Torek je tukaj dan ko še dodatno zadiši po tekmi. Za nami je parada narodov in predvsem registracija, katere vidna posledica je zapestnica na roki.
Zapestnica jasno loči nas ironmane od ostalih dvonožcev. Takole označen z zapestnico Kona Athlete št. 416 se zalotim, ko se v mislih prestavljam preko pomembnih mejnikov tri lajfa. Predstavljam si, da sem kot kamen, ki je padel v jezero in okoli katerega se ciklično širijo valovi, ki se oddaljujejo od svojega izvora in počasi izgubljajo na intenzivnosti in pomenu ali celo izzvenijo in tonejo v pozabo. Najoddaljenejši val je bil sprožen pred tridesetimi leti, ko sem pričel s tekom in se nato na Bledu udeležil svojega prvega triatlona. Naslednja odločilna prelomnica je bilo leto 1989 in prva uvrstitev na Havaje.
Vsa doživetja izpred 26 let so v meni pustila tako globoke vtise, da je sledilo razburkano desetletje valovanja, ko sem se vedno znova oktobra vračal na Big Island. Po letu 1999 se je ta nit pretrgala, kot sem mislil, za vedno. Samo pet let je preteklo, ko smo pričeli ustvarjati 3K šport. Šele sedaj vem, kako je bil ta čas pomemben za to, da te dni uživam na plaži White sands beacha, tečem in se vozim po Alli Drive in srkam vonjave bližajočega tri spektakla.
Brez 3K in vseh vas, ki ste kadarkoli prestopili naš prag, vsega tega prav gotovo ne bi bilo. Naslednji val je pljusnil, ko ste mi z vzpodbudami pomagali pri odločitvi, da sem pred petimi leti ponovno stopil na in preko štartne črte Lovemana. Takrat sem začutil, da morda enkrat pa vendarle spet. Dokončno je odločitev dozorela pred dvema letoma, uresničena pa je bila lani v Barceloni, kjer ste ravnokar zablesteli mnogi 3K-jevci.
In za mano je tudi zadnje leto, ko me nosi val, ki me je ponovno naplavil v Kono. Občutki so mešani! Malo se počutim kot domorodec, ki se je vrnil domov. Malo se počutim kot novinec. Vsekakor pa sem vznemirjen, odločen, da se prepustim prihajajočim doživetjem.
Aloha Igor