Počasi se privajam na havajsko vročino, ki tu neusmijeno kaže svoje zobe. V soboto se je v Koni, z dobrodelno tekmo po plavalni ironman progi, tudi uradno začelo vse vrteti samo še okrog svetovnega prvenstva v Ironman triatlonu. Kot del priprav na tekmo se je je udeležil tudi Igor. Meni je bila dilema ali se spraviti v vodo po letu plavalne abstinence prihranjena, saj smo v Kono prispeli brez prtljage, tako da sem po plaži krožila v Igorjevih oblačilih. Kopalk mi žal ni mogel posoditi. Igor je odplaval progo, malce presenečen nad borbenostjo v vodi, ki se je menda ne spomni iz starih časov. Verjetno kar dobra izkušnja za dogajanje v soboto, ko bo šlo zares!
V nedeljo se je dobrodelnost nadaljevala s tekmo na 5 in 10 km. Igor je zase izbral hitro 5 km varianto, meni pa določil nedeljski tek v obliki 10 km dirke. In sem doživela hudiča. Še popolnoma neadaptirana, “jetlegana”, sem se ob pol osmih zjutraj z ostalimi sotekači podala na progo. Začelo se je še kar obetavno in precej optimistična sem na 2 km srečala Igorja, ki je – z zame svetlobno hitrostjo, divjal mimo mene, ves lahkoten in poskočen. S številom kilometrov so moje noge postajale težje in težje. Proga pa ves čas gor-dol, gor-dol in sonce, ki je neusmiljeno nažigalo. Ko mi je na osmem km pritekel nasproti Igor, sem dobila občutek, da tečem zadnje kilometre maratona. Pa je šlo v resnici samo za deset relativno počasnih kilometrov. Vsakega komentarja o Ironman tekmi se ta trenutek na tem mestu raje vzdržim.
Aloha!