Želja, da grem na Ironmana, me je prijela že pred nekaj leti, ko sem šla z Gorazdom Lemajičem (bivši 3K športnik in dvojni Ironman) ter Matejem Hreščakom (3K športnik in zdaj tudi Ironman) na planinsko turo. Gorazd nama je takrat razlagal o Ironmanu, pripravah, tekmi in o vsem, kar mu je ta izkušnja dala. Že poleti 2021 sem požirala njegove besede in si rekla, da si želim točno to – da hočem tudi jaz doživeti Ironmana. Življenje je potem naneslo, da sem z resnimi pripravami začela nekoliko pozneje kot Matej, ki je vmes že naredil polovični Ironman in naslednje leto celega. Moja odločitev za polovičko je padla lani – opravila sem jo v Zadru. Sicer z zelo malo treninga, a vseeno s super rezultatom (glede na takratne zmožnosti).
Januarja letos sem se končno registrirala za Ironmana v Celovcu. Tja sem želela iti iz dveh razlogov. Prvič zato, ker je Gorazd tam naredil svojega Ironmana in sem želela na isti progi preizkusiti tudi sebe. Velja pa tudi za izjemno lepo traso, plavanje v turkiznem Wörtherseeju in kolesarjenje z razgledi na Karavanke. Drugi razlog je bil, da moji predniki po mamini strani izvirajo iz teh krajev in sem se želela z udeležbo nekako pokloniti svojim koreninam. Ko sem svojemu trenerju Igorju Kogoju povedala, da sem se prijavila, sprva ni bil preveč navdušen. Menil je, da bi bila Emilia Romagna (Italija) bolj primerna izbira, ker bi imela več časa za priprave (tekma je v jesenskem terminu) in na voljo precej lažjo traso z manj višinci. A ko sem mu razložila svoje razloge, je pristal in mi sestavil načrt za Celovec. Plavanje in tek sem trenirala največ – tek trikrat na teden, plavanje tri- do štirikrat na teden. Poleg tega sem hodila še na pilates in trening z lastno težo enkrat do trikrat tedensko. Ker nimam trenažerja, sem na začetku med januarjem in marcem nekajkrat kolesarila na sobnem kolesu po eno do dve uri. Marca je bilo vreme precej slabo, a sem se trudila vsaj malo kolesariti zunaj. Prava kolesarska sezona se je zares začela šele aprila. Do Ironmana mi je uspelo nabrati malce več kot 2100 km. Največjo razliko v kolesarski pripravljenosti sem opazila po triatlonskih pripravah v Medulinu – pet dni plavanja, kolesarjenja in teka vsak dan so mi res ogromno dali. Vsakomur, ki se pripravlja na Ironmana (ali 70.3, sprint, olympik), to res toplo priporočam! V tistem tednu sem nabrala kar 30 ur treninga. Sicer so moji tedni nihali med 15 in 21 urami v povprečju.
Meseci treningov so bili zahtevni, kljub Jani in Dominiku, ki sta bila moja sotrpina na večini od njih. Ni bilo vedno lahko. Pogosto sem bila izčrpana, utrujena od vsega – od zgodnjih juter, dolgotrajnih treningov, načrtovanja hrane in nenehnega usklajevanja službenega in zasebnega življenja ter treninga. Na treningih sem se večkrat zlomila in zjokala. Bila sem počasna, počasnejša od drugih, kar me je vedno znova zabolelo in se mi globoko zasidralo v zavednem in nezavednem. Čeprav so me vsi 3K-jevci tolažili, da je to povsem normalno, ker sem dan za dnem prehajala iz enega treninga v drugega, si nisem mogla pomagati – občutek manjvrednosti se je vsake toliko vrnil in me potrl. Poleg čustvenih vzponov in padcev so bile tu še stalne bolečine, ki so se selile po telesu – enkrat gleženj, drugič pokostnica, tretjič kolk – kot neko vztrajno in zoprno »tedensko kolobarjenje«, ki kar ni hotelo izginiti. Poleg tega sem imela tudi izostanek menstruacije (amenoreja), bila sem slabokrvna in sem se zato stalno počutila brez energije. A sem se dobro zavedala, da če ne bom resno trenirala, bom na Ironmanu precej slaba. Telo je pač treba pripraviti na takšen napor. Zato sem si nadela železno srajco discipline, vrgla motivacijo v koš (ker itak zataji že tretji dan) in se lotila vsakodnevnih treningov, ki mi jih je predpisal Igor.
Kar se tiče prehrane, sem si vzela k srcu nasvete svojih 3K sotrpinov in trenerja – da moram že med treningi čim bolj preizkušati hrano, da želodec in prebavo pripravim na dan D. Nihče si namreč ne želi presenečenj z želodcem sredi tekme. Po mesecih napornih treningov sem prišla v taper fazo – tisti zadnji teden pred tekmo, ko se močno zmanjša obseg treninga. Priznam, to mi je bilo težko – telo sem navadila na 2–3 treninge na dan, nato pa naenkrat samo še enega ali nobenega, pa še ta je bil izjemno lahek. Vzela sem si k srcu tudi carb-loading, torej polnjenje z ogljikovimi hidrati dva ali tri dni prej – makaroni, pica, beli kruh.
Ko je napočila sobota, sem se zgodaj zjutraj skupaj s prijateljico Dominiko odpeljala v Celovec. Lani sem bila na polovički v Zadru čisto sama in sem videla, kako pomembno je imeti nekoga ob sebi. Prijateljica te spodbuja, pripelje, čuva osebne stvari (ključe, natikače itd.), zjutraj poišče parkirno mesto in podobno. Sobota je bila zame čustveni vrtiljak. Z Dominiko sva šli pogledat ključne dele proge – kje grem v vodo, kje ven, kje je tranzicija, kje je štart teka. Ko sem videla, kako v realnosti zgleda 3800 m plavalne trase, me je skoraj prijela panika in sem se začela histerično smejati. Dominika me je pomirila, da verjame vame in da to zagotovo zmorem, ampak sama nisem bila tako prepričana. Zadnjo bojo sem morala s telefonom z zoomom povečati, da sem jo sploh videla. Sledil je briefing v velikem šotoru – res posebna energija, vsak udeleženec naelektren za naslednji dan. Ko sem opravila formalnosti prijave (prevzem štartne številke, plavalne kape, vrečki za T1 in T2 ter nahrbtnik), sem šla seveda še malo zapravljati denar v Ironman shop. To pač spada zraven. Potem je ostalo le še eno: oddaja kolesa.
Tu sem ugotovila, da imam res strateško odlično številko za parkiranje kolesa – skoraj ga ne bi mogla zgrešiti, ker je bilo čisto ob progi, kjer se steče z njim ven iz T1. Vrečke za kolo in tek sem si prav tako pripravila na odlični lokaciji – vse je bilo ob progi in pri roki, tako da nisem rabila prav nič iskati. Res sem imela srečo!
Ko sem stala ob kolesu, sem se spraševala, ali naj spustim zrak iz zračnic ali ne (na briefingu so to svetovali). Klicala sem Mateja in Igorja – oba sta rekla, naj ga spustim. Zjutraj bo dovolj časa, da jih napolnim nazaj. Preden sem šla iz tranzicije, me je še enkrat zagrabila panika – kaj če ne bom v časovnem limitu posameznih disciplin? Celotni limit je 17 ur, ampak imaš omejitve tudi za plavanje in kolo. Kljub temu, da sem se veselila izziva, sem bila ves dan na robu solz zaradi živcev.
Ponoči sem zelo slabo spala – postelja mi ni odgovarjala, prevelik vzglavnik, prevroča soba. V nekem trenutku sem se celo ulegla na tla in poskušala tam zaspati. Vsake pol ure sem gledala na uro in končno je odbilo 3.55 – ura za vstajanje. Vstala sem, šla v kopalnico, opravila jutranjo rutino in se nato usedla na straniščno školjko, da sem lahko v miru spravila zajtrk po grlu. Jedla sem v kopalnici, da ne bi zbudila Dominike. Zajtrk je bil moj klasični: ovseni kosmiči, pest orehov, banana in žlica arašidovega masla – tokrat zmešani samo z vodo, ker mleka nisem imela. Pripravila sem si tudi vso prehrano za dan tekme. Za T1 sem imela bidon s 60 g Ultra Competition, ki sem ga nameravala spiti takoj po plavanju. Za kolesarski del sem si pripravila dva bidona – vsak z 222 g Ultra Competition (brez dodatne soli). Na vsakem sem narisala tri večje in tri manjše črtice – velike so označevale eno uro, manjše pa pol ure, kar mi je pomagalo ohranjati ritem vnosa. Tretji bidon je vseboval navadno vodo. V kolesarsko torbico sem si pripravila še polovico žemljice z maslom, pršutom in sirom (razrezano na tri enake kose), en gel Aqua znamke High5 in nekaj kislih bonbonov Haribo. V stekleničko za tek sem dala pet gelov High5, v tekaški pas pa še tri dodatne slane gele znamke Sponser. Medtem se je zbudila tudi Dominika in skupaj sva se odpravili proti prizorišču. Že ob pol šestih zjutraj je bila na cesti gneča, zato sem na semaforju blizu tranzicije izstopila iz avta in se dogovorila z Dominiko, da se dobiva notri. Šla sem pripraviti vrečke in bidone. Na poti sva se spet srečali in skupaj šli do jezera, kjer je bilo štartno mesto. Triatlonski dres sem imela že oblečen, le še neopren sem morala spraviti nase. Bila sem res vesela, ko sem videla del svoje 3K družine, ki je prišel navijat zame.
Veliko so mi pomenila tudi sporočila prijateljev, ki so mi v soboto in na dan tekme na daljavo zaželeli srečo, in me spremljali na aplikaciji. Tudi te misli so me gnale. Štart se je vlekel, ker je bil rolling start. Živci so delali na polno, ampak sem si govorila, da bo vse šlo v redu – samo svoj tempo moram držati. Ko je napočil trenutek in sem stekla v vodo, sem še na hitro pomahala Igorju, Anji, Mateju, Dominiki in Dominiku.
Glede na to, da nisem dobra plavalka, sem na koncu presenetljivo dobro odplavala. No, pustimo to, da sem po občutku popila liter jezerske vode, dobila nekaj modric, ker so me sotekmovalci brcali in mahali po meni ter vmes skoraj vsak val zajela z usti. Ko sem končno priplavala do kanala, sem si govorila »samo še malo« in bila najsrečnejša na svetu, ko sem prišla do konca. Prijazni prostovoljci so me potegnili iz vode, tekla sem čisto blesava še od plavanja po koridorju proti tranziciji. 3K Ironmana Janja in Aleš sta mi mahala in navijala, jaz pa sem cela vesela stekla po klančku, prepričana, da sem preživela najtežji del Ironmana (saj sem takrat res mislila, da je to najtežje!).
Ko sem pritekla v tranzicijo, sem hitro pograbila modro vrečko in na dušek spila vsaj pol bidona napitka Ultra Competition, kot sem si načrtovala. Neopren mi je delal nekaj težav, zato sem ga raje slačila sede – drugače bi še padla. Nisem hotela delati stvari počasi, ampak tudi pretirano hitra nisem bila – pač zmerno, a premišljeno. Hitro sem se namazala s sončno kremo, si nadela čelado, očala, pas s številko, nogavice in kolesarske čevlje. Tekla sem do kolesa in na štart.
Ob progi sem spet slišala Mateja in Igorja, na poti ven iz mesta še Polono in Obija – res sem jim bila hvaležna, ker so me spodbujali in me nasmejali. Ko sem skočila na kolo, sem začela prvi 90-kilometrski krog. Postajalo je vedno bolj peklensko vroče. Sonce je pripekalo, kreme pa nisem imela s sabo. Sprijaznila sem se s situacijo – kar je, pač je. Matej me je malo spremljal s kolesom in me bodril. Čeprav se nisem spomnila, da bi ga prosila za kremo, mi je s svojo podporo dal dodatno energijo.
Ko sem začela drugi krog, sem se držala Igorjevih besed: »Prvih 90 km mora biti lahkih, potem pa v drugih 90 km drži enako ali celo boljši ritem.« To je res umetnost – da se ne iztrošiš preveč, saj te čaka še maraton. Načrt prehrane sem se trudila izpeljati čim bolj natančno. Vsakih 15 minut sem spila 2–3 velike požirke Ultra Competition in nato nekaj minut pozneje še požirek vode. Prvih 1,5 ure sem pojedla prvo tretjino žemljice, drugo po približno 3,5 urah in zadnji kos med 4. in 5. uro. Vmes sem počasi grizljala kisle Haribo bonbone – skupaj okoli osem. Ko je minilo šest ur, sem iz torbice vzela gel, da bi imela več energije za zadnji klanec. Ob progi sem videla kolesarja, ki je obnemogel in obležal, ob njem pa gospoda, ki je verjetno klical rešilca. Na klancu, približno 50 metrov pred mano, je drug kolesar prav tako omagal in padel. Kolesar pred mano se je ustavil in mu priskočil na pomoč. Bilo je res peklensko vroče. Že med vožnjo smo se po malem polivali z vodo, celo vaščani so stali ob cesti z vrtnimi cevmi in nas med vožnjo škropili, da je bilo vsaj malo bolj znosno. Vedno, preden smo prišli do postaje, smo se polivali z odvečno vodo in hitro odvrgli prazne bidone v označeno cono, kjer je bilo to dovoljeno. Ko pa smo prišli na 143 km do prostovoljcev, smo morali čakati, ker jim je vode zmanjkalo. Po nekaj minutah so jo pripeljali, tako da smo lahko spet dobili bidone z vodo in elektroliti. Takrat sem prvič in edinkrat poleg vode vzela tudi bidon z elektroliti. Sama nisem imela vatmetra, zato sem se ves čas zanašala zgolj na občutek. Počutila sem se še dovolj močno in presenetljivo spočito, ko sem prispela nazaj v tranzicijo. Ko sem prispela v tranzicijo, sem obesila kolo in stekla proti rdeči vrečki, kjer so me čakali tekaški čevlji in sončna krema. Hitro sem skočila še v smrdeč dixi, opravila kar je bilo treba, namazala ramena, roke in noge s kremo in stekla ven iz T2.
Že na prvem kilometru sem zaslišala Ano in Primoža, ki sta navijala zame – res sem jih bila vesela in tako hvaležna za podporo! Malo za njima sem zagledala še Dominiko, ki se mi je nasmehnila izza fotoaparata in mi mahala. Približno po 3 kilometrih sem vzela prvi solni gel. Na vsaki postaji sem se držala rutine: približno dva požirka vode, požirek slane vode in mini požirek elektrolitov in kozarec vode za ohladitev za vrat. Dvakrat sem si privoščila kos lubenice in dvakrat kos pomaranče.
Na 5. kilometru sem prvič popila požirek iz svoje stekleničke z geli High5. Načeloma sem želela vsakih 5 km spiti požirek te mešanice. Zadnji gel – slani – sem vzela na predzadnji postaji, ker sem čutila rahlo slabost. Takoj po tem se je stanje izboljšalo. Na celotnem maratonu sem skupaj zaužila dva solna gela in štiri Aqua gele High5. Namenoma sem se izogibala vsem gelom in čokoladicam s postaj – nisem želela tvegati, da bi moj želodec reagiral na nekaj, česar nisem vajena.
Ves čas sem se držala svoje strategije, ki sem jo mesecem pilila na treningih. Iskreno – tek je bil res mazohizem na nivoju! Vročina me je res utrujala in resno sem se morala boriti sama s seboj. Ampak v glavi sem si zadala, da ne bom hodila – razen na postajah, kjer pijem! To sem si ponavljala kot mantro.
Okoli 27. kilometra me je zadel zid. Ampak sem se prepirala sama s sabo – da še enkrat ne bom plavala 3800 m in pila jezerske vode in da si ne bom zdaj dovolila hoditi kot večina okoli mene.
Tekla sem kot vprežen konj, pogled naravnost, da sem se izognila opazovanju sotekačev, ki so hodili. Na progi so me vmes pričakali tudi prijatelji Darja, Tanja, Katarina in David. Vsak od njih, poleg moje 3k družine in Dominike, si niti ne predstavlja, kako dragocen je bil tisti trenutek, ko sem jih videla in ko so navijali zame. Igor – moj trener – je bil na progi s tistim posebnim »trenerskim očesom«, ki vidi vse. Kričal mi je, da super tečem, me spodbujal in mi z enim stavkom vlival zaupanje vase. V tistih trenutkih, ko si na robu in tečeš na čisto rezervo, ima prav vsak tak vzklik izjemno moč. Okoli 34. kilometra je proga izgledala kot procesija trpljenja – prazni pogledi, nekdo pred mano se je kar ustavil in vse zbruhal, nekaj jih je kar sedlo na tla od izčrpanosti. Matej me je v zadnjem delu malo spremljal s kolesom in rekel: »Samo še 8 km imaš, mini nedeljski tek, dejmo, maš to!« Njegove besede so mi ostale v glavi, samo še 8 km maš to Renček, dejmo. Posebno hvaležnost bi rada iz srca izrekla njemu. Matej me je na kolesarskem delu in na posameznih tekaških delih spremljal z ramo ob rami – v najbolj kritičnih trenutkih me je bodril. Zadnjih 7 km je bilo najdaljših v mojem življenju. Ko sem končno zagledala tablo za 41. kilometer, sem začela pospeševati.
Zbrala sem zadnje atome moči in pospešila korak. Približno 500 m pred ciljem je Katarina tekla ob meni – še enkrat neizmerno dragoceno!
Z velikim nasmeškom sem tekla proti ciljni ravnini, na obeh straneh množica ljudi, ki je bučno navijala. Slišala sem Mateja in Igorja, ki sta tudi vpila zame. In potem – tisti magični trenutek, ki sem ga čakala mesece: napovedovalec je zaklical:
»Renny Rovsnik from Slovenia – YOU ARE AN IRONMAN!!!«
Solze sreče, evforija, olajšanje. Občutek, da je ves svet tvoj. Da se je ves trud, ves napor in vsa odrekanja poplačal. V tistem trenutku sem res razumela, zakaj je njihov slogan tako resničen: Anything is possible.