Odisejada
Ironman odisejado sem začel 30. 6. 2014 s prijavo na Ironman Austria. Od takrat sem, kljub temu, da je bil pred mano še glavni cilj lanskega leta (nastop na IronMan 70.3 v Budimpešti), vsak trening oddelal z mislijo, kako bom postal IronMan in kako bom v cilju zaslišal tisti znani »You are an Ironmaaaan«.
Po tihem sem razmišljal tudi o samem rezultatu in ves čas imel v mislih: Plavanje 1h, Kolo 5h, Tek med 4:40/km in 4:50/km. Plan treningov sem prepustil Igorju. Vedel sem, da jih bo zastavil tako, da bom dosegel zastavljeni cilj. Res da sem občasno kak trening izpustil, preložil, a vsako tako odstopanje je imelo opravičljiv razlog oz je bilo na prioritetni listi pred nastopom na Ironmanu.
Nastop v Murecku v začetku maja, mi je vlil samozaupanje, da sem pozimi in spomladi dobro treniral ter, da se forma lepo stopnjuje. Kolesarski treningi na Mostu na Soči so mi dali še dodatno zaupanje za kolesarsko formo. Dobrih 14 dni pred nastopom v Avstriji (po tisti furci s kolesom Postojna-Razdrto-Vipava-Budanje-Rebrnice-Postojna 3x) pa je nastopila taka utrujenost, da niti s postelje ni šlo. Bil sem brez volje in po še tako enostavnem treningu sem rekel »če bo v Avstriji tako kot danes, je bolje, da niti ne grem«. Ko sem v teh dneh gledal TrainingPeaks me je volja do treninga kar minila. Dobro, da sta mi v teh trenutkih ob strani stala Majda in Vincent. Hvala vama! In dobro, da je Igor plan zastavil tako, da sem se zadnje dni pred tekmo res lahko spočil.
V tem obdobju sem bil precej nervozen, zato sem izpustil tudi nastop na 3K 10tki. Potreboval sem čas za umiritev svojih misli in čas za počitek. Zadnjo soboto pred veliko tekmo sem se dobro naspal, potem pa opravil brick trening 60km kolesa in 10 km teka. Ker sem ta trening odlično oddelal, se mi je samozavest povrnila.
Out of the office: Ironman week
Zadnji teden pred tekmo sem tako preživel sproščeno. V sredo sem v mailboxu nastavil out of office reply: »IronMan week«. Plan treningov sem upošteval le na pol, saj sem se hotel res spočiti.
V četrtek 25. 6. sva šla z Bakijem v Celovec po ruzake, ter odplavala eno krajšo špuro. Dobro, da me je opozoril, saj sem že bil na poti v napačen kanal
V petek 26. 6. sem opravil krajši jutranji tek s par pospeševanji na tartanu. Po kosilu smo se odpravili proti Celovcu. Hop na EXPO po majčke, senčnik, in prijavo na IronKids. Majda je na expu, sicer proti moji volji, kupila kozarec Ironman Finisher. Tako za vsak slučaj, če bi jih do ponedeljka zmanjkalo.
V soboto 27. 6. sem se šel pobrifat, potem pa sva z Davidom Pagonom spila še kavo. Sledilo je kosilo in Bike CheckIn. Navzven je potekalo vse gladko in sproščeno, v sebi sem pa že čutil nervozo in adrenalin. Radost in otroška razigranost na IronKidu me je sprostila in začel sem resnično uživat. Takoj po IronKidu smo šli v apartma, pojedli večerjo. Pripravil sem cukre in odšel počivat.
Noč sem lepo prespal. Žal mi je le, da nisem upošteval nasveta Bojana Skočirja o maski za spanje in čepih za ušesa (bom vedel za drugič).
Nedelja 28. 6. 2015- Ironman day
Ura zazvoni ob 3:27. Za zajtrk pripravim oparjen koruzni zdrob z maslom in zeleni čaj, ter malo motivacijske muzike: »Klinik« od Siddarthe in pa »Don’t stop me now« od Queenov. Vse poteka mirno in sproščeno. Ko pridem v menjalni prostor pa začutim šibanje elektrike levo in desno.
Najprej stopim do modre vrečke, ko želim preveriti ali je vse notri pa…. ŠOK. »WTF! Kje je moja roba!? To ni moja čelada! Pa tudi moje šprintarice ne! Pa saj to je 247… »FAK!« Pulz se mi dvigne na 220.. Še 1x preverim, že hočem stopiti do prostovoljcev, ko vseeno še 1x pogledam na zapestnico. »Debil!« si rečem, »Tvoja številka je 274 in ne 247!«. Utrip se umiri, hitro preverim, šprintarice, čelado, očala. Vse kot je treba. Šibam do rdeče vrečke. Seveda sem tudi tu zaj… a nič panike, vse urejeno. Šibam do kolesa, napumpam gume, postavim bidone na svoje mesto in gas na štart.
Na poti do štarta pojem čokoladico, ki mi naredi več slabega kot dobrega. Spijem še malo čaja, se razgibam in smuk v neopren. Čutim nervozo, zato se umaknem pred Bakijem in Davidom, da ne bi še njiju okužil, saj sta delovala zelo sproščeno. Umaknem se v ogrevalni del, vizualiziram štart in ga skušam sprakticirati. »Waw« sem si rekel »to bo to danes!« Gremo na štart. Prisotnost duhovnika me preseneti, a hkrati pomiri in napolni z neko Irongijo. Očesni stik z njim pa mi da vedeti, da je to danes moj dan. Tik ped štartom opazim plakat »DEJMO TATA MATEJ«.Srečen sem, tako srečen, da kar silijo solze v oči. Mimo prideta še Rok in David, zaželimo si srečo in POK.
Štart poteka kot sem si ga zamislil na ogrevanju, prvi zamahi tudi, vse ostalo prav tako. Kar naenkrat obrat levo, pa še 1x levo in naravnost v sonce. Dobro da imam ob sebi še ostale plavalce, saj me tok kar nosi in niti ne razmišljam, če grem pravilno. Kar naenkrat pa ostanem sam. Kje so vsi? Pogledam na levo in jih vidim več kot 10m proč, pogledam proti vili pri kanalu in vidim, da grem v pravi smeri. V kanal priklopim k istim soplavalcem. Dobro, si rečem, nič nisem izgubil. V kanalu pa bolj masaker kot centrifuga. Dobim par udarcev po glavi in par v obraz. Na izhodu iz vode ogromno ljudi. Opazim 3K jevce. Njihova pozitivna energija, me kar ponese v menjalca.
Vse poteka gladko, skoraj tako kot vizualizirano na treningih. Slišim Igorja: »… Super…minuta….«. In že letim na kolesu. Že lovim hitrejše plavalce in letim mimo. Watki kažejo sicer malce več kot načrtovano. Ulovim Davida, ulovim Roka. Dobro da mi Rok reče naj kar prtisnem, saj od zadaj prileti sodnik in piska vsem po vrsti. In letim dalje. Watke spravim v želeno območje. Drugi me prehitevajo, a, jih bom že prehitel nazaj, si mislim in letim. Letim kot v sanjah… Drugi krog malo spustim, saj nisem siguren ali bom lahko tudi tekel tako intenzivno kot sem si zamislil. V mislih pa vseeno lovim »5:00«. Zadnji klanec me prevzame s pesmijo Live is Life. Roki zmagoslavno dvignem v zrak in grem gasa dalje. Live is life si prepevam do konca tekme in še naprej. Na spustu vidim da bom 5:00 zgrešil za minuto ali dve. »Kulsko« si mislim. Vsaj nekaj nad planom.
Priletim v menjalca. Čelada dol, nogavice in superge gor. V žepke si zatlačim gele kar med tekom, ker mi pasek poskakuje (žal nisem osmih gelov na pasku nikoli prej sprobal) in gasa dalje. Začnem sicer malce prehitro (to vidim po pulzu) zato umirjam tempo. Kilometri letijo s pomočjo navijačev, publike in nog, hitrih nog….. kilometri kar šibajo, pulz ok, temo pravi za pod 3:30. Skoraj ne morem verjeti, da me ob progi vzpodbujajo popolni neznanci in kričijo »Go Matej go!« Ko pritečem do štaba 3K in me tam pozdravlja in spodbuja družina ter zbrani 3K jevci, dobim še dodatno moč in motivacijo, ki me dobesedno neseta naprej. Neverjeten občutek. Zelo težko opišem te trenutke sreče pomešane z adrenalinom, zato naj le rečem vsem skupaj hvala. HVALA za vse!
Vidim, da imam časa dovolj, zato umirjeno tečem dalje. Na vsaki postojanki se ustavim, spijem vodo, coca colo in vzamem spužvice. Nase in vase med tekom zljiem sigurno več kot dvajset litrov tekočine, no če ne dvajset pa vsaj trideset. Pri 30km pa začutim neko krizo. Ne vem če energetsko, saj sem jedel dovolj, ne vem niti če psihološko, ker slabih misli nisem imel, mogoče pa je to tista »urbana legenda«. »Ni važno«, si mislim. »Zahodu pa ne bom!« si rečem. »Nisem celo leto treniral, da bom zahodu zadnjih 10km. Sem kandidat za Iromana ali ne?« In tečem dalje. Malo sicer spustim tempo. Tečem od postojanke do postojanke, od vode do vode. Še zadnji kilometer. V glavi slišim samo še »You Are An IronMan«. Tečem, malo sicer psihološko trpim, kajti zadnji km je bil več kot zadnji km, a se spomnim Boštjana Gačnika, ko mi je razlagal, da Avstrijci ne znajo meriti. Še zadnjič mimo navijačev, pogledam Igorja in vidim evforijo na njegovem obrazu, slišim: »pod 9:40! SUPER!«. Oh jeah si mislim. »Who’s the man? I am an Ironman!«.……CILJ.
Srečen? V tistih trenutkih sem bolj v ekstazi. »Lepo je bilo, še bom šel« si rečem, ko pridem v cilj. Takoj priletita še Majda in Vincent in sreča je popolna. Priletijo še ostali 3Kjevci in starši. Objamemo se in počasi dojemam besede….. 9:38…
Ironmanska noč. Spal sem približno 3ure. Noge razbolele, da še do WC-ja skorajda ni šlo. Pa si rečem »Si Ironman al nisi!« vstanem in grem. Zbudim se ob 5:00. Samo noge in želodec izdajajo to, da se je včeraj nekaj dogajalo…..Srce… bije normalno….
Kam in kako naprej? Takoj po cilju sem rekel, da bom na Iromana še šel. Verjetno me niste jemali resno, a sem danes enakih misli. Kam? Ne vem! Po tihem si želim Norseman, a vem da mi manjka še kar nekaj kilometrine. Vleče me … kaj vem… če bi imel možnost, bi šel kar povsod. A pojdimo lepo počasi… Najprej regeneracija potem pa delamo načrte za naprej.
Za tiste, ki se na Iromana prvič odpravljate ali pa o njem šele razmišljate sporočam par misli, ki so mene držale pokonci: Where focus goes energy flows in pa Go Hard Or Go Home
Še enkrat zahvala trenerju Igorju Kogoju – “Ko sem te spoznal, sem se te kar malo bal, a tekom treningov sem spoznal kako velik in fantastičen človek si”.
Hvala VSEM 3K-jevcem za vse nasvete, skupne treninge, vzpodbude, smeh in veselje. Brez vas bi bilo vse veliko težje.
Še nekaj številk – hrana
- zajtrk – cca 10 dag oparjenega koruznega zdroba z maslom in zeleni čaj
- pred plavanjem (do 6:00) – 1x ZipVit čokoladica, malo čaja, voda
- po plavanju (prvih 20km kolesa) – 1x recovery drink z BCAA in sladkorji (cca 90g),
- kolo (do konca prvega kroga) – 250g sladkorja, voda
- kolo (v drugem krogu) – 125g sladkorja, voda in 1x Powerbar ploščica, na zadnjih 10km kolesa še 1 x Zipvit kofeinski gel in voda.
- tek – 1. gel na 5km potem takoj voda, 2. gel na 10km in potem takoj voda, na 15km kola, na 22km gel in red bull, do cilja samo še voda in kola – mešano, 1x samo voda, drugič kola + voda…nisem prepričan ali sem med krizo še en gel pojedel ali pa sem ga izgubil.
V cilju pa 2x brezalkoholno pivo, košček pice in tisoče čestitk.
MATEJ LEBAN