V nedeljo, slab teden pred tekmo sva se z Igorjem dobila in pogovorila-no,govoril je bolj on; kaj pa naj jaz govorim brez izkušenj haha ☺. Moram reči, da sem bila po tem pogovoru nekako čudežno pomirjena in da je vsa nervoza šla stran in prav fino sem se počutila cel zadnji teden, predvsem pa sem že komaj čakala na soboto zjutraj in da se končno vse začne.
V petek me je na vratih sobe presenetila še moja sestra Tadeja, ki je prišla opremljena z majicami in super navijaško energijo, ki je bila še kako pomembna kasneje med tekmo.
Tekma
Zjutraj je bilo časa na pretek (seveda, če vstaneš sredi noči ☺), tako, da sem v menjalni prostor prišla že ob 6:00 in bila fertik že po parih minutah. No, sem opazovala kako vsi pumpajo gume, nameščajo še vse na kolesa, šraufajo, privijajo, itd. Jah, tukaj me je malo uščipnilo saj nisem vedela kam naj sama s sabo; gume so zgledale dobro napumpane ☺, kolo je bilo pripravljeno; ja kaj pa naj še počnem tukaj?! Sem malo še opazovala vse skupaj, potem pa sem se počasi opravila proti plaži in komaj čakala, da se še v temi vržem v mrzlo morje haha.
Sta me potem na plaži pred startom spet nekako našla Tadeja in Tomaž (sicer ne vem kako, ker sem v povprečju vsem segala ravno nekje do ramen), torej ravno vidna nekako nisem bila in mi pomagala prebroditi teh zadnjih par minut pred startom. Tu so bile emocije močne, komaj sem zadrževala solze (no,vsake toliko časa sem se malo na skrivaj obrisala) saj je počasi prihajal trenutek na katerega sem tako dolgo čakala.
Najboljša navijaška ekipa 🙂
Že v petek so nam na briefing-u sporočili, da bo plavanje brez neoprena saj je voda imela 25,3 stopinj. Na plaži sem se postavila bolj na levo (oddaljeno stran od boj) in nekam na sredino,potem pa se je začela borba za zamah, vdih, prostor. Po nekaj 100m sem opazila, da smo skrenili v levo in da smo že skoraj v skalah in sem potem začela plavati čisto kontra, proti notranji strani boj. Sem se počasi navajala na brce od vsepovsod in vlečenje za nogo (nekdo mi je tudi hotel suniti moj čip z noge-no,vsaj tako se je zdelo, ker ga je prijel/a in kar nekaj sekund ni spustila/a…pa sem se nekako otepla nepovabljene »ribe« in nadaljevala kolikor toliko svoj tempo). Vsake toliko časa smo se našli v »swim jam-u« in v nekem trenutku sem bila postavljena navpično, obkoljena z ribami in edina opcija je bila, da sem z rokami navpično mahala malo naprej in nazaj, noge pri miru, ker se niti premakniti nisem mogla in se vsake toliko odpravila po zrak. Pa je tudi to minilo in sem potem do konca (za moje pojme) kar dobro odplavala, se borila z ribami (vsake toliko časa sem dobila kakšno ribo na hrbet in se je zrinila preko mene), še kakšno brco v bok ali udarec po glavi ampak mi je vmes uspelo odplavati tudi morda nekaj 100m z nekom bok ob boku in plavati v svojem tempu.
Menjava je bila OK, vizualizacija je pomagala in sem takoj našla svojo vrečo, najbolj pa sem pazila, da ne bi pozabila nakolenčnika, ure in pasu za merjenje utripa, potem pa samo še čevlji, čelada, očala in hop po svoje kolo.
Na kolesu je bil čas tudi za poziranje, tukaj je bilo še OK
Prvih 30 km na kolesu je bilo OK, potem sem začela počasi dobivati težak občutek v želodcu in mi ni bilo prav jasno od česa-kot bi se ravno dobro najedla. Drugo postajo (malo pred 70km) sem izkoristila še za hiter obisk wc-ja in spet hop na kolo. Lepo je bilo spet pridi nazaj v Alcudio (po 95km), kjer sem se počutila kot na Tour de France-u; z vsemi navijači ob cesti in celo na progi, tako, da si moral kar malo paziti, da koga ne odpelješ s sabo ☺. Sem imela dovolj časa premišljevati o 10km vzponu, ki nas je čakal med 125 in 135 km in kako naj se ga lotim. Ravno prav sem se pred vzponom spet počutila normalno in komaj sem čakala na vzpon. Kaj naj rečem; miškoti in miške (tako sem se na kolesu odločila,da jih bom klicala) so ostajali zadaj, jaz pa sem suvereno in še vedno pod pulzom gonila proti vrhu. Našel se je en miško, ki me je prehitel, drugi (z najdaljšimi nogami-moja glava je bila pod višino njegovega sedeža) pa dohitel na vrhu vzpona in mi ves zadihan rekel: you’re tought-priznam, da se mi je kar malo fino zdelo haha. Prvi del spusta je letelo in sem še kar pridobivala, drugi del spusta, ki je bil že bolj položen pa sem gonila kot nora pa so miškoti kar padali mimo; se najbrž pozna kakšnih 20,30,40 kil več. Zadnjih 30km na kolesu je bil močan veter v prsi in jaz sem res pazila, da se ne bi draftala, medtem, ko se je polovica tekmovalcev vozila v zavetrju ali v večjih skupinah in mislim, da so bili sodniki zelo popustljivi. Imela sem pa ves čas v glavi stavek, ki sem ga slišala od Igorja in še od parih: 10min prehitro na kolesu se pozna 30 min na teku.
Auuch, je bolelo LE zadnjih 39 km.
S kolesa sem skočila malo zakrknjeno, hitro zravnala svoj križ, se obula v tekaške čevlje, nataknila čepico, še hitro na wc in bila sem pripravljena za tek. Noge so bile lahke in kako sem bila vesela, da je tako. Mislila sem si; se je splačalo malo bolj rekreativno kolesariti in seveda spotoma še malo gledati lepo pokrajino in kraje, ker tek bo nekako šel. Prve dobre 3km je šlo po planu, še prav držati sem se morala nazaj, da nisem tekla prehitro. Potem pa bolečina na desni strani pod rebri (prepona predvidevam) in tako huda, da me je kar usekalo. Sem še malo poskušala teči pa ni šlo in sem se ustavila, stopila na pločnik, vdihavala, izdihavala, roke navzven, vdih, izdih. Sem si res vzela nekaj minut časa, da se znebim bolečine in začela s hojo. Takoj, ko sem malo hitreje začela hodit se je spet pojavila huda bolečina, zbadanje. Nič, sem si rekla, če me boli tudi pri hoji je vseeno če tečem…in sem tekla ampak to je bil na žalost tek od okrepčevalnice do okrepčevalnice (pa kako so mi odmevale Igorjeve besede, da maraton pa res ni take sorte tek ampak je tek od starta do cilja!!!). Namesto krogov sem si morala zadati nov cilj in sicer dobre 2,5 km borbe z bolečino in nekajkrat mi je uspelo priteči do prve mize z vodo, nekajkrat pa sem se morala ustaviti že nekaj metrov prej in tudi vmes. Sem že tekla z bolečino, lahko rečem, da sem tudi navajena na bolečino ampak take bolečine pa še ne…in to celih 39 km. So me vmes spodbujali (Tadeja, Tomaž), da naj se ne sekiram in da imam čas do 23:30, da pridem do cilja in moram reči, da niti enkrat, niti za sekundo nisem pomislila, da ne bi nadaljevala ali da bi odnehala. Moje misli so se vrtele le kako naj čim hitreje in s čim manj bolečine pridem do cilja. Vmes so zame navijali tudi neznani navijači ob progi. Mislim, da so se me hitro zapomnili po zeleni 3K majici (Igor, da ne bi zamenjali barve, ker res izstopa in je super vidna ☺), po moji višini (mislim, da ni bilo manjše tekmovalke) in po mojem imenu, ki se ga hitro zapomni; slišala sem od vsepovsod: go Tina, you can do it ☺.
Kako dolgo je trajalo, da sem dobila okoli zapestja vse štiri različne barve zapestnic, ki ti dovoljujejo, da zaviješ v ciljni prostor. Zadnjih 150m med ograjami, z bučnim navijanjem, dajanjem »petk« navijačem, glasbo, magičnim glasom napovedovalca in čarobnimi besedami: Tina, you are an Ironman je bilo fantastičnih in neponovljivih!
IM cilj: juhuuu 🙂
Za mene je bila to enkratna izkušnja, z nekaj padci (poškodba, ko res ni dobro kazalo in s štirimi meseci popolne tekaške pavze, kolesariti pa itak sploh še začela nisem ☺) in polna vzponov; vsaj jaz sem tako dojemala nov način treningov in usklajevanjem službe, treningov in privatnega življenja. Jaz sem od začetka verjela vase, čeprav mi je bilo na trenutke zelo težko (in najbrž je bilo kdaj pa kdaj vmes nekaj minut, ko sem za hip podvomila ali bom jaz to vse skupaj zmogla), ker pojma nisem imela kako sem pripravljena, ali bo koleno sploh zdržalo in koliko treningov mi bo uspelo izpeljati. Sedaj je najbrž tudi čas, da priznam, da sem vse skupaj doživljala zelo čustveno. Nešteto je bilo treningov (največkrat na kolesu), ko mi je kakšna solza spolzela po licu, ne zaradi tega, ker bi bilo težko, ampak zaradi moje odločitve in težav s kolenom, pa hkrati veselja zaradi vsega skupaj. Morda me bo kdo le razumel kako mešani občutki so me prevevali; v enem trenutku sem se lahko smejala, potem pa jok…ali pa obratno ☺.
Mojo zahvalo za pomoč in podporo bom omejila le na Igorja osebno in VSE 3K-jevce, da le ne bi koga pozabila omeniti. Vsi skupaj (na plavanju, kolesu in teku) ste bili v veliko pomoč in v enkratno podporo; bolj, kot se morda zavedate zato le: NAJLEPŠA HVALA!!! Seveda pa ne smem pozabiti niti mojih zvestih prijateljic in prijateljev doma, ki so mislili name, navijali in me ob mojem prihodu domov sredi noči tudi pričakali; saj če bi že prej vedela kaj vse me čaka po IM (tudi nepozaben sprejem v službi in plakat na mojem parkirnem mestu) bi se pa že prej odločila za ta korak ☺.
Sedaj se le nasmiham vsemu skupaj in zadnja misel je, da sem dosegla svoj cilj in sicer priti na cilj Ironman-a z nasmehom na ustih in dvignjenimi rokami.