Po čudoviti lanski izkušnji s kolesarjenja po Dolomitih, kjer smo prekolesarili kraljevsko etapo po prelazih v Dolomitih, traso Carnio Classic (ups Monte Zoncolan – ta nas še čaka!!!) smo si vsi navdušeni obljubili, da kaj podobnega zagotovo ponovimo. Tako smo našo obljubo držali, Bobi je predlagal kolesarjenje po alpskih prelazih v okolici Livigna. Po temeljiti preučitvi kolesarskih tras, smo prestavili izhodišče v Bormio, kar se je izkazalo za pravo odločitev, saj je direktno z Bormia dostop do vseh načrtovanih prelazov. Letošnja ekipa se je z lanskih sedem, povečala na kar šestnajst navdušencev, prav posebno pa je razveseljivo povečanje števila ženskega dela ekipe z ena, na kar pet kolesark. Tudi kar se spalnih nastanitev tiče, je prišlo do določene nadgradnje, saj smo se tokrat v izogib nočnemu zmrzovanju v šotorih, odločili za spanje v apartmajih. Barbara je opravila odlično delo, saj smo bili z nastanitvijo več kot zadovoljni.
Kolesarske proge je skrbno in za »različne ravni pripravljenosti« izbral Bobi. Načrtovani višinski metri na progah so obljubljali prelivanje znoja in opozarjali, da bodo vsi letošnji kilometri, ki smo jih uspeli prekolesariti še kako pomembni. Tudi vreme je bilo »baje« naročeno. Zelo resni dvomi so se pojavili manj kot teden pred odhodom, ko so s »terena« začele prihajati take novice
Prelaz Stelvio dne 21.06.2010
Marjetka je spričo tovrstnih horor poročil razmišljala o naročilu posebnih gum z žeblji, za kar se je kasneje k sreči izkazalo, ni bilo nobene potrebe. Vreme je bilo vse dni čudovito, sončno, prijetno toplo.
Na pot smo se odpravili v čertek 24.6. zjutraj, z različnimi ambicijami, kar se še četrtkovega kolesarjenja tiče. Nama z Igorjem je sicer uspelo narediti prvih nekaj sto višincev, ostali pa so se z različnim tempom in po zelo različnih poteh približevali Bormiu, odločeni spoznati čim večje število prelazov, če že ne po lastni želji, pa na pobudo zveste voditeljice Garminke.
Nekaj od skupno 50 ovinkov na Passo delo Stelvio.
V petek zjutraj smo se navdušeni skupaj zbrali na štartu. Celotna ekipa- ženski del: Barbara, Marjetka, Klavdija, Albina, Kaja; moški del: Bobi, Beno, Igor, Simon, Iztok, Frane, Andrej, Obi, Peter in Gregor ter Suzana, kot predstavnica podpornega tima 3k Športa.
Najprej seveda fotografiranje tokratnih zagrizenih napadalcev gorskih prelazov.
Potem pa počasi na kolo….
Petkova trasa je za prvake predstavljala kar zahteven zalogaj Bormio – preko prelazov Foscagno in Eira do Livigna , nato pa zopet nekaj vzpona ter dooooolg spust na višino 700 m, ki mu sledi 2000 m in 50 ovinkov do Passa delo Stelvio. Končni seštevek – 140 km in 3700 višincev.
Za vice prvake pa vice zahteven zalogaj – vse do Livigna in nekaj vzpona – pa le do polovice spusta to je do višine 1.300 m, kjer leži Santa Maria v Švici – tam pa ostrem ovinku in silovitem začetnem vzponu sledi prelaz Umbreil. Seštevek- 107 km in 2900 višincev, zame pa še 6 km in 200 višincev več – do vrha Stelvia.
Prvi petkov prelaz passo FOSCAGNO –proti Livignu.
V ozadju tabla z grozečim procentom naklona, a povedano po pravici, vzponi so sicer dooolgi, zato seveda zahtevni, a naklon je redkokje večji od 10%, razen prelazov Mortirola in Gavio na določenih odsekih.
Še ena manjša ovira na poti do Livigna – prelaz Eira.
Bravo Albina!
V Livignu pa eni hitimo kot veter do tunela, skozi katerega se nam odpre pot v Švico.
In si vzamemo nekaj minut za foto termin, medtem ko čakamo na prevoz skozi tunel.
Del vice prvakov pa se odloči, da je kavica in počitek pred hudim zalogajem – prelazom Umbreil, pravzaprav nujen pogoj za uspešen podvig.
Iz Švice pred ostalimi vice prvaki, ki še uživajo prijetno gorsko sonce v Livignu, nadaljujem proti švicarskemu prelazu Umbreil, ki se 200 višinskih metrov ter 10 ovinkov niže, priključi prelazu Stelvio. Sledi mi Albina, ki se sredi prelaza odloči, da je bilo kar dovolj vzpona in poštopa prijazne turiste z Latvije.
S težkimi nogami premagam še teh – s te točke samo še 5 od 10 ovinkov in se povzpnem na vrh Stelvia,
in še fotka s širokim nasmehom za spomin!
Prvaki pa hitijo proti vznožju prelaza Stelvio, kjer jih čaka 50 ovinkov in 2000 višinskih metrov v kosu! To pa že ni več mačji kašelj…
A na vrhu …
najboljši golaž s polento – ever!
Njami…
Vice prvaki pa po počitku v Livignu osvojijo
vsi – od prvega do zadnjega – le Beno hiti po poteh prvakov,
pod skrbnim Obijevim vodstvom, prelaz Umbreil.
Zvečer pa, po tisoče višinskih metrov in stotinah prevoženih kilometrov – ni boljšega kot
dobra večerja, ki jo postrežejo pridna dekleta.
In kaj je za večerjo?
ja makaroni seveda!!!!
V soboto pa so se že pokazale različne posledice petkovega kolesarjenja in s tem posledično za nekatere delno spremenjeni kolesarski načrti:
Nastale so tri skupine:
Prvaki : Igor, Bobi, Beno, Peter, Frane in Iztok so prekolesarili »kraljevsko« etapo Bormio, prelaz Mortirola – po najstrmejši cesti, jasnoJ, Gavio. Skupaj 117 km in 3.400 višincev.
Zjutraj še precej sveži…
A počasi se je cesta postavljala pokonci
in pripeljala na prelaz Mortirolo! Fantje to pa ni hec!!!
A včasih igriva duša le ne da miru in takole sta si Beno in Iztok na Gaviu privoščila plezanje s kolesi!
In pisanje po snegu
Vice prvaki in pridruženi vice prvakom, pa smo se razdelili v dve skupini: Simon, Gregor, Andrej in jaz smo se odločili osvojiti prelaz Gavio z Bormijske strani, kar nanese 54 km in 1400 višincev.
Cesta je mestoma sicer res strma, a skoraj prazna, prevaldujejo pa za spremembo kolesarji.
Pa smo ga osvojili! Z nasmehom na obrazih.
In še obvezno kavico in kokakolo na vrhu.
Doma pa juhuhu, počitek pred hišo
Piva je že zmanjkalo, a kako se je prileglo!
Klavdija, Marjetka, Barbara in Obi pa so zagrizli v ovinke Passo delo Stelvio.
Strmo! Uf, k sreči samo zgleda…
A malo energije definitivno koristi – nasmeh je le še bolj širok!!
Na vrhu pa krama taka in drugačna, pa gneča tudi – od množice motoristov, avtomobilistov, kolesarjev, srečaš tudi borderje, turne smukače , pohodnike , skratka za vsakogar nekaj!
In ob koncu dneva, ko so se vrnili tudi prvaki – klepet in podoživljanje današnjih podvigov!
Nedeljo smo iz različnih razlogov nekateri izpustili, preostali junaki pa so se podali proti prelazu Gavio, a jim je dirka onemogočila osvojitev vrha. Našli so rezervno a prav nič lažjo varianto, z izjemno strmimi deli, ki so predvsem na spustu pokazali zobe.
A tale spust je bil k sreči prav nedolžen.
Pa še nekaj utrinkov s poletnih Alp:
Cvetličnih …
Je to Jeglič?
Vodnih…
Živalskih…
In betonskih, sredi gora
In za konec?
Ne bom seštevala števila prevoženih kilometrov in števila višincev, tudi ne bom risala višinskih profilov, ki smo jih zmogli, to naj dodajo fantje, jaz pa bom po žensko komentirala, bilo je čudovito!!
Vsak v sebi nosi svojo zgodbo, svoj ponos nad doseženim, svojo sliko doživetega. A prepričana sem, da se bomo vsi z veseljem spet udeležili kakšnega novega tovrstnega podviga in s tem namenom še bolj zagreto vrteli pedale, nabirali kilometre in uživali v načinu življenja, ki nam ga dodatno bogati šport in družba čudovitih ljudi!
Kaja