Vsako jutro se na plavalni progi Ironmana zbira na stotine tekmovalcev, spremljevalcev, opazovalcev in zrak je nabit z neverjetno energijo, ki povezuje udeležence jutranjega dogajanja. Biti triatlonec v Koni in ne plavati na tekmovalni progi – nemogoče, sploh če končno dobiš prtljago in izgovorov ni več.
Danes zjutraj sem se opogumila in se pridružila tekmovalcem ter preplavala del proge. Najbrž bolj kot večina navdušena nad pestrostjo morskega dna, ki sem ga imela čas opazovati in pisanimi tropskimi ribicami, med katerimi sem lovila dolžino in ritem zavesljaja in uživala – neizmerno. Promet je gost v obe smeri in zato odlična priložnost za treniranje tehnike plavanja v odprti. Ustavila sem se pri prvem splavu, kjer so ponujali energetski napitek in gele in se odločila, da do splava s kavo ne grem. Mogoče jutri, še bolj verjetno pa ostane splav s kavo cilj v prihodnosti.
Popoldan sva šla z Igorjem na briefing za nemško govoreče tekmovalce. In sem se že drugič danes ujela v past. Organizatorji so seveda profesionalci in vzdušje, ki so ga ustvarili je bilo izjemno. Jaz se nisem uspela izmazati brez kurje polti in solz v očeh in misli kam bom šla na naslednji Ironman…. Izvedela sem namreč za nov način kvalifikacije na Havaje. Lew Holander, najstarejši udeleženec Havajev ever, ki je letos odprl novo age grupo 85-89, je rekel, da svojih sotekmovalcev ni prehitel, temveč preživel.
Aloha, Kaja