Ko me je Miha poklical in povedal, da se je sprostilo eno mesto za letošnji 3K Giro, sem se najprej veselo javila za udeležbo, ko pa sem odložila slušalko, so se takoj pričele skrbi. Nikogar ne poznam, gotovo so vsi v strašni formi, kako bom iz dneva v dan premagovala zahtevne klance in še in še…

Ko smo zagrizli v prvi klanec v opoldansko razbeljenih goriških hribih, je napetost izginila in pričelo se je uživanje na kolesu. Glede na izbrane trase so se vsak dan izoblikovale različne skupinice, vendar smo se prav z vsemi lepo ujeli, vsak je prispeval svoje k dinamiki skupine, tudi obvezni postanki za Coca-Colo in kavo so dodali svoje k prijetnemu počutju.

S podporo vseh sem uspela osvojiti klance, o katerih sem prej poslušala le ob zgodbah z Gira. Še ob odhodu iz Ljubljane nisem bila prepričana, če si bom upala lotiti mitskega Zoncolana. Ampak če že grejo vsi, moram tudi jaz in tudi zadnje strme tri kilometre sem v družbi uspešno premagala. Sledili so meni bolj poznani Dolomiti, vključno z impresivno Fedaio. Najbolj pa sta me navdušila zadnja dva dneva, ki sta postregla s skoraj Gira vrednima etapama. Passo Tonalle, Gavia in Stelvio so pač imena, ki jih pozna vsak ljubitelj kolesarstva in končno lahko rečem, da sem jih osvojila tudi jaz.

Težko je tako na kratko strniti vtise z osemdnevnega kolesarskega potepanja. Pravzaprav je vse, kar lahko rečem, to, da je bilo odlično in bi z veseljem ponovila. Vsak od udeležencev je po svoje prispeval k doživetju, pa čeprav sem se z nekaterimi spoznala malo bolj, z drugimi pa malo manj. Predvsem sem se počutila sprejeto v vašo triatlonsko-kolesarsko družbo. Največ zahvale gre Darjanu, Igorju in Bojanu S., ki so mi zelo kavalirsko držali tempo na klance in me vlekli po ravnini, tako da sem se na trenutke počutila kot na Giro Donne. K temu občutku je dodatno prispeval še Matej, ki je neutrudno pomagal pri vsaki zagati s kolesom in ga nato še celo samoiniciativno opral.

Vse lepe stvari se enkrat končajo in tako se je končal tudi ta naš italijanski podvig. Upam, da ne bo zadnji in da bo priložnost za osvajanje še kakšnih kolesarskih mejnikov. Ne nazadnje moja neuresničena želja ostaja Ironman in ob zgodbah, ki sem jih poslušala ob večerih in pijači, se je ta želja še okrepila, tako da morda v bližnji (ali daljni) prihodnosti sledi še poročilo iz kake triatlonske dogodivščine.

Do takrat pa 3K, najlepša hvala, super je bilo!

Fotogalerija