Zgodbo bom pričel daleč nazaj, čisto na začetku, veliko pred obdobjem COVID-19.
Januar: letos prvotno sploh nisem nameraval tekmovati.
Februar: Za tekmo IRONMAN 70.3 v Grčiji, ki naj bi se zgodila 5. 4. 2020, se je odločila in prijavila Kaja. Na začetku sem ji bil zgolj kolesarski treninški partner. No, resnici na ljubo, sem preko zime tudi redno plaval, tekel, hodil v fitnes. Zase bi lahko tako ali tako rekel, da sem v vsakem trenutku, tudi »ob polnoči«, v stanju narediti tekmo. Na kolesu sem hitro začutil, da mi gre dobro, v trenutku, ko še nisem vedel, da imam kakršnekoli ambicije, me je Kaja »palila«, da če že grem z njo v Grčijo, si pa lahko nadenem tudi štartno številko. Pa me je kar malo zamikala ideja, ve kdaj in kam drezniti…
Marec, vikend 6.-8.: Prvič me zasrbijo pete in beseda nanese, da bi morda štartal čez 4 tedne v Grčiji. Napišem mail, dobim odgovor, da tekma bo, in da se lahko prijavim do konca marca. Tako nor pa vendarle nisem, da bi se takoj prijavil ravno ob pričetku širitve požara covida-19.
Marec, 9.-15.: Vse se postavi na glavo, življenje izgleda, da se začasno ustavlja. Tekma v Grčiji je odpovedana.
Marec, od 16. dalje: Kaj hitro se organiziram, naenkrat imam tudi več časa (delo od doma), dobro sem pripravljen. Naj kar zastanem in pozabim na dirko? Kaj naj storim, kje najti ustrezen cilj? In se pojavi ideja IRONMAN VIRTUAL KLUB, ANYWHERE IS POSSIBLE. Nisem nekdo, ki bi kar skočil, ne da bi preveril globino vode, zato previdno tipam, kaj se bo iz vsega izcimilo.
April: Zgodil se je prvi vikend v aprilu, prva IRONMAN 70.3 VR. V izvidnico se je podal Bojan, povedal mi je svoje izkušnje, dileme,… Spremljal sem odzive, gledal prenose, posnetke, prebiral spletno stran https://www.ironmanvirtualclub.com/ in načrtoval. Odločil sem se, da startam na drugi izvedbi IRONMAN 70.3 VR. Ostali so mi štirje tedni za sklepne – specialne priprave. Skrbno sem načrtoval sleherni trening, vse izvajal optimalno, načrtoval možne trase, skratka, pripravljal sem se 100% kot za kakšno »resno« tekmo.
Maj, “race vikend” 1.-3.: Izmed več možnosti se odločim, da tekmo izvedem ob morju v Istri. Postavim si dodatno pravilo, da morata biti štart in cilj na istem mestu, da tako zagotovim pogoje, da bo rezultat popolnoma realen. Najdem optimalno traso. Start in cilj obeh tekov določim v Seči ob vhodu v soline. Tek po Parenzani je tako popolnoma raven, tako v smeri proti mejnemu prehodu v Sečovlje, kot v drugo stran proti Portorožu. Kolesarsko traso izmerim iz Seče proti mejnemu prehodu Sečovlje, naprej levo proti mejnemu prehodu Dragonja in levo po dolini proti Šmarju, obrat določim pred začetkom klanca na Šmarje na 11,25 km, tako da je dolžina kroga tja in nazaj 22,5 km in moram to pot prekolesariti štirikrat.
Petek, 1. maj: Tekma se odpre ob 20.00. Štartam le minuto kasneje. Tek ob solinah v smeri proti JV je proti vetru, tempo malo pod 4,00/km, po obratu tečem z enako intenzivnostjo, vendar gre z vetrom hitreje, blizu 3,50/km. Intenzivnost lahko zelo natančno spremljam s tekaškim Wattmetrom, ki natančno zazna vpliv vetra. Končni čas 19:37 min, oziroma 3,55/km, je natančno to kar sem načrtoval.
https://connect.garmin.com/modern/activity/4865468887
Sobota, 2. maj: Odločitev o pričetku kolesarske dirke sprejmem šele po natančni preučitvi vetrovnih pogojev. Po prihodu na start ugotovim, da vendarle še kar močno vleče proti jugu, tako da še malo podremam v avtu in nato ob 11.30 startam.
V začetku me kar lepo nese z vetrom. Jasno, pridejo tudi odseki, ko je bolj neugodno. Na obratih v Seči se vedno razveselim Kaje, zavržem prazne in se oskrbim s polnimi bidoni. Brez večjih težav prekolesarim prve tri kroge, celo občutek imam, da z manj napora vzdržujem zame kar visoko povprečje, tudi veter ni moteč. To se povsem spremeni po obratu v četrti krog. Kjer me je na začetku gnalo v hrbet, sedaj piha v prsa, najbolj to občutim na ravnini med mejnim prehodom Sečovlje in Dragonja. Pojačam moč, vendar vseeno komaj vzdržujem hitrost nad 30 km/uro, na istem odseku v nasprotni smeri pa kasneje na poti proti cilju leti nad 40 km/uro. V zadnjem krogu sem najpočasnejši, čeravno vozim z največjo močjo. Moje občutke potrjuje analiza po tekmi.
| krog | Moč AVS/NP | Moč/kg | Hitrost km/h |
| 1 | 212/214 | 3.03 | 37,5 |
| 2 | 208/211 | 2.97 | 37,6 |
| 3 | 204/207 | 2.91 | 37,8 |
| 4 | 215/219 | 3.07 | 36,7 |
| Skupaj 90 km | 210/213 | 3.00 | 37,4 |
https://connect.garmin.com/modern/activity/4869053260
V času tekme se je dejansko zgodilo, da se je veter, ki je v prvem krogu pihal s severa, v drugem in tretjem krogu umiril in v zadnjem krogu potegnil z juga. Kakorkoli, plusi in minusi se vedno poravnajo. Z vožnjo sem bil zelo zadovoljen, uspelo mi je celotno traso odpeljati v dokaj konstantnem tempu, z rahlim dodajanjem v zadnjem krogu, ki je bilo posledica, roko na srce, tudi ihte zaradi vetra. Moč se je na koncu ustavila ravno na želenih 3 W/kg, hitrost pa je bila celo višja od mojih pričakovanj in čas pod 2 uri 25 minut tudi presenetljivo dober.
Nedelja, 3. maj: Ker sem si želel zagotoviti kar najboljšo regeneracijo po napornem kolesu, sem se že vnaprej odločil, da bom maksimalno izkoristil časovno okno za tekmo in štartal v nedeljo nekaj pred sedmo, tako, da do mraka odtečem polmaraton. Kaj bi vam razlagal, tek je pri triatlonu vedno največja neznanka. V primeru tekme v treh porcijah še posebej. Seveda sem upal, da se bom čim bolje regeneriral v 30 urah po napornem kolesu. Vedel sem, da lahko pričakujem tekaški rezultat/tempo nekje med tistim, ki bi ga dosegel takoj po kolesu in tistim, ki sem ga sposoben v solo teku. Kje na tem intervalu se bom našel, pa je bila tudi zame neznanka. Zato sem bil previden in svojega želenega cilja, tempa 4.10/km, nisem nikomur razkril.
Čakanje celo nedeljo na večerno tekmo je bilo kar mučno. Triatlonci smo pač navajeni zgodnjih jutranjih štartov in s tem povezane rutine. Tekme v večernih urah so bolj izjemoma na programu. Nova izkušnja pač.
Kot predvideno štartam pred sedmo zvečer: temperatura fina, primerna, vetra praktično nič. Na kolesu me spremlja Kaja, služi mi za družbo in mobilno okrepčevalnico. Tečem 6,5 kilometra v smeri proti jugu do mejnega prehoda Dragonja (praktično ista trasa kot na kolesu), nazaj do štarta, naprej do gostilne Ribič, nazaj še dva kilometra mimo štarta ob solinah in nazaj na izhodišče.
S kontrolo vse navigacije si zastavim želeni tempo 4,10/km. Gre gladko (saj poznate ta občutek iz začetkov tekem), utrujenosti naporov preteklih dni ne čutim. Že v tretjem km pa me, da ne bi bilo vse preveč brezskrbno, prične rahlo zbadanje v zadnjem desnem bicepsu ravno nekje ne sredini. Bolečina je zmerna, nemoteča, sicer povzroča nekaj skrbi. Prisotna je vse do km 8, ko me v mišici enkrat malo bolj zapeče, zbode, nato pa, na mojo veliko srečo, počasi izzveni.
Tako v želenem tempu pritečem do km 10, čas 41:42, natanko kot sem si želel. Počutje je odlično in že se zalotim z mislijo, da bom brez večjih težav lahko obdržal isti tempo in v zadnjih km še pospešil. Samo par km in nekaj minut kasneje se situacija spremeni. Vsa svežina bliskovito izgine, pulz rine navzgor, postaja vse težje. Zelo hitro sprejmem odločitev: z istim tempom bom tekel do konca 14. km, naredil bom okrepčevalnico in nato po občutku z zmanjšanim tempom do konca. Tako se ne bom do konca iztrošil/razbil, izgubil bom sicer nekaj sekund, ne bom pa zahodil, kar bi se ob vztrajanju v istem tempu prav gotovo zgodilo. Rečeno storjeno: ob koncu štirinajstega km se ustavim, naredim edino okrepčevalnico na vsem teku (red bull in coca cola, skupaj 0,5 l) in nadaljujem v tempu 4,15-4,20 kar je razlika samo nekaj več kot 5 sekund/km, meni pa je veliko laže in še ponovno pospeševanje v zadnjem km mi omogoči. Končnih 1:28:18 in 4,12/km sem zelo vesel.
| čas | Razdalja km | Moč AVS | Moč W/kg | Tempo min/Km | hitrost km/h |
| 58:30 | 14 | 295 | 4,21 | 4:10 | 14,4 |
| 29:47 | 7 | 286 | 4,09 | 4:16 | 14,1 |
| 1:28:18 | 21 | 292 | 4,17 | 4:12 | 14,3 |
https://connect.garmin.com/modern/activity/4876770397
Tudi skupnih 4:12:47 (19:35, 2:24:52, 1:28:18) je zame zeeeeelo lep rezultat.
Noč nedelja – ponedeljek: Fizično kar gre. Zategnjena desna zadnja loža, poslabšana kronična poškodba leve pete. Noč pa je ostala praktično neprespana. Kava pozno popoldne, ki naj bi me obvarovala obiska grmovja med tekom, ter red bull in coca cola ob osmih zvečer, so me držali popolnoma budnega do jutranjega svita. Pa kaj zato, vsi triatlonci vemo: Pain is temporary, pride is forever!
Igor
