Neviden drobni tisk ob prijavi na 3K Giro 2022 mi narekuje opis svojih doživetij ob tem podvigu. Ne zdi se mi prav, da izpostavim le kak preživet dan ali premagan vzpon, ker tako ne bi mogel zaobjeti vsega, kar sem doživel. Hkrati na tem mestu poudarjam, da nisem ne pisatelj, kolumnist ali kako drugače literarno uspešen, zato potrpite skupaj z mano v teh nekaj vrsticah.
Težko je na kratko opisati devet dnevno kolesarsko potepanje v le nekaj besedah. Če povzamem, sem, glede na Garminov »tahograf«, pretrpel 36,5 ur na relativno neudobnem trdem sedežu, ki se ne more primerjati z domačim kavčem. Z več kot 130.000 mukotrpnimi obrati pedal, sicer brez krčev, a vseeno z bolečimi nogami, sem premagal več kot 800 kilometrov dolgo pot. Delno po živce parajočih glavnih cestah, delno po skrb vzbujajočih spustih, delno po zdravju škodljivih strmih vzponih in nekajkrat tudi po neasfaltiranih cestah. Ob pogledu na nekatere od bližajočih se sten, na katere sem se moral vzpeti, sem se večkrat vprašal, čemu mi je bilo treba sprejeti Igorjevo vabilo na to izkušnjo. Med približno 20.000 metrov premaganih »višincev« sem se spraševal po svojem zdravju, imel grde misli o izbranih vzponih, se žalostil ob pogledu na mimo begajoče se avtomobile in motorje, ki se po strmih serpentinah vzpenjajo brez potenja. Spraševal sem se o smislu nalivanja z vsemi temi litri Cedevite (ja, Cedevite, ker pred odhodom niti nisem vedel, kaj je primerna pijača in prehrana na dolgih kolesarskih turah), nažiranju z energijskimi tablicami med vožnjo, ko jem namesto diham (kar sem do zadnjega dne kar uspešno natreniral) in goltanju neokusnih gelov, ki bi mi naj dali prepotrebno energijo za vse te mukotrpne kilometre vzponov.
Kljub opisanemu trpljenju pa priznam, da je bila odločitev za kolesarsko potepanje ena boljših odločitev, ki sem jo lahko sprejel. Na neudoben sedež pozabiš, ko med vožnjo klepetaš s svojimi sotrpini. Raje kot boleče noge opazuješ dih jemajoče doline, gore in se lahko vsak dan posebej zahvališ Darjanu za izrisane ture. Namesto skrbi za svoje življenje ob prehitevanju vozil na spustih ob vratolomnih hitrostih, uživaš v adrenalinu. Namesto, da se sekiraš za treninge ciklokrosa zaradi del na cesti ali drugih tegob, se veseliš cilja in novih dosežkov opravljene ture. Kljub potenju, grdim mislim, neokusnim gelom in trpljenju na vzponih, sem užival v razgledih s prelazov. Kljub zmrzovanju na vrhu vzponov ali premraženim prstom med spusti, sem se veselil novih izzivov naslednjega dne. Kljub temu, da ne zgrešiš le vzpona, ciljnega mesta, ampak celo državo in po 90 kilometrih pristaneš le sedem kilometrov stran od izhodišča (štartali iz Kobarida, pristali v Žagi), se le nasmejiš, spiješ zlata vredno Coca-Colo in popraviš napako, nabereš še nekaj dodatnih višincev in končaš nov zanimiv dan (zame zadnji v družbi naših »kobilic«).
Priznam, da nisem pregledal priloženega »road booka«, ki ga je izvrstno pripravil Darjan. Še manj sem se sekiral s tem, kje bom spal in jedel, ker je za vse to poskrbel Igor. Pravzaprav se na podvig sploh nisem pripravil, še manj pa vedel, kaj me čaka. Iz dneva v dan bo pa že šlo, sem si rekel!
Za edin prelaz, za katerega sem vedel, je bil Stelvio. Vzpon nanj sem si zastavil kot cilj svoje kolesarske poti po Dolomitih. Pa sem kaj kmalu ugotovil, da bom, preden osvojim zloglasen prelaz, premagal še mnoge druge, napornejše in strmejše vzpone. Vzpone, ki so strah in trepet profesionalnim kolesarjem, kaj šele nam, ki še med amaterje ne sodimo. Pa vendar. Z malo sreče, trme in vzpodbujanja 3K ekipe sem uspel. Vsi smo uspeli!
Hvala Igorju za vabilo na nepozabno dogodivščino, Darjanu za izrisane ture in hvala vsem ostalim članom ekipe 3K, ki so pričarali zabavno vzdušje, za salve smeha, prepotrebno podporo, nasvete za pravilno pitje in prehranjevanje ob kolesarskih naporih ter dobro voljo tekom celotnega izleta. Hvala za vse vaše nasvete, kako izboljšati moje kolesarske podvige.
Vsekakor pa je na mestu zahvala še serviserju Mateju, brez katerega bi bilo moje spuščanje v doline še bolj nevarno. Hvala za tvojo udeležbo in odlično skrb naših »karbonskih« konjičkov!
Sicer pa slike povedo več kot tile suhoparni stavki:
Castelmonte!
Preživeli smo tudi take legendarne vzpone!
Če je še šef zmatran, pol je res težko.
Dobili smo tudi novega člana ekipe.
Razgled je res fantastičen!
Tudi po dolinah in med vinogradi nam razgled jemlje dih.
Barve, razgled, narava – nepozabno.
Veš, da smo visoko, ko vidiš ledenik…
Kljub mrazu je resnično lepo.
Pogled na opravljen del vzpona – veličastno!
Medtem ko čakaš na prevoz 3K junakov skozi tunel.
Svizec nam ni želel zaviti čokolade 
Resnično smo jih izkusili.
USPEL! Edini cilj, ki sem si ga zadal, sem tudi dosegel! Hvala vsem še enkrat. Bilo je nepozabno!