ecember je bil že bolj resen od novembra, zaznamovala pa ga je vrnitev na znane tekaške, malo bolj hribovske konfiguracije. Odplaval sem vse po programu, kar poenostavljeno pomeni, da sem počel, kar so ukazali tisti z roba bazena, ne sicer z nasmeškom, posebnega trpljenja pa tudi ni bilo, čeprav je treba pošteno priznati, da sem vsaj enkrat s Petrom V. ob sekundah premora med eno in drugo rundo in loveč zrak, naslonjen na rob bazena, ugotavljal, da se je ta sumljivo podaljšal in se nama je zdelo, da plavava navkreber; drugi v bazenu pojava niso potrdili.
Tek štirikrat tedensko, med tednom v temi do sobote s čudovitimi 300 višinci (Toško-odcep za pot na Polhograjsko Grmado in nazaj), sončna in mrzla nedelja na tekaških smučeh na Jezerskem.
Drugi teden je stvari obrnil na glavo: četudi bi hotel, ni šlo, ne zaradi šibke volje, pač pa, ker sem praviloma delal do pozno zvečer, je pa povprečje popravil tekaški dogodek, ki je minil v duhu predbožične in prednovoletne atmosfere: z Robijem sva se postavila na start Istra Promo ultre. 54 kilometrov sva si pošteno razdelila tako, da je vsak pretekel del, drugi del pa sotekača oskrboval s kolesa. V pojem oskrba sva poleg zalog s kolesa vključila načrtovani obisk lokalne špelunke med tekmo in guštiranje vsaj enega kvartina pridelka, ki se hrani v sodih. Pogovor o rezultatu sva si z medsebojnimi grožnjami prepovedala in zadevo zastavila kot dogodivščino in sproščeno potovanje po pokrajini, ki zbeži mimo, ko jo opazuješ z Ipsilona ali ji nakloniš bolj bežne poglede med kratkotrajnimi dvigi iznad krmila kolesa.
Kako drugače kot poleti, ko sem si kolesarske klance zastavil z vzponi na Buje in spusti proti Brtonigli, pa je druščina lokalnih kvartopircev iz prijetne sence bifeja poleg sodišča nevemkaterič, ko sem se pripeljal mimo in pogledal, kaj imajo v talonu, ugotovila, da taj luđak može biti samo Slovenac. No, šlo je malenkost drugače, kot sva načrtovala, ker sva na začetku, prevzeta od želje teči bližje vodilnim kot začelju, pošteno nažgala, potem pa se nama tega duha ni uspelo otresti. Kar zadeva špelunko, misija ni uspela in do kvartina nisva prišla, sva pa zato po dobrih 4 urah prikladno blatna na cilju nagnila šilci tavžentrož. Tudi prav.
Seveda se po Istri nismo kar ulegli in zgolj čakali na silvestrske rakete, zato je moč priklicati v spomin tudi kaj iz predprazničnega in prazničnega tedna: lahko se spomnim pokljuškega teka s kratkotrajnim divjim poizkusom sledenja enemu živorumenih biatlonskih dresov in trpkim spoznanjem, kakšna je razlika med rekreacijo in vrhunstvom, za odmet ni bilo niti deževno spoznavanje okolice Radovljice, Brezij in Kamne Gorice v pogovornem tempu z Matevžem, nekaj dni na tekaških smučeh z ženo pa je bil sploh presežek. Čas za družino.
Pod črto je bil December, kljub delovnim obremenitvam gibalno spodoben mesec, in preklop iz novembrskega cruise control v teku ter prestavljanje v višjo prestavo sta uspela. Vse je odkljukano, tekaška kilometrina je bila spodobna (360), s plavalno pa se posebej ne hvalim (19). Mesec je minil v glavnem v navajanju na rutino med ponedeljkom in nedeljo (voda-tek-tek-voda-tek-nič-tek-tek). Kar sem hotel, sem dobil! Da ne pozabim, ta mesec so se začele močne psihološke priprave: ko sem z Matjažem razpravljal o tem, kako preživeti pralni stroj, me je doma na mailu že čakal link z nekaj know-howa:
Clif Bar Triathlon Start Commercial – YouTube
v dopisu pa ni pozabil mimogrede omeniti, da bi z veseljem s čolna sodeloval pri izganjanju strahov. Ni kaj, človek širokega duha, ki se rad razdaja! Čakam.
Januar z eno besedo: rutina in umetnost iskanja ravnotežja med družino, službo in treningi, kar ni čisto enostavno. Sami treningi so potem lažji del in kar je pisalo v program, sem pač odkljukal, sem pa program občasno malce modificiral. Če šef za soboto napiše enourni sproščeni fartlek, je bilo to mogoče trikrat spremeniti v tek s Toškega čela na Katarino, z nje na Polhograjsko grmado in nazaj. Ni prav relaksacijsko, domnevam, da je ob zapisanem mislil prav to, je pa nedvomno sproščujoče.
Druga modifikacija je ustaljeni pobeg z Robijem na klasični mešani dolgi ravninsko – hribovski krog, ki pade vsako nedeljo. Na tistega v dežju po tednu sneženja sva s seboj zvabila še Mirka, pa smo potem družno grizli v klance s polmetrsko snežno odejo in se na koncu premočeni in drgetajoč strinjali, da vsak pretečen meter šteje za tri. Sploh se da snežno odejo odlično uporabiti, ne le s teki na smučeh (Rateče, Tamar, Pokljuka, pred vrati v Kosezah), pač pa zlasti za tekaško gazenje po celcu, ko v nogah kaj hitro zapeče.
Šef seveda ve, da ne modificiram zato, da bi mu nagajal, recimo raje, da s tem optimiziram razmerje med motivacijo, rutino in učinkom. Zadnji teden je bil netipičen, ker sem se po dolgem času znašel na stadionu. Razlog za to je bila sicer sesuta PST, a se je potem zadeva prav spontano sprevrgla v preizkus tekaškega stanja z rundami 4 x 5000 m: dva meseca sem tekel le distance in klance ter s tem delal na vzdržljivosti in moči, zato so me časi rund (med 4:10 in 3:55) lepo presenetili. Zaradi spleta okoliščin sem potem nekaj podobnega storil še v bazenu in v znosnem času v kosu preplaval dobre 4 km. Oboje, stadionski tek in plavanje, sta dober zaključek dvomesečnega ciklusa in čisto sprejemljiv dokaz, da dveh mesecev nisem vrgel čisto stran. Kaj bi šele bilo, če bi si testa privoščil po obdobju taperinga (sem si že zapomnil za težke trenutke).
Pod črto je bil januar rutinski mesec s spodobnimi tekaškimi (315; manjka še zadnji teden, ko bom len) in plavalnimi (26) kilometri. Pomembno, posebej za pripadnika že rahlo načete generacije je, da razen načete rame, ki se bo že umirila, ni omembe vrednih poškodb.