PRED ODHODOM.
Že teden pred odhodom je postajala tekma vedno bolj zanimiva. Potovalna in predtekmovalna napetost sta tako in tako klasika, svoje in na koncu odločilno, pa je vedno bolj pristavljala narava. Vročina je postajala vedno hujša in že v začetku tedna je temperatura jezera hitro lezla proti 24.5 stopinjam, zato je bilo na dlani, da ob dolgoročnem anticiklonu in nemotenem dotoku vročega zraka z juga, neoprene lahko pustimo doma.
ZURICH PRED DIRKO.
Safety first, je bilo povedano na petkovem briefingu, neoprene vam dokončno slečemo, ker ste pač v triatlonski tekmi in ne želimo, da se v topli vodi in pod žarki jutranjega sonca spremenite v kos dušenega mesa, potem pa stopnjevali z nasveti, naj zaradi pričakovanih 38 stopinj ostanejo aero čelade v hotelu, pa da bodo pulzi za deset do petnajst udarcev višji od siceršnjih, da je minimalni urni vnos pijače liter, da bo na teku izjemoma na voljo sol, da so povečali število vodnih okrepčevalnic in podobno.
Petkov briefing v lepo zakurjenem šotoru
Pred tem sem prvič prevozil progo, ki sem jo s video posnetka že tako poznal na pamet, malo za volanom, nekaj, zlasti klance, na pedalih in si poizkusil zapomniti, kje naj gre zložno, kje se bo treba potruditi, kje preskočiti kratke vzpetine in zlasti, kakšna sta izven zemljevida najtežja klanca. Poizkušam ju primerjati s klanci, ki sem jih pregonil med letom: The Beast postane Črni kal, Heartbreak Hill pa “skoraj Toško”. Za spuste vizualizacija ni potrebna, ker sem izpričani pristaš Newtonovega zakona, je pa res, da mi kljub temu na dirki na spustih kljub divjanju navzdol ni uspelo oprati nikogar, mimo pa jih je padlo kar nekaj.
V soboto ležim v sobi, opremljam kolo
Zver v kletki
in se hladim pod tušem, vmes pa prebiram sms-je, domačih, klubskih in prijateljskih navijačev, ki kar dežujejo. Veliko pomenijo, vsi so optmistični, nekateri nabriti, eden želi dobro zabavo, drugi uživanje, spet eden, katerega mnenje cenim, me preseneti s stavkom Treat your body like a rental car, dalje berem, naj dam gas, pa to, naj uporabim glavo, berem celo o nekem tihomorskem otočju. Za božjo voljo, pa veste, da je v sobi ponoči še vedno 30 stopinj, da so v soboto prejšnji napovedi dodali še nekaj malega dodatne vročine in bo tekma nedvomno pravi survival? Očitno se tega zaveda le prijatelj, ki sprašuje, če sem zaradi vročine že odstopil in kje bom navijal za norce, ki tega niso storili. A taktika dozori: gremo z glavo na zabavo, kolo na glavo, tek z glavo. Vsem se zahvalim v tem stilu, tudi zato, ker vem, da bodo nedeljo preživeli ob live trackerju in da me tedaj ne bi slučajno primerjali z Ronniejem, ki je na dirki uspešno odjurišal na rekordno, sedmo zaporedno zmago.
Zvečer se z Oskarjem odpraviva na parkiranje kolesa. Sproščeno je, pogledam menjalni prostor, opazujem konkurenco. Saj sem se pripravljal, a vendarle sem računal tudi na to, da mi bo, pripadniku rahlo načete generacije, v svoji starostni skupini dano tekmovati tudi s kakšnim umetnim kolenom ali kolkom, pa so gospodje, ki s kolesi polnijo stojalo ob mojem, že na pogled vredni vsega spoštovanja. Osredotočeni so, našpičeni, svoj karbon pa pripravljajo kot urarski mojstri in nedvomno mislijo smrtno resno, na kar kaže to, da jih večina preizkuša, kako bodo jutri sprinterice fiksirali z elastikami. Tolaži me, da ne vedo, kaj so Kogojeve excell tabele.
Po prihodu v hotel večerja. Da bi bilo vse pod nadzorom kar na pohodniškem kuhalniku na tleh v sobi skuhava svoje špagete. Za bujenje nastaviva vse ure, a se nobeni ni uspelo oglasiti, saj vstanem nekaj minut pred alarmi in pol ure po zajtrku sem že v menjalnem prostoru. Preverjam zadnje podrobnosti, posebej, kako je pritrjen bidon z energijo, zračnicam dam svojih osem barov, malo blodim naokrog, nekaj grizljam in pijem ter se prestavljam v razpoloženje naslednjih veliko ur.
VODA.
Obvezno ogrevanje, ure v vodi nimam. Nimam je, ker s plavalnim časom nočem biti obremenjen, saj so mi s slačenjem neoprena vzeli nekaj gotovosti in mi že pred začetkom dirke nabili vsaj deset minut dodatka. Pred startom začne pihati, pade nekaj kapelj, a začnem mirno, najdem svojo kvadraturo, prostora je dovolj, pretepačev ni, poizkušam se nalepiti na plavalca pred seboj. Uspe, pa mi pobegne, dobim novega, a ta zaostane, potem najdem svoj ritem. Prva boja, obrat na notranjem delu, bomba v glavo plavalca pred menoj, ki obrača v žabi, druga stranica, boja, tretja stranica, počasi proti otočku Saffa, australian exit, tek preko njega in vnovič v vodo, tokrat v trikotnik.
Še vedno piha, mlatim v svojem ritmu, utrujenosti ni, adrenalin brezhibno opravlja svoje delo. Vrnitev proti kopnem, izstop, malce opotekaje stečem, menjam plavalna očala in kapo za kolesarska in čelado in že sem na cesti.
Na kopnem
Pojma nimam, kako je šlo, a precej prazna kolesarska stojala dajejo slutiti, da presežka ni bilo, kar se izkaže, ko sem po dirki videl rezultate: 1:36 si sploh ne znam razložiti, morebiti je bil posredi veter na daljših stranicah, morebiti to, da sem bil v počasnejši skupini, nimam pojma. Ko se po tekmi pogovarjam s tekmovalcem, ki je šel letos pol ure počasneje kot lani in ni nič jasno niti njemu ter nekateri omenijo, da jim je GPS pokazal 4.1 km, uradno pa sta bila kroga dolga 2 in 1.9 kilometra sklenem, da se s tem ne bom ukvarjal. Naj to (p)ostane Züriški misterij.
KOLO.
Konfiguracija (skupaj cca 1300 višincev) je zanimiva:
najprej 30 ravninskih kilometrov ob jezeru, potem krajši vzpon na hriboviti del nad njim in vožnja gori doli, pa delni spust, ki se žal ne konča z lepim iztekom, da bi dobil nazaj, kar vložiš ob gonjenju navzgor, pač pa odsekano v krožišču, ki te potem, ko zažgeš gumice na zavorah, usmeri v nov, dolg klanec do najvišje točke. S tem sta dve tretjini kroga narejeni, potem sledita le še divji spust k jezeru in kakih 10 kilometrov do Heartbreak Hilla, kjer je vzpon v tako stisnjenem špalirju, da na vrhu dopusti vožnjo le posamičnemu kolesarju, najbolj podobnemu tistim na vrhovih Toura, vse pa poudari divje zvonenje švicarskih zvoncev. Na vrhu je še zadnja okrepčevalnica, sledi pa spust proti izhodišču za novi krog oziroma v drugem krogu, v T2.
Takoj po prehodu na kolo, še v mestu, zlijem vase bidon s hrano, ki naj plača izgube v vodi. Po ravnini števec kaže med 38 in 40, če bi želel zavetrje, ga ne najdem, ker letim mimo ostalih. Na koncu ravnine se ojunačim in vprašam enega od tistih, ki sem jih dohitel, s kakšnim časom je prišel iz vode in šele tedaj zvem za plavalni rezultatski disaster. Klanec iz Feldbacha proti Bubikonu je lahkoten, vožnja po vrheh in kratki spusti enako, prvi spust proti Uetikonu že adrenalinski in že smo na dolgem klancu iz Egga proti Forchu. Kilometri na Toško, Vršič, Črni kal, Pasjo ravan, po Igorjevih grapah iz Mosta na Soči sedaj vračajo z obrestmi. Vročina je vedno močnejša, a v malce spihanih hribih še znosna.
V prvem krogu nekje v hribih
Vsako okrepčevalnico olajšam za dva bidona vode, prvega zlijem vase, drugega nase in skozi luknje v čeladi. Vsakih dvajset minut požirek hrane, po črticah na bidonu. Po vrnitvi s hribov je zadnji ravninski del do Heartbreak Hilla formalnost in v prvem krogu se nanj po načrtih vzpnem v absitzu, da kljub malce povišanemu pulzu zadržim tempo.
Na Heartbreak Hillu
Pulz ne niha, ves čas je na načrtovanem nivoju in začuda ga tudi vročina ne poveča za napovedanih 10. Drugi krog je po hitrostih domala enak prvemu, še več pijem, spust proti Küsnachtu je še bolj divji, ker sedaj poznam ovinke, a kljub temu pade mimo strmoglavec v trikoju Royal Air Force. Pazim na hrano, na zadnji klanec tokrat ne grem na nogah, pač pa namenoma sede, saj je do menjave le še nekaj minut in ne želim vanjo in na tek s podivjanim pulzom. V preprogo za črto seskočim, stojala v mojem delu so domala prazna. Ups, s te strani pa včeraj nisem pogledal menjalnega prostora! Problem z orientacijo razrešim bliskovito in bicikel kar pošljem prostovoljcu rekoč, naj ga parkira. Vem, da za običajne smrtnike na tekmi ni valet parkinga, a človek je tako šokiran, da le pokima, sam pa mu zakričim, bogve, kaj si je mislil o tem povsem nepotrebnem nasvetu, naj ga zapelje v boks z mojo številko. Hitro preobuvanje, pas z bidoni s hrano pa zapenjam že v teku (mislim, da sem to nekje prebral kot nujno početje za PB) in prestavljam gibanje nog iz krožnega v zaporednega. Dobro se je končalo, ko potem gledam rezultate, je šlo v za konfiguracijo proge odličnih 5:19, pobral sem jih čez 900, življenje je lepše.
TEK (I).
Če sem si na polovički zabil v glavo, da se dirka začne s tekom, sem to pot poslušal stare mačke, po katerih so tu do enaindvajsetega kilometra kvalifikacije, zares pa se začne šele tedaj. Tečem le na pulz. Na solo maratonu me sicer ta ne zanima posebej, gledam na tempo, tu ne. Celo uro sem sprogramiral tako, da mi ne pokaže nič drugega in me ja ne bi premamila skušnjava, če bi bil prehiter ali prepočasen ter bi poizkusil korigirati s spremembo tempa, za dnevni čas pa sem si že dan prej zapomnil dva zvonika z urama. Ob jezeru je vroče, soparno, zrak stoji in ko smo se po dirki pogovarjali, so mnogi tožili, da so težko dihali. Teh težav nimam, noge so še vedno (dovolj) lahke in sproščeno grem v prvi krog. Kar lepa trasa, le en nadvoz in en podhod ter nekaj klančkov po parku, sicer pa ravno, skozi mesto na drugi konec jezera, na Utoquai in nazaj. Obroček za prvi krog je na roki, kmalu tudi drugi in povsem pod kontrolo je tretji krog, zložno prehitevam.
V tretjem krogu
Po protokolu jem hrano iz bidonov, okrepčevalnice pretečem, redno jemljem vodo za pitje in polivanje, napojene gobice, vrečke z ledom, ki si jih tlačim pod dres in pod kapo, a do naslednje okrepčevalnice že stopljene spolzijo skozi hlačnici, vedno grem pod priložnostno postavljene škropilnike. V vsakem krogu čaka Oskar s svežimi bidoni in dodatno vodo, skače, steče ob meni, vzpodbuja. Edini fizično prisotni navijač, a vem, da visite na live trackerju in se vam ne morem skriti. Pulz niha le za udarec, dva navzgor ali navzdol od zastavljenega. V zadnjem delu tretjega kroga se želodcu obrne, tehnikalije tovrstnega početja so znane vsem. OK, si rečem, zmetali smo ven in gremo dalje, pulz je normalen in tudi tempo je po občutku v redu.
PROSTI PAD.
Še vedno je lepo … prelepo, da bi trajalo. Traja še kilometer, potem pa črna luknja. V parku na koncu jezera vsebina želodca poišče grm, pa drugega, ponavljam vajo. Počasi naprej, čistina, zato se naslonim na ograjo in zmečem na cestišče, da ne bi fellows tekli po moji brozgi. Obvisim na njej, vrti se, dezorientiran. Mine večnost, a počasi se mi uspe vrniti. Moram naprej, zaradi sebe, domačih, pa tudi nov rezultat na live trackerju je treba dodati, da boste vsi – pa sem vas prosil, pojdite v nedeljo na izlet in ne buljite v zaslon – videli, da sem še v igri. Nisem prišel sem, da bi bil DNF, bi bilo preveč butastvo! Še vijugam po progi, demonstriram tekaški stil kravlanja s kombiniranim opotekanjem, prešine me video iz Kone s tekmovalkama na ciljni preprogi, gledal sem ga z otrokoma in tedaj smo skupaj modrovali, kako se to dogaja le v izjemnih okoliščinah. Runcajz ima v takih primerih ob sebi vsaj Buzza, treba si bo omisliti nekaj podobnega. S strani sprašujejo, ali ne bi koga poklicali. Niti slučajno! Naravnavam smer, najprej hoja, a si obljubljam, da bom stekel. Vem, da moram do okrepčevalnice, da se nabašem s hrano, ki sem jo izgubil v grmovju, Oskar pa je z zalogami za zadnji krog na nasprotnem bregu. Počasi sem na obali, končno pri hrani in vase bašem vse, kar se zdi na stojnici hranilnega, zalivam s colo, vzamem sol. Ta kilometer in pol je bil dolg menda 27 minut. Očitno zaudarjam, zato nadaljujem v jezero in se potopim ter sperem s sebe preostanke vsebine želodca. Nov človek. Počasi naprej, hodim, če poizkušam steči, spet rock and roll.
Črna luknja
Narod vzpodbuja, kliče po imenu s štartne številke, kar me živcira, zato jo obrnem na hrbet. Na Utoquai še zadnji obisk kopaliških toalet. Na zadnjem kilometru, vem, da je le še eden, saj sem bil tu že trikrat, sprašujem, koliko je do konca, da bi slišal dobro in vzpodbudno laž, da je do konca manj, a je publika natančna in ne sodeluje. Pred ciljno preprogo me nekdo natuli, da sem na koncu in da se spodobi teči. Prav, če tako praviš, obrnem številko za finiš in padem v cilj z nečem, kar je teku vsaj podobno. Mimo je, spraznjen sem v vseh ozirih, vseeno mi je za vse. Tisto, kar pripovedujejo o adrenalinskih zadnjih dveh kilometrih in evforični preprogi, so zame danes in tu le bajke! 4:49 je uro in četrt za pričakovanim in približno načrtovanim, če sem skrajno zoprn do sebe, skoraj dve uri počasneje od mojega maratona, a to ne šteje, ker je treba pogledati, kaj je pod črto.
POD ČRTO.
Ni se izšlo, kot sem si zamislil, niti s temeljito korekcijo ne. Tudi slučajno to ni bila zabava, užitek in nasmeh sem izgubil nekje v grmovju in vzporednem svetu zadnjih desetih kilometrov. A sem zadovoljen, saj vem, da sem naredil vse, kar je bilo v tistih okoliščinah mogoče. Bil sem nekje, kjer še nisem bil, se prikopal nazaj in oboje ni dano vsakomur, ob vsem tem pa so mi na koncu dali še finisher majico! Več ustno, ker bi od tu dalje sledil povsem neprebavljiv vložek eksistencialne filozofije.