Ker je seveda na novo pridobljeno spletno stran treba hitro napolniti z raznimi »koristnimi« informacijami in zanimivostmi, sem se odločil, da vam napišem, dokler je spomin še svež, poročilo iz avstrijskega ironmana Podersdorf, ki se je odvijal v soboto 25. avgusta.
Za začetek naj povem, da Podersdorf ni vas, kakor ima zapisano v svojem imenu, temveč prav prijetno turistično mestece, kjer pridejo na račun družine, saj je najgloblja voda v jezeru 1,5 metra, voda je zaradi tega prijetno topla, poleg tega pa imajo številne zanimivosti za manjše in malo večje otroke. Tako boste lahko morebitni udeleženci naslednje leto združili vaš in družinski užitek ter se podali na to čudovito pustolovščino.
Za udeležbo na tem tekmovanju sem se odločil zaradi tega, ker sem se želel preizkusiti kako dober sem dejansko v svetu tistih »pravih« triatloncev ter ker sem želel postaviti dober čas, saj je ta ironman slovel kot izjemno hiter (zaradi ravne kolesarske proge). Sanjski scenariji, ki sem si jih delal v glavi so se razblinili ob 5:00 zjutraj ko sem pogledal skozi okno. Zakaj? Zato ker so me opozarjali, da se lahko zaradi vetra, ki tukaj kraljuje, stvar obrne tudi na glavo in lahko postane pravi Lanzzarote. Kasneje ko sem se peljal domov sem bil kar malo jezen na tistih par sto ogromnih vetrnic, ki so postavljene v neposredni bližini.
Plavanje
Start je bil predviden za 7:30 uro v jezeru Neusindlersee, ki je, kot sem že omenil izjemno plitek, kar se je kasneje izkazalo celo kot dobra stvar. Pogled na jezero, ki se je penilo kakor daleč si pogledal ni za tako neizkušenega prav nič kaj spodbuden začetek. Kljub vsemu sem se optimistično podal v vodo in ob poku pištole silovito napadel. Plaval sem, kakor sva se dogovorila z Igorjem, ob skrajnem levem robu skupine, tako da bi imel lahko neprestano nadzor nad dogajanjem. Zaradi valov, ki so bili zares visoki, se mi je zdelo, da me nadzoruje jezero ne pa jaz njega. Zaradi valov sem imel že težavo videti bojo, ki je označevala obrat, poleg tega pa so me še valovi konstantno nosili stran od grupe. Dva kroga, ki smo jih morali preplavati sta bila zares zares dolga, kar pove že podatek, da sem uporabljal kar štiri »tehnike«, kravl, reševalni kravl, bredenje (tako nizka voda) in celo delfinčkove skoke sem si privoščil. Kasnejši vpogled v polarja je pokazal, da sem imel max pulz kar 178, kos em prišel iz vode pa 165. Vseeno sem plaval malenkost pod 1 uro, kar pa mi je pobralo izjemno veliko moči. V coni sem seveda porabil dvakrat več časa kot drugi, saj sem se moral preobleči v kolesarsko opravo.
Kolo
Z Igorjem sva bila dogovorjena, da vozim na pulzu 145, kar pa se je pokazal velik problem, saj ga zelo dolgo časa nisem spravil niti pod 160. Kasneje se je zaradi popite energije ustalil nekje nad 15o, na koncu pa zaradi pomanjkanja energije padel na tistih dogovorjenih 145. Skozi celotno traso sem popil 4,5l vitarga, pojedel tri vitargo ploščice ter popil še cca 1,5l ostale tekočine. Zaradi vročine in vetra veliko premalo! Krog je bil dolg 45km in je bil izpeljan tako, da je prvih 10km potekalo v eno ter nato nazaj v isto smer. Začelo se je zares hitro, kljub temu da so nekateri kar drveli mi mene, je bil občutek ko sem pogledal na števec zares prijeten in je obljubljal zelo dober rezultat. Seveda zgolj prvih 5km, saj so že naslednji peti kilometri pokazali, da bo veter tisti dan še lepo krojil rezultate. Preživel sem tudi te prve kilometre vetra v prsa in v nadaljevanju je kazalo zelo dobro, saj je veter pihal zgolj s strani. Seveda je bilo samo vprašanje časa kdaj bo zopet zapihal v prsa, in to se je zgodilo prav tam, kjer se cesta malenkostno vzdiguje. In to na razdalji 10km. Hitrost je padla iz 37km/h na pod 30km/h, v kasnejših krogih ko se je veter še okrepil in ko se je že pokazala utrujenost pa tudi na 26km/h. Posledično sem tudi tukaj zaradi napora, vročine in vetra izgubil še vso preostalo energijo, ki sem je imel. Kljub vsemu sem imel povprečje skoraj 34km/h ter vozil 5:23. Telečji start iz menjalne cone ni obljubljal nič dobrega.
Tek
Po planu sem začel zelo počasi in ko sem hotel (zopet po planu) malenkostno pospešiti sem videl, da je stvar zelo resna, saj sem se mogel že po slabem kilometru ustaviti. Boleča vranica mi ni dala možnosti, da nadaljujem v tempu, ki bi si ga želel. Naredil sem tudi napako (z očetom sva se narobe razumela) in gel vzel šele po 7,5km ko je bilo moje stanje že precej hudo. Tekel sem v tempu okoli 5:30, saj sem že čutil moj slabi desni biceps (na nogi), ki je začel opozarjati, da mu primanjkuje vode in soli. Počasi sem vzpostavil neko »normalno« stanje, ki pa je bilo zgolj dovolj stabilno, da me bi pripeljalo do konca. Ustavil sem se na vsaki postojanki, pil vodo in izotonic, jedel banane ter po dva gela na krog (štirje krogi). Po približno polovici maratona pa so se pojavili, poleg krčev na desni nogi (spredaj, zadaj in spodaj), še tako sloveči trebušni krči, ki so tako boleči kot bi ti nekdo hotel z topim nožem izrezati želodec. To je bil zame znak, da ne smem več zaužiti nobenega gela, kot se je kasneje pokazalo pa tudi nobene banane več. Tako sem do konca teka užival zgolj lubenico ter vodo in izotonic. Kljub temu so se krči nadaljevali tudi še po tekmi. Tek sem končal, po scenariju, z uro slabšim rezultatom 4:10, kar je v skupnem zneslo 10:39 (skupno 70. mesto). Treba je povedati, da se je temperatura na teku gibala med 32 in 34 stopinjami kar je, seveda v kombinaciji z vetrom, naporom in ostalim pripeljalo do tega, da je odstopila več kot tretjina udeležencev, zmagovalni čas pa tudi že deset let ni bil tako slab.
Na cilju sem bil popolnoma izčrpan, a hkrati že odločen, da mu nekoč pokažem zobe ter ga opravim v svojem scenariju primernem času. Seveda se po vsakem »neuspehu« iščejo razlogi in izgovori za slabši izkupiček, in tudi sam sem prišel do nekaterih zaključkov, ki so utemeljile malo »slabši« rezultat. Prvi je bil ta, da se psihično in fizično nisem mogel 100% pripraviti na to tekmovanje, saj so mi dopust, služba in seveda utrujenost iz prejšnjih tekem (trije ironmani in adventurerace v dveh mesecih in pol) pobrale ta potreben zagon. Drugi razlog je bil, da so se razmere na tekmi obrnile kontra meni kar je z mojo neizkušenostjo pripeljalo do tega kar je. Tretji pa je bil ta, da sem ga morda malce podcenjeval, kar pa pri nobeni stvari ne obrodi sadov.
Kljub temu sem s svojim prvim ironmanom zadovoljen, saj je pokazal svoje prave zobe, mi pokazal, da se tako velike tekme ne da uspešno končati brez ustrezne psihične in fizične pripravljenosti (Igor je naredil vse kar je potrebno), ter da bom moral še veliko postoriti, da se bom morda nekoč približal meji devetih ur ter tako morda v cilju še srečal kakšnega šampiona (kot je bil naš tovariš).
Ironman Podersdorf je idealna tekma (čeprav ji Igor pravi vaška dirka) za nekoga, ki nima ambicij se uvrstiti na Havaje ter se želi prvič spopasti z ironman preizkušnjo. Žal so se letos razmere v zadnjem trenutku poslabšale, a vseeno za nekoga z manjšimi ambicijami, primerne za dokončanje svoje prve avanture. Še enkrat naj povem, da je to idealno mesto za združitev prijetnega s prijetnim, saj boste vi tekmovali in uresničevali svoje sanje, otroci bodo uživali v vseh »norčijah«, ki jih ponuja to mestece, ženo ali moža pa boste lahko za zaključek peljali še v zaljubljeni Dunaj, ki je oddaljen zgolj 40km.
Želim vam prijetno treniranje in čimveč uspehov na prihajajočih tekmah. Naslednje poročilo (upam) pa pride konec novembra ko se vrnem s havajskega Ultramana.
Lep športni pozdrav,
Matej Markovič