It’s done!
I’ve been through the greatest challenge in my life till now on last Sunday in June 2015. But …, I enjoyed in every stroke in water, every pedal spin on bicycle and every step while running together with fellow triathletes in Klagenfurt, Austria. I’ve been challenging my body and my mind, overcome fatigue and frustration, and when I – after 14h and 23 minutes – approached finish line with tears of joy and happiness in my eyes, screaming inside myself like young Cherokee after spending entire night in wild forest, sitting on the stump blindfolded in process of entry of manhood to become a man … there was only one thought going through my mind! Yes, now I’m a »MAN« … now I’m an IRON MAN!!!
Zgornje besede sem sestavljal v prvem približku skozi celotne priprave za svoj prvi IM, torej 37 tednov, preko 300 ur, preko 5.000 km. Danes, ko tole pišem, se mi zdi celotna pot tako enostavna, tako preprosta, tako … posebna; a grem(o) lepo po vrsti.
Tisti, ki me poznate že dlje časa veste, da sem »zelo netipičen« predstavnik TRI SAPIENSA. V bistvu zelo družabna in odprta oseba, a v tem triatlonskem ferajnu se nikoli nisem počutil »udobno«, saj so me obkrožale same »ž’vali«, izjemni atleti, vrhunski triatlonci. Kljub temu je bila želja oziroma odločenost enkrat opraviti z IM razdaljo v meni vedno prisotna. Tudi v času, ko so me pestile zdravstvene težave v obliki mojega vedno neprizanesljivega hrbta, ki mi je onemogočal predvsem daljše tekaške treninge in dolgotrajne napore nasploh.
»Alea iacta est« se je zgodil konec junija lansko leto, ko sem se uspel prijaviti na IM Celovec. To sem naredil tako »potiho«, brez nekega pompa … še Alenki (žena, da ne bo pomote) nisem takoj povedal. Potem sem po nekaj prespanih nočeh prišel do spoznanja, da sem to res naredil in tisti črvički v črevesju so se začeli počasi pojavljati. Mejdun! Naslednji korak je bil dejansko najtežji – ne, ni to kar mislite, Alenki sem z lahkoto povedal – pripraviti svojo glavo na to, da bom redno hodil plavati. Rešitev je bila kakopak na dlani – 3K in pika. Spomnim se Igorjeve reakcije: »aha, si nazaj!?« Ja, sem nazaj … in takrat me je prešinilo, da sem se zadnje triatlonske tekme udeležil septempra 2010, Loveman. Ufff!! Težka bo!!
O samih pripravah ne bi zgubljal besed … ure, kilometri, višinci, v vseh oblikah, v vseh pogojih!! In nikoli jih ni dovolj!
Pred tekmo
Teden pred tekmo sem bil preveč miren, skoraj flegma. To mi ni bilo všeč, nikakor ne. Potem je prišel prelomni trenutek, ko sva se z Matejem Lebanom dogovorila, da greva v četrtek pred tekmo skupaj v Celovec opraviti registracijo in malce odplavati v Vrbskem jezeru in spoznati »zloglasni« kanal. No, tam je pa udarilo … že v četrtek je bilo moč občutiti tisto napetost, pričakovanje in vrvež IM dogodka, meni tako nepoznanega. Tam me je začela dajati nervoza in meni tako nepoznana trema. Joj, a mam vse, kaj naj še kupim, a majčko rabim, glej, cepke majo … u šalčka … magnetek … lej kapca … še dobro, da je bil Matej zraven, da me je malce umiril … drugače bi na expu pustil celotno premoženje .
Po registraciji, nervoza je naraščala.
Potem sva odplavala slabih 2.000 metrov, se z avtom odpravila na del trase, ki sem ga na ogledu s kolesom uspel zgrešiti – saj veste, tisti znameniti odcep desno pri trgovini Billa – in se odpravila domov. Petek je minil mirno, zadnji check ali je vse na mestu, pakiranje in v soboto sem se z Alenko in Aljo (hči) ponovno odpravil v Celovec, tokrat »zares«. Pred menjalnim prostorom je bilo čutiti tisto predtekmovalno napetost; triatlonci in triatlonke so stali v vrsti, vsi opremljeni s čelado, kolesom in vrečkami z opremo za tek in kolo. Kramljanje je bilo slišati v vseh mogočih jezikih – kasneje je uradni spiker sporočil, da so udeleženci iz 60 držav. Po uspešno oddani opremi v menjalni prostor smo se uspeli dobiti z Matejem in Davidom Pagonom, kar je za mene izpadlo še ekstra super, saj se je David ponudil, da me bo na dan/jutro tekme sproti pobral pred hotelom v Portschachu, v katerem sem imel rezervirano sobo. Fantastično. Nato me je Alenka odpeljala do hotela, se poslovila, mi zaželela srečo in me pustila samega s svojimi mislimi na naslednji dan.
Popoldan se je vlekel kot črevo. Dobro je bilo, da sem bil izoliran od vrveža na prireditvenem prostoru, po drugi strani pa nisem imel kam sam s sabo. Da bi ves čas ležal mi ni prišlo na pamet, saj pretirano dolgo ležanje na vedno premehkih hotelskih ležiščih na moj hrbet ne vpliva ravno blagodejno. Odpravil sem se na sprehod ob obali jezera in v idiličnem gaju na klopci, s pogledom na jezero in popolnoma sam, skoval načrt za tekmo: uživaj, samo uživaj, ne obremenjuj se s časom, nič ne pretiravaj … jutri samo UŽIVAJ!
Tekma
Noč je minila hitro, mirno, sem celo nekaj ur spal. Budilka ob 3:50, zajtrk, WC, tekočina … in ob 4:45, točen kot ura, je bil David pred hotelom. Oba sva bila dobro razpoložena in ob sproščenem pogovoru sva bila en dva tri v menjalnem prostoru. Vrvež, pumpanje zračnic, nameščanje bidonov, gelov, … Malce po 6:00 smo bili z Davidom in Matejem že na »plaži« in pričele so se priprave za plavanje. Neke nervoze nisem čutil. Oblekel sem se v dovoljen neopren, saj je voda imela slabih 21 stopinj in odšel na kratko ogrevalno plavanje. Še popolnoma miren. Potem se je začela startna procedura, govor duhovnika in kar naenkrat se je zaslišal pok topa za start profesionalcev. In kot da bi ta pok nekaj premaknil v meni, je mirnost hipoma izginila in pojavil se je tisti črv, ki me je tako zvil, da sem začutil potrebo po WCju. Ker nisem bil prepričan, ali mi bo potrebna procedura uspela, sem se odločil, da bom vse opravil v menjalnem prostoru po plavanju. Globok vdih in na klic »white caps prepare for start« sem se (že dolgo ne tako) poln adrenalina odpravil na start. Po startnem poku sem se v vodo odpravil mirno, med zadnjimi, saj plavanja v centrifugi ne maram in takoj sem vzpostavil svoj tempo plavanja z mirnimi in dolgimi zavesljaji. Počutil sem se super, motilo me je samo še vedno rahlo tiščanje v črevesju. Pomislil sem, super, tole bo pa fino … in potem se je zgodilo … rdeče kapce! Sploh ne znam opisati, kako je bilo, ko so nas dohiteli najhitrejši plavalci naslednjega vala – torpedo za torpedom. Udarci vsepovsod, po nogah, glavi, bokih. Kakšna norišnica. Enih par plavalcev je šlo dobesedno čez mene; še dobro, da sem malce močnejši fant … sem se vseh uspešno otresel. V teh trenutkih sem se spomnil na Kajin nasvet: »ne nehat plavat, nikakor ne nehat plavat…«. Prva boja, obrat … super. Še vedno centrifuga, a obvladljiva. Druga boja, obrat v sonce. Aha, o tem so govorili!! Potem pa sem naenkrat plaval čisto sam. Nekaj minut sem potreboval, da sem to dejansko ugotovil, se malce ustavil in pogledal naokoli. Mejdun, celoten vlak plavalcev je bil dobrih 150 metrov desno od mene – no, vsaj v isto smer smo plavali. Potem zagledam kajakaša, ga pokličem k sebi in povprašam za mnenje o moji smeri. S pomirjevalnim tonom mi odgovori, da imam »perfect direction« in po nekaj minutah sem – zopet z velikim številom soplavalcev – zaplaval v kanal. Sedaj vem, kako se počutijo tune v mreži tik pred tem, da jih potegnejo iz vode. Preživim krajši trening borilnih veščin in že se znajdem na modri preprogi, kjer rahlo omotičen, a še vedno precej svež, tečem proti menjalnemu prostoru. Zaslišim Marto, ki se dere na ves glas in me spodbuja – instant energy shot!!
Menjavo opravim mirno, brez hitenja, brez naprezanja. Takisto brez problema najdem svojo vrečo s kolesarsko opremo. Prijazni prostovoljec se ponudi, da z mene potegne neopren; seveda ponudbo sprejmem. Opravim malo potrebo v pisuar – črvičenja nisem več čutil, zato se nisem odpravil v kiblo – stečem do kolesa in hop, na konjička. Here I come 180 km’s!!
Takoj, ko sem zapeljal iz menjalnega prostora sem zagledal – še prej zaslišal – 3Kjevce, ki so se tako drli, da mi je bilo kar malce nerodno. Dvignjen palec v pozdrav in gremo.
Prvi kilometri za umirjanje in hlajenje glave, potem pa pedaliranje. V prvem krogu je bilo okoli mene še precej kolesarjev, same rakete. Je kar švigalo sem ter tja. Sam sem se držal svojega plana o umirjenem in treznem pedaliranju in vseskozi sem skrbel za to, da sem občudoval okolico in se s tem zamotil. 180 km je le dolga, a ne! Okoli 55 km je mimo mene padel kasnejši zmagovalec Marino Vanhoenecker, kot raketa. Pomislim pri sebi, da to pač ni človek ampak mašina in bincam dalje. Na sredini vzpona na Rupertiberg zaslišim vzpodbudne besede »dajmo Andrej« in zagledam Janeza Klančnika, ki nato nekaj metrov teče z mano, me spodbuja in mi ponudi konkreten push. Neprecenljivo. Nekaj 10m višje se začne nekaj dogajati s kolesom: prednje kolo zlovešče piska pri vsakem obratu in ko postane konstanten zvok zelo moteč se ustavim in ugotovim, da se kolo zelo slabo vrti. Ugotovim, da prednje kolo nekaj ustavlja in ker ne vem, kaj bi to bilo samo malce popustim »zategnjenost« na osovini in peljem dalje. Piskanje ni ponehalo, se je pa precej zmanjšalo. To me je malce spravilo iz tira, saj me misel na to, da me kolo konstantno bremza, ni preveč razveselila. Spust, začetek drugega kroga – 3Kjevci glasni do amena … ne morem da se ne ustavim pri njih, jih pozdravim izmenjam nekaj besed in se odpravim dalje. Drugi krog pregovorno in po pravilu malce težji, a pretirane utrujenosti nisem čutil. Nekaj zadnjih kilometrov se zalotim z mešanimi občutki: veselja, da je kolesa konec in strahospoštovanja do maratonske razdalje, ki je pred mano. Uživaj, smej se, uživaj … to je tvoj dan!!
Sestop s kolesa je bil začuda kar spodoben; nobenih telečjih nog in hoje v stilu John Waynea. Parkiranje kolesa, rdeča vrečka, šotor. Nataknem tekaške čevlje, stisnem gel, kapco na glavo in gremo. Počasi zatečem po preprogi, ko zaslišim živalsko kričanje:« to Bakiiiii, dejmo Bakiiii, bravooooo … ». Robert Gornik … prijatelj, sodelavec, IM, kolega … faca!! Pripeljal se je s kolesom čez Ljubelj samo zato, da me vidi, pozdravi, potem pa nazaj. Norec. Objamem ga, izmenjam par besed in odpeketam dalje, poln pozitivnih občutkov in še vedno 100% osredotočen na uživanje. Po nekaj kilometrih zagledam 3K navijaški center, ki je bil tudi najglasnejši. Prvič vidim tudi Igorja in njegov nalezljiv nasmeh od ušes do ušes.
Fajn občutek, ni kaj. Po nekaj kilometrih teka se odločim, da bom vsake toliko časa mace hodil, za vsak slučaj. Hojo prakticiram pred in med postankom na okrepčevalnicah. Glede vnosa energije med tekom sem že prej imel izdelano strategijo: izključno kola, voda, banane in ostalo sadje. Nič gelov in izotoničnega napitka, saj mi PowerGel praviloma ne stori dobro. Prvi obrat, vse cool … na ca 10 kilometru pa prvo večje presenečenje v obliki velike skupine kolegov in kolegic iz spinninga. Kakšno kričanje spet, moj bog. Ampak kako to pomaga. Jasno, obvezen posanek, kratek pogovor in gremo dalje. A ne prav daleč. Po slabih dveh km prvič zagledam Alenko, ki kar sije, se smeje, skače in kriči. Čustva kar priplavajo na površje. Pritečem do nje, objem, poljub, rahlo pokroviteljsko-zaskrbljeno vprašanje v stilu »kako si, vse OK?«. Jasno da sem OK. Zraven stojita sinova Tadej in Jan vidno vesela, ter dolgoletna/vseživljenska prijatelja Bruno in Manca – presenečenje kakopak! Alja skače nekje okoli, je ni. Nič hudega. In potem se zgodi – vsi trije se sinhrono obrnejo in mi »pokažejo hrbet«!! ŠOK!! Sinova nosita majčko z napisom »my dad is an IRONMAN«, Alenka pa »I’m an IRONMATE«. Konec, čustva popustijo … na hitro se poslovim v stilu »se vidimo kmalu« in odtečem dalje, v solzah. Mat’r, a mi mora to delat!? Še sreča, da sem imel očala, kaj bi si pa ljudje mislili.
Majčke, prvo mestu na seznamu presenečenj
Malo za tem srečam Matjaža Mandlja, sodelavca, prijatelja, kolega na dolgih kolesarskih treningih (mimogrede, ko tole pišem je že registriran za IM Celovec 2016), ki me malce »okara« da izgledam zelo sveže in da bi lohka mal laufal. Jaz imam svojo agendo, od katere ne odstopam. Naslednji kilometri se odvijajo po scenariju tek, hoja, tek, hoja, nasmeh, pozdrav, kratek klepet. Vmes me pozdravi še Obi s pokroviteljsko pripombo v stilu:« dej pohit mal, kdo te bo pa čakal!«. Luštno! Na 32 km se zadnjič srečam z družinico, Tadej se odloči, da bo do konca tekel z mano. Ni panike … sodniki so itak šli že na pir. Se vidimo v cilju. Teh 10 kilometrov je bil popoln užitek, neprecenljivo. Bil sem svež, dovolj spočit, glava bistra in navihana. Ustavil sem se skoraj pri vsakem triatloncu ki je hodil vidno utrujen in izmučen. Čisto vsakemu sem namenil spodbudne besede: »c’mon Mike, few more kilometers«, »go Betty, go!«, …koketiral sem z navijači ob progi, delal »stadionske valove« ipd. Nisem čisto prepričan ali je Tadej ob tem užival ali je dobil dokončno potrditev da »je fot’r trčen k’deska!« . V centru Celovca, 6 km pred ciljem srečam Mateja z družino. Fotosession, par spodbudnih besed in gremo zdej pa res v cilj. Pri oznaki 39km sem Tadeju naznanil, da »sedaj bom pa res malce tekel« in sem konkretno pospešil korak. Enega za drugim sem prehiteval sotrpine z mislijo, da si moram zagotoviti solo prihod v cilj. Tadej je malce sopihal ob meni, a ni rekel besede. Kilometer pred ciljem me je zapustil in odbrzel na tribuno, jaz pa sem zagrizel v 226-ti kilometer tekme. Tri zavoje pred ciljem me presenečenega ustavi eden od finisherjev z opozorilom, da malce pred mano počasi tečeta in klepetata dva italijana in da naj počakam, da se »skipata v cilj«, da bom imel lastno zabavo. Seveda ga poslušam – za mano ni bilo nikogar; popravim si dres, namestim številko, nadanem nasmeh št. 10 in odtečem proti cilju. Glasba »nabija«, plesalke plešejo, prijatli, znanci, družina in celotna ciljna tribuna kričijo na ves glas, uradni spiker pa naznani tiste najbolj pričakovane besede: Andrej, you are an IRONMAN!!! Yeeeeessssssss!!!!
CILJ!!!
Tišina, popolna tišina. Zavedam se, da stojim na ciljnem podestu, pred mano kopica prostovoljcev z nasmeškom in čestitkami, jaz pa nekako v transu. Okoli vratu mi obesijo medaljo, ki jo najprej le bežno pogledam, potem pa objamem kot novorojenega otroka. Neprecenljivo. V zakulisju se mi pridružijo družina, prijatelji in Obi, čestitke dežujejo, mene pa počasi dohiteva utrujenost, ki jo razbije vedno pripravljeni Bruno, ki iz nahrbtnika potegne čisto tapravi šampanjec, s katerim nazdravimo. Ne vem, če nisem bil kar edini, ki je že v cilju nazdravil temu veličastnemu uspehu, IRONMANU.
Nasmeh skoz in skoz …
Saj veste, kako pravijo: »cilj ni pomemben, pomembna je pot«! Ampak, če želiš hoditi po poti, moraš imeti cilj, defakto … ker drugače tavaš brezciljno. Moj cilj je bil opraviti Ironmana in ob tem maksimalno uživati. Lahko zaključim, da sem uspel tako pri hoji na tej poti, kot tudi s ciljem. Samo tlakovanje poti je sicer potekalo z mešanimi občutki; veliko treninga in odsotnosti neminivno pripelje do različnih situacij, ki jih drugače ne bi bilo. Potrebno je bilo veliko odrekanja, veliko (samo)discipline in usklajevanja v naši veliki družinici. Zato je prav, da to poročilo zaključim nekako takole … zahvaljujem se:
– dragi ženi Alenki za podporo in veliko mero razumevanja čez celoten cikel priprav in še posebej za čustveni knock down v obliki majčk. Seveda ji pripada velik del medalje za to, ker me je prenašala.
– Tadeju, Janu in Alji, da se me niso naveličali, ko sem bil tečen in utrujen in ko sem šel na trening namesto da bi se jim posvetil; malce razmišljam in slutim, da so bili nemara celo veseli, da sem jih »pustil pri miru« .
– Robiju in Matjažu za vse ure, ki sta jih prebila z mano na treningih in za vse spodbudne besede.
– Igorju, ki ni nikoli popolnoma dojel, kaj se grem in me je s tem »podžigal«, da sem se odločil za ta korak. In seveda, da ob vsem tem ni nehal verjeti v to, da sem sposoben opraviti z IM.
– celotni 3K ekipi (in vsakemu posebej), ki me je sprejela medse, me spodbujala na pripravah in me oborožila s svojimi izkušnjami in nasveti. Da ne govorim o glasni podpori na tekmi sami.
– vsem prijateljem in znancem, ki so bili z mano na tekmi in z mano v mislih.
Končna izjava: “še bom užival!!”