Ko pogovor naleti na tek, bi lahko o tem čudovitem gibanju lahko modrovala ure. Med prebiranjem tekaških doživetij, sem se v letošnjem letu brez odlašanja odločila odteči dva jesenska maratona in s tem preizkusiti svojo tekaško vzdržljivost, voljo,…..
V ta namen sem spomladanski in poletni tek nadgradila s kolesarjenjem po domačih hribčkih.
Doživetje maratonske uverture v Berlinu je bilo izvrstno, saj organizacija ne dopušča pomanjkljivosti, do potankosti je izdelana z namenom dobrega počutja tekačev, ki se zgrinjajo v nemško prestolnico. Seveda se pričakuje, da tekač predhodno oceni svojo kondicijo in tudi pred prireditvijo svojemu telesu nudi obilico energetskih hranil, tekočine in rahle rekreacije.
Vreme je bilo na dan maratona jasno in hladno. Disciplinirano sem se postavila v cono »4 ure« ter naključnega gledalca ob ogradi zaprosila za zadnjo »iPhone fotko«. Neglede na lokacijo prireditve, vedno delujem po načelu zaupaj svojemu telesu, sprosti se in uživaj! Ob bučnem pozdravljanju Berlinčanov sem stekla po maratonski trasi. Spremljajoča glasba me je spodbujala, pozabila sem na kilometre, posvetila se dihanju, z mislimi zaplavala drugam. Tekla sem v gneči, ki me je spremljala vse do cilja. Soudeležence sem previdno prehitevala ob okrepčevališčih. Privoščila sem si energetski eliksir in vodo. Pozabila sem na kilometre, stekla skozi Brandenburška vrata, simbol Berlina. Štela sem zadnje »stotke« in z zanosom pritekla na cilj. Po obilni večerji sem v miru preverila kronologijo svojega teka in neto časovni izkupiček pod štiri ure je bil več kot pričakovan. Sledila sta dneva sprostitve z večurnim kolesarjenjem po prestolnici in z obiskom berlinskih muzejev. Kombinacija priprav s kolesarjenjem je bila prava odločitev, saj sem Berlin zapustila popolnoma regenerirana, z mislimi že na pripravah za oktobrsko Ljubljano.
Sledilo je tritedensko obdobje lahkotnejšega treninga s spremljajočo masažo garaških nog. Priznam, da je v meni vztrajno tlelo vprašanje smisla še ene maratonske kilometrine, a je vselej prevladalo veselje do teka.
V Ljubljani nam je bilo vreme naklonjeno, kar je tekačem v pomoč za dober začetek in vztrajnost brez pretiranega znojenja. Dobra organizacija, prisrčno vzdušje in spodbuda mimoidočih vse do cilja so odlike letošnjega Ljubljanskega maratona. Trasa je bila prijetna in z rahlimi vzponi nekoliko težja od berlinske. Tokrat čas ni bil moj gospodar, temveč le misel na prijetno rekreacijo brez poškodb. Med tekom sem se pridno zalagala s sadjem in energetskimi pripravki. Kot bivši domačinki mi je bila pot znana, zato sem lahko ocenila zahtevnost in razporedila moči tako, da sem nekaj energije prihranila za zaključek po Poljanski, mimo Vodnikovega trga, po utrujajočih kockah do Miklošičeve in naprej v cilj. Čeprav sem ves čas imela občutek, da se premikam s hitrostjo polža, sem tudi tokrat uspela maraton zaključiti pod štirimi urami. Ko sem zapuščala prizorišče, sem spoznala, da si Ljubljanski maraton tokrat ni zaslužil mene, saj sem kljub dobri telesni vzdržljivosti bila potrta, nezadovoljna, torej psihično utrujena.
Ljubezen do teka me ni zapustila, še več, dvojno maratonsko izkustvo me je prepričalo o nesmislu eksperimentiranja in da za dobro počutje in vzdržljivost zadostuje ena letna maratonska udeležba. Zdaj pridno tečem in plavam. Jesen in zima sta tudi priložnost za kolesarsko pohajkovanje po Krasu, pohodništvo po sredogorju in smučanje. Ob večerih veliko razmišljam o naslednji maratonski udeležbi, o poklonu grškemu vojščaku Pheidippidesu na klasiki v Grčiji. Saj se je vendarle vse skupaj začelo na Maratonskem polju in to si preprosto želim doživeti.
Barbka Ulčakar