uvrščeni Slovenec.
Ravno te dni poteka 10 let odkar smo se prvič zbrali, organizirano zaplavali in tako postavili zametke današnjega 3K. In 3K je rastel na izhodišču in mojem prepričanju, da tudi jaz kot vodja ostajam, ne samo vedno bolj obledel zgled iz preteklesti, temveč živ, aktiven, z vami. Tako sem rastel skupaj s 3K. 900, kolikor vas je v vseh teh letih prestopilo prag kluba prihajate in odhajate, ostajate krajši ali daljši čas, ste zvesti ali kmalu najdete izzive drugje, mi poslušno sledite ali se prebijate sami. Sleherni od vas in vsi skupaj ste na meni pustili svoj pečat, od vsakega od vas sem se česa naučil, vsi me navdihujete da vztrajam. Vsi in vsak posebej je pripomogel, da se je v meni spočela odločitev, ki se je rodila v Barceloni. Hvala vam, pot je bila nepozabna!
VIJUGASTA POT
V vseh teh letih se nisem prav veliko spremenil. Svoje koordinate sem ponovno odločno naravnal na Kono in si kot vmesno postajo, kjer naj bi kupil vozovnico do končne, izbral polovičko v Cambridgu, v zvezni državi Maryland. Vožnja proti postaji z vozovnico je bila sicer lepa, slikovita, vendar tudi polna nevarnosti. Kot največja past se je izkazalo, da je motor še v dobrem stanju, zdrži visoke obrate, dobro pospeši in nasploh deluje kot singerica, da pa podvozje ni vedno kos zapovedanemu ritmu. Že konec zime sem se moral soočati z zbadanji – enkrat levo, drugič desno, tretjič malo više ali naslednjič spet niže. Mišice, vezi, kosti, so venomer opozarjale, da delujem na previsokih obratih. To je bilo zame nekaj čisto novega, v prvem triatlonskem življenju te izkušnje nisem imel. Lahko sem še tako privijal svoje telo, vedno je poslušno sledilo in izpolnjevalo moja, včasih tudi divja in kar neverjetna pričakovanja in zahteve. Letos pa je bila ravno nenehna nevarnost poškodb tista, ki je narekovala tempo in dinamiko vožnje. Bolj kot se je bližala junijska vmesna postaja bolj mi je bilo jasno, da moj stroj na startu ne bo popolnoma brezhiben. Kljub vsemu sem se v Ameriko podal optimist, odločen, da iztisnem iz sebe ravno toliko, da bo zadostovalo za dosego cilja – vozovnico v Kono. Tako je tudi potekala celotna tekma. Nevarnega in vsega spoštovanja vrednega tekmeca sem imel pod kontrolo, ko se je ves čas prisotna, rahla topa bolečina v levi meči, na 7 km teka nenadoma spremenila v pekočo, rezajočo, ki mi je dobesedno spodrezala korak. Sledila ja njabolj naporna, mučna, boleča ura nečesa komaj še podobnemu teku z, kot se je kasneje izkazako, delno raztrgano mečno mišico. Vozovnico mi je pred nosom odnesel tekmec in videti je bilo, da sem svojo pot končal na slepem tiru.
Sledil je mesec z gipsom, rehabilitacijo. Tu sem stvari kaj kmalu vzel v svoje roke. Plavanje se je že po kakem tednu izkazalo kot odlično sredstvo za ohranjanje moči in kondicije ter tudi predvsem kot primerna aktivnost v procesu rehabilitacije. Takoj, ko ni bilo več gipsa, sem se s kolesom že peljal s Kajo na morje, kar tako 130 km v kosu. Prvi poskusi teka so sledili po sedmih tednih na prizorišču IRONMANA v Zurichu konec julija.
Še brez ideje o možnem povratku sem se odpravil na dopust. Na samotnih, meni tako ljubih turah tam v strminah pod Matajurjem, grapah Benečije, grizenju klancev po Banjški planoti na levem bregu Soče, na Planoti med Idrijco in Bačo, ali drugič spet v družbi Simona, Bojana, Boštjana, se je v meni ponovno nekaj zganilo. Iskrica, ki jo je podžgala predvsem Kaja in nekaj meni najbljižjih v 3K z Mičem na čelu. Resnejši poskusi teka v drugi polovici avgusta so nakazali realno možnost spraviti formo na želen nivo še letos. In rodila seje ideja, da se priključim odpravi v Barcelono.
KOLAŽ
Prva slika
Za uspeh »šnelkursa« uredim nujne pogoje. Dogovor z Ireno in otroci. Vsi moj načrt sprejmejo in podpirajo. V službi delam s polno paro, ne iščem bljižnic ali opravičil, nikogar s svojimi odločitvami ne vznemirjam. V klubu čutim simpatije in podporo. Pri Kaji jasno ni ovir, čutim jo kot svojo največjo podpornico in tudi navijačico.
Druga slika
Plavanje je malo na stranskem tiru, ne posvečam mu večje energije in predvsem časa. Ravno prav dodajam, ostajam sproščen, ne delam si skrbi, dobra podlaga kaže visok nivo in krivulja forme se primerno vzpenja, vse poteka lahkotno, kar samo od sebe.
Na kolesu s pomočjo Obija in Kaje izpeljem popoln program z vsemi ključnimi elementi. Trikrat v zadnjem mesecu polno IRONMAN razdaljo, vse skoke na Rašico, klubske petke prevzemam vedno več iniciative in diktiram visok tempo, klanci se spreminjajo v klančke in doseženi tempi in intervali vse bolj kažejo želeno podobo.
Tek predstavlja najbolj trd oreh. Ravno pravo mero med želeno intenzivnostjo in obsegom moram loviti, da se ne ponovi kaj nepredvidenega. Nič intervalov, do forme počasi vztrajno prihajam z ravno prav doziranimi tempo teki. Zadnji mesec stopnjujejm in tri nedelje zapored opravim tri ključne teke vsakič par sekund hitreje, vedno v obsegu 28 km. Laže je bilo vrteti legendarne 3K sedem km kroge v prijetni družbi Boštjana, Robija. 3K družba je nepogrešjivi dodatni igralec, ki predstavlja prednost domačega terena.
Vse tri puščice kažejo strm vzpon, forma kot seštevek posameznih elementov postaja spodbudna. TRAININGPEAKS zbira, analizira in bruha podatke, kaže stanje, kot da bi delal po mojem naročilu in me hoče dodatno motivirati in nagraditi za vso potrpežljivost, predanost, znanje, izkušnje. Race week je tu, juhuhu!
Tretja slika
Sreda je namenjena finalizaciji tekmovalne, predvsem vrhunske kolesarske opreme. Hvala vama Peter in Matevž za nesebično pomoč. Še zavore je treba prilagoditi tekmovalnim obročem. Čepim ob kolesu z imbusom v roki, ko nenadoma začutim, kako se v križni del tihotapi pekoča bolečina. Po raztegovanju opravim še testno vožno, ko se ustavim pred vhodnimi hišnimi vrati, s kolesom med nogami nemočen ugotovim, da ne morem razjahati kolesa. Vsak poskus dviga noge peče, skeli. Terapija in masaža pri Mojci, sproščanje, večerno in nato še jutranje plavanje mi vlivajo upanje. Pot do letališča preležim na podu avta, čakanje na polet je posvečeno raztezanju in sproščanju, polet muka, nič manjša vožnja do hotela. Zvečer dobim dve dozi v vsako ritnico eno, in pest tablet. Tiste veseljake, kot smo jih poimenovali z Obijem in Kajo, me zadanejo, vendar tudi prinesejo veder nasmeh na obraz.
TEKMA
Lije, ščije, strele švigajo nad morjem v vse smeri. Pol ure nas zadržijo, da se narava skašlja, potem steče kot je bilo predvideno.
Miren, zbran, motiviran, rutiniran, odločen, stopam proti meji med kopnim in morjem, meji med dvema svetovoma. Tistega navadnega in onega nabitega s tekmovalno energijo. Tistega, ki ga delim z ostalimi in onega, ko se povlečem globoko vase, stran. Med tekmo je razumski del mene vedno neverjetno prisoten, ko pazim na izvajanje vseh tehničnih in taktičnih zamisli, popolnoma skoncentriran in prisoten. Drugi del pa odplava in živi neko paralelno življenje, ki ni ravno povezano s tukaj in zdaj. Tudi čustveni del mene je polno zaposlen, vendar deluje drugače.
Plavanje je kot pravljica. Zbrano, taktično perfektno odplavam na edinem paru nog pred sabo od starta do cilja.
Motivirano, skoncentrirano na kolo
Na kolesu svojo taktično zamisel izvajam do zadnjega detajla. Kolesarim v primerni razdalji za edinim age gruperjem, ki me je dohitel, sodnik ob nama je zadovoljen, jaz sproščen. Na obratu po 40 km naju dohiti še par kosesarjev, udobno vozim na začelju in razmišljam, da bom v podobnem tempu brez večjih težav odvozil svojo idealno dirko.
Sanjam. Zbudi me psssss iz sprednje zračnice. V trenutku se urejen idealen svet sprevrže v kaos. Menjava zračnice, prekratek ventil, ponovna menjava, CO2 iz bombice namesto v zračnico švigne v zrak, pumpanje kolesa z ročno tlačilko. Medtem pa mimo mene šviga in šviga in še šviga množica kolesarjev.
Nadaljevanje poti je en sam rodeo. V meni in na cesti. V sebi ne najdem več pravega miru, veselja, koncentracije. Na cesti vedno večji grozdi kolesarjev. Ne najdem ravno pravih odgovorov na izziv vožnje v takih okoliščinah. Večino časa preživim neklje na začelju preštevajoč km, ki so za mano. S 110 km prehitro pride krožišče, ki me preseneti z bidonom v roki in nenadnim spoznanjem, da je potrebno zaviti levo in ne desno kot sem pričakoval. Pred sabo vidim samo visok robnik, ki površino ceste loči od krožišča nasutega z gruščnatim kamenjem. Odvijem levo, verjetno nagonsko začutim, da je frontalno srečanje prednjega kolesa z robnikom zagotovo usodno, zavrem in se bočno vržem čez robnik. Kot skakalec v višino. Vendar ne pristanem na mehki blazini, temveč na trdem kamenju. Bolje se godi kolesu, ki sem mu bil mehek tampon. Kolo mi je takoj hvaležno, ostaja v enem kosu, vse se normalno vrti. Moje kosti so cele, nič posebnega, tipično kolesasko »od kolena do ramena.«
Po koncu dirke mi TRAININGPEAKS zaupa, da sta se kolesi mojega bicikla, zaradi dveh nenačrtovanih postankov vrteli 14 minut manj, kot kažejo rezultati.
Nadaljujem v prejšnjem razpoloženju s še dodatnim vprašanjem ali to sploh še ima smisel, ali naj upoštevam vsa »znamenja«, kot bi me prijazno bobaral Aleš. Nadaljujem. Po tretjem obratu na 160 km mi spet postane prijetno, ko na bolj zahtevnem delu sicer ravninske proge spoznavam, da sem še med najbolj svežimi, ko pospešujem in z lahkoto prehitevam vse, ki svojih 180 km niso zastavili pravilno.
Tako presentljivo spočit in ponovno razpoložen obuvam superge in kujem načrte za – leva desna – goltanje km. Pa ne steče. Ne vem zakaj. Malo se zasmilim samemu sebi, vendar nekako sprejmem okolišine. Odklopim, odtavam. Ne sodelujem.
Oprostite mi zvesti, požrtvovalni 3K navijači (Gabi, Albin, Tatjana, Mirjana). Sprejemam in čutim, vendar ne dajem. V teh izjemnih okoliščinah me polni, da sem sam, nekje daleč. Tako daleč, da spregledam tekača pred sabo, ki na okrepčevalnici upočasni, tako da ga od zadaj pohodim, se spotaknem in v ribo zarijem po tleh. Tokrat z levo stranjo, da je poskrbljeno za simetrijo.
Marta pravi: »Na začetku na ful pol pa sam še dodajat.«
Počasi ugotovim, da ne prištevam, temveč že odštevam km. Odštevam meni ljube zadalje na PST, Mostecu, Rožniku, tako pogosto pregarane v družbi Boštjana, Petra, Miča, Marjetke in drugih 3K jevcev – prav čutim vas poleg sebe. Ne delajo mi težav vzponi, temveč spusti v podhodih pod železnico, ko kvadri že popuščajo. Na zadnji okrepčevalnici se celo ustavim, da malo očedim bojne rane in bom lep v cilju, sprejmem klubsko zastavo od prijaznih deklet in ponovno prestopim mejo med dvema svetovoma. Učke, uprte naprej nekam v daljavo, vražje zažarijo.
Potovanje je končano. Realen svet butne vame: oskrba ran, masaža, razsuti boleči kvadri, skrb kako gre Kaji.
ZNAMENJA
Svoje bojne tovariše pustim pol ure dlje na progi. Za vozovnico rabim samo še, da se ne potuhnem v množici in dahnem svoj »da«.
Vendar ni vse tako samo po sebi umevno. Nisem navdušen, evforičen. Ponoči in zjutraj veliko razmišljam o dogajanju zadnjih dni. Kaj lumbago, počena zračnica in grd padec niso morda znamenja? Kako bosta odreagirala otroka? Klub, služba. Zmorem vse to? Kaja modro, odločitev prepušča meni.
Vabilu se ne morem upreti. Delujem kot po inerciji. Dovolim, da mi okrog vratu obesijo cvetni venček, lepotička žari, ko potegne mojo plačilno kartico.
Saj imam še dva tedna časa, da dokončno potrdim/prekličem svojo odločitev, me občasno prešine. Vem, da ne bom preklical.
Dan po razglasitvi na moj mejl pade naslednje sporočilo:
“Tu Tadeja, pred 5 leti sem nekaj časa tekla v tvojem klubu in sčasoma prenehala.
Jaz od maja živim na Big Islandu 20 minut iz Kone, če kdo od tvoje ekipe karkoli potrebuje (sobo, prevoz, pomoč), sem tu, na voljo. Velja tudi za naslednja leta.”
Je to znamneje? Žvljenje je res neverjetno. Polno znamenj.
Želim, da bi bila spoznaja in znamenja, ki so se mi kot utrinki prižigali v glavi na dolgi zaviti poti ob obali, zanesljivi vodniki, kot snopi svetlobe iz mogočnega svetilnika nad progo, ki ladje mimo čeri varno usmerjajo v pristan.
Igor
3K ŠPORT