Pokliče me triatlonka Andreja. Spoznal sem jo na otoku Pagu, kjer smo skupaj trenirali tek in kolo ter se dobro zaštekali. Andreja pove za 3K Giro po Dolomitih. Po težki odločitvi in samo 1500 opravljenih km na specialki z ALU okvirjem, ki ima »triplo« , sem našel pogum, poklical Igorja in se prijavil.
Spoznal sem veliko ljudi…Prvi dan v Gorici, kjer je bil štart, se nas je zbralo 25 kolesarjev. Spogledovali smo se levo in desno, kdo ima dobro kolo in močne noge… Igor nas je nagovoril, začeli smo etapo proti Kobaridu, ki je bila zelo vroča in pokazala moč, v katero grupo kdo spada… Z Mihom in Matejem smo bil dokaj enako močni . Drugo etapo se nam je pridružil Kristian, sledili smo mu, a je s prehitrim tempom zgrešili cel zemljevid. Opravili smo nepotrebne višince in kilometre, a v rozah barvah hotela, kjer smo prespali, nabrali novih moči…Naslednje dni sem se Kristiana in Mihe izogibal ter se podal na kolo z BOSSom Igorjem in Matejem. Igor je bil za svoja leta zelo močan, tako, da sem tudi sam »ketno« v »triplo« pognal . Igor mi je rekel: »Ajde, Tratnik vleči…,« in tako sem ga vlekel še nekaj dni po prelazih in mu narekoval tempo.
Tomaž je bil legenda, zeblo ga je kot mačka, na vrhu prelaza si je kupil predpasnik in z njim oddrvel v hotel… Potem so sledile še druge lepe gorske etape, čez dva tisočaka. Sledila nam je tudi Vesna, ki je edina od žensk opravila traso s 4000m višincev, BRAVOOO, in z nami spila tudi kakšno pivo. Bila je za žur, serviser Matej je skrbel na poti za brezhibno kolo, a s smrčanjem v sobi sem ga UBIL kot JBL zvočnik…sorry Matej …a na prelazih si me odrešil muk .
Bilo je osem etap, prelitih z znojem, z lepimi razgledi in z višinskimi kilometri . Z vsemi udeleženci sem se imel odlično, zadnja kraljevska etapa na Stelvio mi je pustila dober pečat. Ko so noge postale težke in je bilo telo izčrpano, je pridrvela mimo simpatična Američanka Chelsey, ki je vozila na obrate. Ko sem vozil v naši grupi, mi je Bojan rekel, naj se je držim. Tako sem trpel še zadnji dan na vrh prelaza Stelvio, kjer je bila zima, tako, da nisem čutil rok, a z lepimi razgledi je bilo vse to pozabljeno . Bilo je noro, po 37-ih urah kolesarjenja, 857.9 kilometrih in 21.818 m višincih, sem preživel osem peklenskih dni…pa upam, da še kdaj…
Hvala EKIPI…še posebej Igorju in upam, da se še kdaj srečamo . Bilo je nepozabno!