Ko sem že šestič pregledala vse naše fotografije s 3K Gira, se mi je zazdelo, da je čas, da se ponovno podam na kolo in pričnem z novim osvajanjem višincev. Vendar bom na to morala počakati do naslednjega leta, medtem pa popišem obljubljene vtise o svojem prvem 3K Giru z nepozabno 3K skupino.
Ko smo se zbrali na startu v Novi Gorici in si pred pričakovano novo preizkušnjo pripenjali čevlje na pedala, mi je bilo precej jasno, da sem v skupini resnih zaljubljencev v kolesarjenje ter da se pravzaprav med njimi počutim dobro. »E, zdaj moraš tudi ti pokazat, da si več kot zgolj navdušenka,« sem si mislila. In tako, na blagih 40-ih stopinjah Celzija, se je moja avantura začela! Dva uvodna dneva po Krasu sta mi prišla prav, da sem pripravila noge in glavo na to, kaj me je zatem čakalo. Sprva sem bila skeptična, če morda takšni vzponi zame niso prevelik zalogaj, pa so me Andreja, Vesna in Igor malo sprostili ter pomirili, vsak na svoj način! Hvala vam za to! Tudi Bojan P. je povedal, da je lansko leto vse višince z lakoto prevozil in to mi je res vlilo pogum. Če je Bojanu to uspelo, bom zmogla tudi jaz! 
In potem se je začelo. Vsak dan nov prelaz, več višincev, več napora, več zadovoljstva, samozavesti in več podpore ter pogovorov s so-kolesarji.
Ni bil izziv le voziti med ledeniki…
…temveč tudi ne spiti vsega, kar se je ponujalo…
(Hvala družini Markovič za posojen pripomoček!)
Prelaz za prelazom so padali po vrsti, vse višji in lepši so postajali (pravzaprav se spomnim le kakovosti asfalta med gledanjem navzdol in pritiskanjem »pokajočih« pedal). Darilo ob zaključku nekaterih dni je bilo kopanje v sveži vodi…
…ob zaključku drugih spektakularna večerja…
…ob zaključku tretjih pa pogovori ter raznovrstne pijače do pozne noči.
Če ne bi bilo moje odlične skupine, ki je vedno bila za še eno Coca-Colo ter za še en postanek zaradi dah jemajočega razgleda ali še ene pozerske fotografije, ne bi bilo tako zanimivo!
Skupaj smo »grizljali« meter za metrom višincev, spili litre Coca-Cole in pojedli vse, kar smo našli na poti do vrha…
Če bi me kdo pred enim letom vprašal, na kolikšno najvišjo nadmorsko višino sem prikolesarila, bi odgovorila s skromno številko. Danes lahko rečem, da sem se s svojim kolesom povzpela na 2.758 m in to na slavni Passo dello Stelvio ter da je to izgledalo takole:
…pot do prelaza pa takole:
Na svojem osemdnevnem 3K kolesarskem podvigu sem prevozila 598,6 km, se povzpela za 14.243 m in na kolesu presedela 36,46 ur.
Vendar so to le številke. Najbolj pomembno je, da sem spoznala čudovito skupino ljudi, ki je s svojo dobro energijo, humorjem, skrbjo, pogumom, »muskelfibrom« in s fascinantnim apetitom naredila moj prvi 3K Giro nepozaben!
Hvala vsem, organizatorju – Igorju, avtorju trase – Darjanu, človeku za vse – Mateju, mojima »cimrama« – Vesni in Tini, čudoviti skupini – »Brezglavo hitri polži« ter vsem ostalim, ki so poganjali pedala in naredili te počitnice takšne, da sem si zaželela, da to vse ponovim!
Se vidimo na asfaltu ali v kavarni, do naslednje 3K kolesarske avanture!