Po letu dni pričakovanja, treningov in vsemogočih vzponov in padcev se v četrtek odpravimo v Zell am See. Pričaka nas v vsem sijaju in zlati večerni barvi. Zvečer gremo na »obvezni« ogled vodometa na jezeru.
Prebudimo se v sončno jutro in po nasvetu Kaje se z avtom odpeljem po kolesarski progi. Na vrhu prelaza Hochkoenig grem na kolo. Je dokaj sveže (čez 1200 Nm), ampak me adrenalin na ovinkih navzdol hitro ogreje. Uživam v 20 km spustu. Popoldan opravim prijavo in se pasem med policami z IM izdelki.
V deževnem sobotnem jutru grem na brifing. Super predstavitev, naježim se vsakih pet minut. Na koncu sem nabildan kot bomba. Popoldan sledi oddaja kolesa in vrečk v menjalni prostor. Zvečer pojem še zadnje testenine in se odpravim spat.
Na dan tekme se koncentriram na pripravo. Objem z družino, potem pa proti štartu, občutek je izreden, vsi čuti so izjemno izostreni, čeprav je dokaj hladno, me ne moti. Bum in zdaj točno vem, kaj je ta ribogojnica, o kateri sem bral, prvih 200 m ne plavaš, ampak delaš vse drugo, da se obdržiš nad vodo. Potem se stvari umirijo, ujamem ritem in grem po planu do cilja.
Na kolesu hitro ujamem ritem, pazim na razmak. Preseneti me, da vidim vsaj 5 počenih gum že v prvih kilometrih. Sprva gre cesta navzdol, uživam v hitrosti. Zaradi ogleda točno vem, kaj nas čaka – 13 km 650 m vzpona. V hrib začnem zmerno, za vzpodbudo se pokaže sonce skozi oblake. Srednji del je položnejši in se nadiham. Okrepčevalnica pred zadnjim delom vzpona je kot naročena. Zamenjam bidone, vzdušje me vzpodbudi in hop v 14% klanec. Izmenično vozim stoje ali pa sede predvsem dvigujem noge. Prehitim kar nekaj »pešcev«, grizem kolena in prilezem na prelaz. Ravno takrat se ulije. Oblečem dolg rokav in vetrovko, potem pa počasi in previdno navzdol, voda kar dere čez ovinkasto cesto. Ko se malo zravna, si upam tudi čez 40 km/h, voda šprica, dojamem, zakaj imam luknje na podplatih čevljev. Prehitim kar nekaj »zmrznjenih«, ki imajo samo triatlonski dres. Do Zell am See-ja po dežju mine hitro, potem pa je še ena zanka s 30. ravninskimi kilometri – tu se malo vleče, dež pa poneha.
V menjalnem ne gre hitro v tekaško opremo, sem neroden in zdi se mi, da sem noter že celo večnost. Prvih 5 km tečem po planu malo pod 6 min/km, proga je čudovita, vseskozi tik ob jezeru. Na vzponu pred obratom začutim bolečino v desnem kolenu. Ker ne izzveni, zmanjšam tempo za minuto in delam raztege na vsaki okrepčevalnici, bolečina ostane, jaz pa stisnem zobe, z mislimi »razbijam« bolečino, doživim nekaj čustvenih trenutkov in nabiram kilometre. Zavestno naostrim čute za zadnji km. Priznam, da so se mi že prej cedile sline, ampak sem te misli vztrajno odganjal, takrat pa v polno doživim eksplozijo občutenj, v cilju sem prvinsko srečen. Sledijo objemi, medalja, staniol, finisher majica, potem pa občutek globokega spoštovanja do vseh Ironmanovcev, saj zdaj mi je vse bolj jasno.
Igor Šmid