Vse ljubezni so nenavadne. Nenavadne že zato, ker so. Ker v eni sapi ljudi združujejo in jih ločujejo. Ker nam dajejo občutek, da razumemo, pa v resnici ne vemo niti tega, zakaj si jih želimo. Ljubezen do novega, nenavadnega, neustaljenega, malo čudnega, …je del mene. Je del življenja, ki ga živim.
Že vse življenje ljubim šport. Nisem pa »kriva«, da sem se zaljubila v triatlon. »Krivi« ste vi, ki ste o čaru in lepoti tega športa govorili z zanosom, ki ga težko preslišiš. In vsak, ki se je udeležil »polovičke« je o tem vedel povedati tako veliko. In ko sem prvič pomislila na to, da bi se polovičke udeležila je bila prva misel, da tega sploh ne zmorem. Pa so me pomirili vsi, ki so vedeli za mojo željo. Češ jasno, da boš naredila, pa kaj ti je, seveda boš šla, z lahkoto bo šlo,… In sem vam vsem verjela. Res se je zdelo preprosto. Vse do trenutka, ko sem stala na štartu. Vse do takrat je bila stvar zabavna. Lepo je bilo teči z Alešem, ki je vedno vedel povedati kaj smešnega. In kolesarjenje z Bobijem, ki nikdar ni pozabil na najpočasnejše. Sreča na plavanju je ta, da ti ne morejo pobegniti. Bazen je pač bazen.
Prišli smo že dan prej in se nastanili v hotelu za mlade, kar pričajo tudi tile obrazi pred hotelom.
Splošno vzdušje, ki je vladalo v »tekmovalni ekipi« pa je bilo precej resno.
Vreme je bilo kot naročeno za prvo polovičko. Mraz, dež, veter. Kaj si človek še lahko zaželi lepšega? Gledala sem zaskrbljene obraze tistih, ki stvar že obvladajo, ki so odlični triatlonci in super kolesarji. Da je jezero mrzlo in da kolo res ne bo prijetno, da bo treba paziti in ne kolesariti prehitro.
Voda je bila bolj mrzla kot bi marsikdo lahko pomotoma razbral iz mojega obraza. Mislim, da je bila panika tista, ki me je silila, da sem se smejala, čeprav mi sploh ni bilo smešno.
Tudi ostali so gledali bolj čemerno. Zeblo me je še predno sem se spravila v vodo. »Maršal« je dajal še zadnja navodila kar pod streho in na suhem.
Jaz pa sem razmišljala samo o tem kako lepo bo, ko bom spet obula svoje superge. Tole »pingvinčkasto« stanje me je precej znerviralo.
Niti pol tako dramatično pa ni bilo, ko smo končno štartali. Ko si v vodi pač plavaš dokler ne prideš do konca.
Ko si na kolesu pač kolesariš dokler ne prideš do konca.
In na teku tečeš dokler ne pritečeš do ciljne črte.
Na cilju je tako in tako vsak zmagovalec. V to ne dvomim več. Še posebej, če je družba na cilju, ki te pričaka takšna kot je bila moja.
PREPROSTO NE?
Helena
REZULTATI:
| Name | SWIM | BIKE | RUN 0-10,5km | RUN 11-21,1 KM | OVERALL | RANK | DIV. POS. |
| Venturini Peter, Dr. | 35:25/155. | 2:45:41/157. | 0:46:35 | 0:45:56 | 4:59:26 | 103 | 26 |
| Jovanovski Slobodan | 38:51/231. | 2:49:16/189. | 0:50:35 | 0:53:26 | 5:19:53 | 183 | 59 |
| Rozman Samo | 33:21/74. | 2:53:56/223. | 0:50:51 | 0:55:20 | 5:22:51 | 195 | 80 |
| Žavbi Helena | 35:25/156. | 3:09:10/304. | 0:49:45 | 0:51:51 | 5:33:29 | 236 | 11 |
| Jenko Aleš | 39:21/252. | 3:14:10/317. | 0:48:23 | 0:50:40 | 5:40:51 | 260 | 98 |
| Rutar Artur | 35:56/165. | 3:06:06/290. | 0:56:10 | 0:58:12 | 5:44:07 | 266 | 96 |
| Vrhunc Matjaž | 42:50/313. | 3:20:40/333. | 0:45:16 | 0:56:04 | 5:52:59 | 290 | 105 |
| Osolnik Boris, Dkfm. Dr. | 34:59/148. | 3:17:01/327. | 0:56:09 | 1:00:22 | 5:56:44 | 300 | 109 |