Februar je bil zasnežen, a je vendarle omogočil solidno tekaško realizacijo, vreme seveda ni vplivalo na bazenske aktivnosti, brez skokov na nezasnežene ceste v Primorju in Istri pa ob precej nizkih temperaturah še ni omogočil otvoritve kolesarske sezone. Rutinske teke in nabiranje kilometrine v copatih je bilo moč kombinirati s tekom na smučeh in tako v zapiskih za drugi teden meseca zasledim dva čudovita dneva v idealnih snežnih pogojih v Ratečah in Tamarju.
Zlasti trasa Rateče – Tamar je zanimiva, ker je se navzgor gara in nabira višince, potem pa to lepo poplačano s smukom ob vrnitvi. Zasledim tudi sobotno Jezersko, kamor sva se v čudovitem vremenu in sibirskem jutru,
ki se je otoplilo v lep dopoldan, podala z Igorjem ter naredila maratonsko razdaljo v dobrem času. Vsem, ki ga poznate, je najbrž odveč vnovič sporočiti, da tudi tokrat ni mogel iz svoje kože, zato je bilo treba preteči vsak meter steptane površine v vseh smereh, po možnosti čim hitreje. Ja, pošteno se je bilo treba potruditi!
Zaradi snega na ljubljanskih trasah sem v copatih redno bežal na runde od doma na Toško čelo in po lepo spluženi cesti
naprej na Katarino, nekajkrat se je bilo moč spustiti tudi v smučine lepih prog v Kosezah, katere prednost je zlasti v tem, da krepi občutek, da si dober, saj so na njej praviloma počasnejši tekači, drugače pa je v Medvodah, kjer te redno prehitevajo brzovlaki tekmovalcev na treningih.
Če kmetje s traktorji lepo splužijo cesto med Toškim čelom in Katarino in je ta pozimi tekaško idealna, to v Ljubljani velja za klanec med Čadom in Rožnikom. Seveda to šefu ni ušlo, zato v program napiše tistih deset hitrih ponovitev navzgor, potem pa seveda sprašuje, ali so bile narejene. Potrdim. Bil pa je zraven, ko naju je s Tomažem nagnal po kolesarskem delu Večne poti in bil priča temu, kako je v pripravah na njegov barcelonski maratonski tek hotel trgati asfalt. Ni pa na zimskem Toškem vedno povsem idealno, kar sem izkusil na zadnjo zasneženo nedeljo, ko je zgodaj zjutraj po nespluženem desetcentimetrskem puhu šlo lepo navzgor, po srečanju s plugom pa se je začela kalvarija. Človek je v svoji doslednosti cestišče splužil do gladkega, zato je bilo vračanje v dolino podobno preživetvenemu podvigu. Vsak pozna občutek, ko ob iskanju nespluženega dela ob robu divje iščeš oprijem copata s podlago, pa se kljub popolni koncentraciji nenadoma znajdeš na hrbtu in po možnosti udariš na tla tudi z glavo. Po šestih padcih na dveh kilometrih sem prenehal šteti in se odtlej le priporočil tistemu tam zgoraj, da bi se v enem kosu vrnil domov.
Intenzivnost se zadnji teden v ciklusu vedno spusti, kar se je to pot lepo izšlo, saj je bilo treba v tem času na predavanja v Istanbul. Nekajdnevno tamkajšnje bivanje sem zastavil zelo dosledno in nisem migal prav nič, hibernacijo pa sem nadgradil še s prehranskim mašenjem žil. Edini obliki premikanja sta ostali vsakodnevna pot od hotela do univerze ter večerno pohajkovanje po mestu z družino. Prva dva dneva tovrstnega življenja sem sicer doživljal malce čudno, potem pa se človek kot sila prilagodljivo bitje s tem prav lepo sprijazni, pravzaprav ga navduši, sploh, če ga premami kulinarična ponudba. Na koncu ne bi imel prav nič proti, če bi trajalo še dlje.
Še podatek za statistike: teka je bilo marca skupaj 340 km, pri čemer sem v to številko kilometre na tekaških smučeh vštel tako, da sem jih razpolovil.
Marca so nas na bazenu osrečili s testiranjem kritične hitrosti in primerjava doseženih časov z novembrskimi je na štiristotih metrih pokazala slabo minute napredka. Več kot zadovoljen! Sicer celotna zadeva postaja vedno bolj, včasih prav zateženo rutinska, zato vsaj o tekih ni kaj zapisati. Opravil sem pač tisto, kar je bilo treba in tu lahko pristavim le še piko.
Končno pa se je zgodilo tudi kolesarjenje, kar je vsaj malo razelektrilo vedno večjo nervozo zaradi dolge zime, ki ga doslej ni omogočala. Prvo petkovo skupno kolo smo odpeljali spodobno in skupina je lepo gnala. Lepo za prvič, pa tudi prva dolga kolesarska sobota s preseženo stotico proti Litiji in Zagorju ter nazaj čez Kandrše je bila podobna. Malce so me sicer okregali, ker sem na ravnini menda preveč pritisnil na pedala, a naj v opravičilo povem, da nisem imel zlih namenov razbijanja skupine in da je že tako, da mora človek pač preizkusiti, kaj pomeni rezanje zraka s 37 kilometri po celozimski pavzi. Sem pa prejel lepo lekcijo iz prehranjevanja, saj sem nekaj kilometrov pred koncem energetsko strmoglavil, malce zato, ker sem prej radodarno delil gele drugim, malce, ker pač nisem jedel po protokolu. No, prijatelji so na hitro iz žepov potegnili svoje koncentrirane kalorije ter sladkorje in prej prižgana rdeča lučka do doma ni več zasvetila.
Marca sem zaradi snega zašel na stadion. Atletske steze kljub vrsti prednosti, zlasti mehke podlage, enostavnega tempiranja in zaradi izmerjenih in lahko predstavljivih razdalj ter še česa, sicer ne maram, ker monotono nizanje krogov naravnost odlično orodje za ubijanje duha. Sem se pa vendarle navadil to duhamornost zmanjšati tako, da si izberem tekača, za katerega se zdi, da teče malo počasneje in si zastavim, v koliko krogih ga bom dohitel nemara kar prehitel za en krog. Sistem stav s seboj sem razvil že pred leti in ga uporabljal, kadar sem sam tekel po cesti, gre pa tako, da si zapoveš, da te na določeni razdalji ne sme prehiteti več kot določeno število avtomobilov, kar te ob grozeči sankciji zaradi izgube stave dobesedno izstreli v hitro premagovanje zastavljene razdalje. Stava nima smisla, če ni dobitka: če sem zmagal, sem si dovolil nadaljevati v normalnem tempu, izgubljena pa je muke podaljšala, saj je vsak avto nad zastavljeno številko pomenil dodatno minuto hitrega tempa. Sistem je mogoče z nekaj izkušnjami in nekaj zvitosti narediti tudi manj rizičnega – neprimerno lažje je pravilno staviti in zmagovati ob nedeljah, ko je promet redek in zelo predvidljiv. Atletski guruji se bodo sicer zgražali, a zapisano je pač eden od mojih tipov fartleka.
Omembe si zasluži tudi sobotno kolo drugega tedna. Udeleženci lahko potrdimo, da skupinski kolesarski trening poglobi razgledanost, saj omogoča spoznavanje vrste asfaltov, ki jih mogoče razlikovati po granulaciji, barvi, sestavi in še marsičem, kar je logična posledica tega, da si bodisi na zadnjem kolesu voznika pred teboj in ne smeš niti pomisliti, da bi opazoval lepote pokrajine, ki beži mimo tebe, na čelu in na aerobarih pa je pogled podobno usmerjen kot pogledi tistih, ki jih prakticirajo pripadniki kultur, ki vljudnostno pozdravljajo globoko priklonjeni. Iz navedenega s Skočirjem postavljava nagradno vprašanje: kje na trasi Nova Gorica – Krmin – Palmanova – Gradež – Tržič – Nova Gorica je asfalt tipa Swarovski in kaj za vraga to je? Za strokovno javnost dodamo, da smo poleg asfalta vendarle gledali še kaj drugega, a je bilo to omejeno na trenutno in povprečno hitrost, trenutno in povprečno kadenco, vstopni kot pihanja vetra, pulze in podobno podatkovno navlako ter to, da so bili vsi podatki v okviru zastavljenega ter toleranc. Za laično javnost še kaj več: občasno smo se celo dvignili, se ozrli naokrog ter opazili marsikaj zanimivega in lepega, na Martin predlog pa smo se celo ustavili v Aquilei in odkritosrčno, čeprav stežka priznamo, da smo si vzeli petnajst minut za espresso. Volkar bi sicer rekel, da zategadelj nismo imeli enega treninga, pač pa dva, a ker je s tem težil že lani (glej njegovo poročilo), ga nihče ne jemlje več resno. Krožišč na poti je veliko in zaradi nekaterih, prevoženih na polno, nekaj časa ne bo treba v luna park na vrtiljak. Po vožnji so nekateri priznali, da jih je presunil zvonik v Aquilei, ki kaže navzgor
in to je smer, ki si jo želimo do usodnih dirk in na njih. Skočir je na koncu navdušeno govoril »1961 rules!«, kar sicer dobro razumem, a bo to nedvomno razložil še sam v poročilu in s tem odstranil tudi kak, nedvomno izkrivljeni pogled v tem poročilu.
Sem pa to poročilo najprej naslovil Iz zime v pomlad, a sem ga moral kasneje dopolniti, saj smo, to je letos pač notorno dejstvo, pomlad le malce potipali, pa nas je zopet lepo zametlo. Še pred smo imeli na sobotnem gorenjsko-zasavskem kolesarskem krogu (Lj-Šmartno-Šenčur-Komenda-Kamnik-Arboretum-Kandrše-Geoss-Litijska-Lj) s Petrom, Samom in Bobijem ves čas priložnost vdihovati pred napovedanim snegom z gnojnico vzorno polite travnike. Predpraznična skoka v Polhov Gradec in naprej proti Dolenji vasi sta bila, prvi, doživetje v soncu okopane suhe ceste, ki se vije skozi zasneženo pokrajino, drugi, dan kasneje z Obijem in Marto pa nekaj na meji trpljenja v močnem dežju pri petih stopinjah. Navkreber smo se kljub mokroti lepo segreli, hitri spust pa je zarezal do kosti, zato smo proti Ljubljani v upanju na toplo odrešitev pognali, kolikor je pač šlo. Za večino tistih, ki so vozili mimo nas z živahno opletajočimi brisalci, smo bili seveda tako in tako zreli za resen pogovor s strokovnjakom, a se nam je kalvarija nedvomno zabila v podzavest za tiste trenutke na tekmi, ko bo šlo za nohte.
Pod črto. Štirinajst do petnajst ur treninga na teden je mogoče prestati brez omembe vrednih posledic, glava je še čista, nasičeni še nismo, se pa posledice vendarle pokažejo na nedeljskem teku, ko so ciljni časi slabši od želenih. Po disciplinah pa takole: v plavanju se je vse več ali manj že zgodilo in epohalnega napredka letos ne bo več in čaka zlasti vzdrževanje dosežene ravni, ob tem pa se kakšne sekunde manj na sto metrov seveda ne bom branil. V teku je baza izdelana in je celo zelo dobra, a bo tudi tu bo treba vzdrževati vzdržljivost in hitrost. Kolesarjenje se je končno začelo, lahko pa iz prvih daljših rund, tistih tri in štiriurne sklepam, da je zimska osnova, ki je bila v kolo vložena iz drugih disciplin, spodobna ter bi že sedaj šlo v tekmovalnem tempu nekako do 130 ali 140 kilometrov, za razliko do številke 180 pa se bo pač treba potruditi.
Na koncu še kratek ekskurz. Življenje ni maraton ali triatlon, tudi slučajno ne, a samotne ure na kolesu, v copatih in v vodi, doživljam kot dragocenost, saj je to tisti čas, dovolj časa, ki omogoča odklapljanje in premislek, zlasti od tistega in o tistem, kar človek nosi domov z dela ali se kopiči v njem. Sta pa obdobje, v katerem živimo in breme, ki nam ga nalaga, temu početju, ugotovitev je sicer rahlo paradoksalna, žal naklonjena, saj je vzdrževanje notranjega ravnotežja vedno težje in traja vedno dlje. Pa to ni opravičilo drugim in samemu sebi, ko se bom naslednjič obul v copate, pač pa dejstvo.