Ponedeljkovo jutro. Še zadnji stavki navodil z maturitetne pole: »… Zaupajte vase in v svoje sposobnosti. Srečno.« Dijaki so se poglobili v izpitna vprašanja, jaz pa sem se preselil z mislimi nekaj dni nazaj na klance Gardesane, skalnatega masiva na severo-zahodni strani Gardskega jezera.
Stal sem na terasi našega apartmaja. Kamorkoli sem se ozrl, sami klanci. Nič čudnega, saj smo domovali v kraju Tremosine, sredi klifa, ki štrli 300 metrov nad Gardskim jezerom. In sem nismo prišli plezat, ampak kolesarit!?
Četrtkov večer je bil namenjen ogrevalni vožnji. Čeprav je bila tura kratka, mi je z več kot 500 višinskimi metri dala vedeti, da bo šlo zares.
Petek zjutraj. Nekaj oblačkov, žepi na 3K-jevskih dresih polni gelov, energijskih ploščic, anorakov, rokavčkov … »Nogavčki v tem toplem in sončnem vremenu so pa res absurd,« sem si mislil. Ravninsko ogrevanje do Rovereta se je kmalu sprevrglo v močnejše sopihanje, saj je bilo pred nami nad 1000 višinskih metrov. Večina fantov mi je pobegnila. Sledim svojemu ritmu in opazujem idilično gorsko pokrajino okoli mene. Kucelj me je presenetil z dobro asfaltno cesto, brez raznih flik in lukenj, po katerih odskakujejo pnevmatike v Sloveniji. Na prelazu nasmeh do ušes. Pri spustu pa dosežem svoj hitrostni rekord.
V Trentinu na bencinski črpalki dotočimo vodo, se najemo sendvičev, gelov in ploščic in zagrizemo v klanec prelaza na Monte Bondone. Sonce se je počasi skrilo, vasi so izginile, večina fantov je zopet spredaj, jaz pa v svojem tempu grizem navzgor. Pa sem stisnil prvi gel, pa drugi gel … Obraz se je malce skremžil od strmega klanca, ampak pritiskam dalje. Vasica… 1000 metrov nad morjem. Torej je še kar nekaj klanca pred mano. Tokrat prekolnem mojo neorganiziranost. Namesto, da bi naštudiral turo in točno vedel, v kaj se podajam, se sedaj prepuščam negotovosti o višini prelaza in samo gonim … no ja, mogoče je pa bolje, da ne vem, kaj me še vse čaka. Nekaj serpentin pod sabo zagledam kolega. To me še bolj spodbudi in divje pritisnem naprej. Druga vasica … 1300 metrov. Iz gostih oblakov pade kaka kaplja dežja. Samo smejim se sam sebi. Kakšen norec sem. In se ulije. Nova vasica 1400 metrov. Tempo ni popustil, za vsako serpentino pa sledi naslednja. Sem totalno premočen, ampak tempo ne popušča. In kar naenkrat zapihlja hladen veter. Nasmejim se. Prelaz ne more biti daleč. Nad mano zagledam naš končni cilj. Znorim se do konca, noge me še vedno ubogajo in že sledi Igorjev stisk roke in čestitke. Osvojenih 1650 metrov, nasmejani domači obrazi v postojanki in topel čaj so nagrada, ki mi zopet razpotegne nasmeh do ušes.
Mrzel in moker spust nam olajša časopisni papir, ki si ga zatlačimo, kamor je mogoče. Nogavčki bi mi sedaj prišli še kako prav.
Odločitev je nagla in skupna: »Spust bo treba ponoviti v suhih razmerah. Mora biti enkraten.« Statistika dneva: 149km, 3100 višinskih metrov.
Sobota. Še več gelov, še več ploščic. Zdaj vem, da ni heca s temi triatlonci. Izkaže se, da nas tokrat Bobijev GPS ne bo vodil tako dobro kot prvi dan, saj nas hoče prepričati, da naj se podamo v večkilometrske predore, kamor je kolesarjem prepovedano. Zato gremo za nosom in izkaže se, da so lahko nenačrtovane poti še bolj zanimive. Ta dan je bil, vsaj zame, najnapornejši, predvsem psihično. Zopet popolnoma nepripravljen na število spustov in vzponov, sem po četrtem prelazu že kar zavijal z očmi. Zaupal sem vase in samo pedaliral. Tudi tokrat ni šlo brez dežja. In ko sem z očmi zavil že ničkolikokrat, se odločimo, da dodamo vzpon do Pregasine, od tu pa se spustimo s specialkami po mountain-bike progi do jezerske magistrale. Za piko na i pa še zadnji vzpon po idilični soteski do naših apartmajev.
Statistika dneva: 140 km, 2700 višinskih metrov. Sosede Nemke nam to noč dajo več miru. Tokrat nam ni treba več poslušati vseh osemglasnih nemških pivskih ali pa smo samo mi bolj utrujeni in jih ne slišimo več.
Nedelja. Monte Baldo. Na hribe sem postal že imun. Padem v svoj ritem in potiskam in vlečem in … Grmi, od gostih oblakov postaja temno … prva kaplja. Pa še na polovici nisem. Bobija gledam ovinek pred sabo. Ne ustavi se. Tudi sam nadaljujem. Ploha je bila kratka. Zopet drvimo proti soncu. Zakričim, ko se peljem skozi v skalo vrezane predore in razbijem monotonijo. Odpre se čudovita gorska pokrajina. Še tri, dve serpentini in … 1625 metrov je zopet osvojenih. Nasmeh na obrazu pove vse. Zmagal sem. Potrditev dobim v stisku rok v koči. Počakam kolega in oblake s ploho, tako da se mokri in premraženi spustimo proti dolini. Tokrat so nogavčki na mojih nogah. Komaj čakamo, da nadmorska višina pade pod 1000 metrov, saj se tam temperatura poveča in veter postaja čedalje toplejši.
Najbolj smešno se mi zdi, da se po dobrih 7500 višinskih metrih klancev sploh nisem naveličal; še več, nad njimi sem še bolj navdušen. Dobra motivacija je bila tudi super klapa, predvsem pa sem zaupal sebi, da zmorem.
Rok