Moj letošnji IronMan se je dejansko pričel že pred enim letom, ko sem si na poti domov z mojega prvega IM na Slovaškem, ki sem ga s precej laičnim pristopom opavil v dvanajstih urah in pol, rekel “To bi se dalo narediti pa hitreje”. Seveda s pravilnim pristopom in ustreznim treningom. Tako sem lanskega septembra poklical Igorja in se dogovoril, da pričneva sodelovati.
Kljub temu, da je Igor rekel naj se ne obremenjujem s končnim časom, sem si postavil cilj končati IM v času 11h. Da bo dovolj časa za ustrezno pripravo, sva se odločila za jesenski IM v Italiji ali Španiji. Ker je bila Barcelona že kmalu razprodana in zaradi lažje logistike je obveljal IM Emilia-Romagna, ki so ga izbrali tudi Albin Cör, Urban Pavlovčič in Bojan Skočir.
Ko sva pričela s treningi sem računal na en trening plavanja, 1-2 treninga kolesa in 1-2 treninga teka na teden. Hitro sem ugotovil, da resen pristop k treningu IM zahteva precej več angažiranosti. V mojem primeru še posebej na tehniki plavanja. Tako sem v toku enega leta v povprečju opravil 2-3 plavalne treninge, 2-3 tekaške treninge in 2-3 kolesarske treninge na teden, ki so kombinirani še s treningi moči in stretchinga skupno znesli 15-20 h tedensko.
Moram priznati, da ni bilo vedno lahko, prej obratno. Kombinirati vse treninge s službenimi obveznostmi in potovanji, družino in privatnimi problem, kroničnim vnetjem ahilove tetive in pri tem ohraniti motivacijo ni za zanemariti. Pri tem mi je bilo v veliko pomoč trenirati v okviru organiziranih 3k sport skupin, priprav in pod budnim Igorjevim očesom. Brez tega prav gotovo ne bi uspel držati takega tempa in vesel sem, da sem. Ni mi žal niti minute in niti evra porabljenega v okviru teh enoletnih priprav, ki sem jih zaključil s cca. 1700 tekaških, 5900 kolesarskih in 250 plavalnih kilometrov.
Čez poletje sem imel občutek, da imam še ogromno časa, nakar je bil kar naenkrat september in čas, da ustrezno vnovčim ves ta trening. Pred samim odhodom v Italijo moja samozavest ni bila ravno na najvišjem nivoju. Na zadnjih plavalnih treningih sem bil izredno utrujen, hitrosti nobene in treningi bolj trpljenje kot kaj drugega. Tudi neprestano ponavljanje vnetja in bolečin v ahilovi tetivi mi ni ravno zbujalo optimizma. So bila pa Igorjva navodila, nasveti in spodbuda v tistem trenutku več kot dobrodošli.
No stvari so se s prihodom v Italijo spremenile in to na bolje. Trening kolesa v četrtek, predvsem pa plavalni trening v petek sta mi povrnila samozavest in zaupanje v uspešnost vseh treningov. Prav na petkovem plavanju sem začutil, da plavalni treningi le niso bili zaman. V vodi sem imel dober občutek in bil glede na temperaturo morja pripravljen tudi na plavanje brez neoprena. Po Igorjevem nasvetu sem najprej z avtom obvozil kolesarsko progo, si po registraciji in bike check-in ogledal menjalni prostor in potek menjave, si pripravil opremo in pred spanjem še enkrat v mislih opravil IM ter upal, da sem pomislil na vse in svoj nastop dobro splaniral. Na moje začudenje sem zaspal brez problema in spal brez nepotrebnega zbujanja.
Po vstajanju ob 4:50, zgodnjem zajtrku in vožnji do prireditvenega prostora, je sledilo dopolnjevanje opreme v menjalnem prostoru in ogrevanje. Med tem so na moje veselje sporočili, da je uporaba neoprena zaradi velike koncentracije meduz dovoljena in tako sem se po opravljenem suhem ogrevanju spravil v neopren. Zaradi nervoze in ogromne množice sem mokro ogrevanje izpustil in se postavil v boks s predvidenim časom plavanja med 1:10 in 1:20. Po tihem sem upal na čas blizu 1:15. Med čakanjem na štart je napetost naraščala, na moje začudenje pa ne tudi nervoza. K temu je prav gotovo pripomoglo nažiganje pesmi skupine AC/DC Thunder. Plavanje sem začel sproščeno a še vedno dovolj odločno in z mislimi na navodila s treningov, pri čemer sem imel tokom celotnega plavanja zelo dober občutek, tako glede lege, same tehnike in držanja smeri. Pogled na uro pri izhodu iz vode na 2,2 km me je še dodatno spodbudil, tako da sem v drugem delu plavanja delal na stopnjevanju tempa in plavanje na moje veliko veselje zaključil v času 1:13:09. Edina slaba stvar pri plavanju so bile meduze, pri čemer sta me dve v zadnjem delu plavanja ožgali po ustih in sem posledice čutil še na kolesu. Očitno je bila odločitev vodstva, da dovolijo neopren več kot na mestu.
Iz vode, do menjalnega prostora in s samo menjavo sem opravil dokaj hitro in brez bistvenih problemov. Dober občutek s plavanja se je nadaljeval tudi na kolesu, tako da sem v prvem krogu na ravninah uspešno vztrajal v aero poziciji in poganjal v zastavljenem območju moči. Do 130 km je hidracija in vnos energije potekalo bolj ali manj po planu, pri čemer sem se na vsaki postaji oskrbel z vodo in jo uporabil predvsem za ohlajanje, saj je sonce že na zaključku plavanja pričelo konkretno pripekati in se je temperatura na kolesu približala 30°C. V zaključku prvega kroga je pričelo tudi pihati in jasno mi je bilo, da bo zaključek kolesarjenja precej težji kot sam začetek. No problemi so se pričeli prej kot sem pričakoval. Na 3/4 kolesarjenja sem opazil, da sem kljub “nalivanju” s pijačo vedno bolj žejen in da moj želodec vedno težje prenaša izotonik in gele. Na mojo grozo so se mi kljub jemanju tablet soli pričeli v zadnjih 20 km v stegnih pojavljati tudi krči, kar se je seveda poznalo tudi na moči in hitrosti kolesarjenja. Očitno je bilo, da sem planiranje pijače in prehrane vzel premalo resno. Tako sem v zaključku kolesarjenja vedno težje vztrajal v aero poziciji in pogosteje menjal položaj. Kljub temu, da je proti koncu tempo kar padel, pa sem še vedno uspel kolesarjenje zaključiti blizu planiranih 5:30h (5:40:05).
Na tekaško menjavo sem prišel dodobra izžet, tako da sem jo opravil precej zadržano in podobno začel tudi s tekom. Zaradi vzdraženosti želodca sem že v zaključku kolesarjenja upal, da bo pri menjavi na razpolago kaka Coca-Cola, pa iz tega žal ni bilo nič. Na prvi postaji sem še ugotovil, da z geli ne bo nič, saj jih nikakor nisem uspel zadržati v sebi. Hitro sem ugotovil, da je edino kar v tistem trenutku prenese moj želodec voda in coca-cola, pa še to sem se moral potruditi, da sem zadržal v sebi. V prvih 10 km je šel tek še kar nekako po planih, nato pa sem začutil vnetje ahilove tetive in na polovici še bolečine v mečih. V mislih sem imel Igorjeva navodila o vzdrževanju pulza, a enostavno ni šlo. V drugi polovici teka res ni bilo lahko, a sem z mislimi na hčero in njeno osebno borbo vztrajal in razen postankov za ohladitev in pitje uspel preteči cel maraton in IM zaključiti v času 11:28:11, dobro uro hitreje od lanskega rezultata. Kljub temu, da je bil rezultat nekoliko slabši od načrtovanega in da sem bolečine in izčrpanost čutil še naslednja dva dni, pa sem z rezultatom, samo tekmo in celotno IM izkušnjo v okviru priprav zelo zadovoljen.
Med samim tekom, kakor tudi po zaključenem IM sem si govoril, da je to moj zadnji IM. Ko pa sem dodobra prespal vse skupaj in sedaj ko pišem tole pa v to nisem več prepričan in mislim, da glede IM z Igorjem še nisva rekla zadnje besede, še posebej glede prehrane. Na koncu še enkrat zahvala Igorju za odlično in strokovno vodenje, nasvete in motivacijo, “sotrpinom” s plavalnih, kolesarskih in tekaških 3k skupin, ki so mi pomagali vztrajati in družini za razumevanje, strpnost in podporo.