Ko danes razmišljam o svojem prvem triatlonu, še sama ne morem verjeti, da je ta izkušnja res za mano.Po otroških letih aktivnega ukvarjanja s smučanjem (ko so bile kondicijske priprave najhujša muka na svetu, tek najbolj osovražen šport, jaz pa slaba tekačica), so sledila lenobna srednješolska leta, ko sem za šport v vseh štirih letih porabila toliko ur kot jih sedaj v enem tednu.
V začetku študija pa je sledil popoln preklop in želja po ‘mučenju’ se je spet pojavila, presenetljivo v obliki teka. Kilometri so se počasi nabirali. Stava s študijskimi kolegi me je še dodatno motivirala in sledila je udeležba na dveh polmaratonih v Radencih ter Ljubljani, ki sem ju pretekla v odličnem času.Po dveh letih teka sem se jeseni 2012 pričela ukvarjati z mislijo, da samo tek morda ni zadosti. Ravno takrat pa sem po več letih srečala smučarsko kolegico, sedaj triatlonko in v treh dneh je sledila odločitev za nakup njene stare specialke ter prijava na 3K plavalne treninge. Do januarja sem se v bazenu dobesedno utapljala, vsak trening je predstavljal stres in zdelo se mi je, da je nemogoče, da bom sploh kdaj osvojila tehniko in pričela uživati v plavanju. Pričetek novega leta pa je prinesel vnetje Ahilove tetive in prisilno 3-mesečno tekaško pavzo. Tako je plavanje, poleg spinninga, postalo edini šport, s katerim sem se lahko ukvarjala. Rek, da je vsaka stvar za nekaj dobra, se je spet izkazal za pravilnega, saj so pogostejši plavalni treningi izboljšali mojo tehniko in v bazenu sem vsake toliko časa celo uživala.
Konec marca je bila poškodba končno sanirana in z Rokom sva se odločila, da še nekaj časa tečem sama, hodila pa sem na petkove kolesarske treninge. Proti koncu aprila so se vsi pričeli pogovarjati o bližajočem pričetku triatlonske sezone ter sprintu na Ptuju in v udeležbo prepričevali tudi mene. Seveda me je od vsega najbolj skrbelo plavanje (ravno teden dni pred tekmo smo imeli klubsko testiranje na 750m, ki mi je vzelo ves pogum), pa tudi to, da nimam nobene triatlonske opreme. A s pomočjo klubskih kolegov se da vse rešiti! Dodaten problem pa je predstavljal še Tek trojk dan pred tekmo, na katerega sem že bila prijavljena. S trojko smo se sicer odločili, da bo to bolj iztek pred tekmo, a očitno so mi otroška leta tekmovanj pustila pečat in že na prvem kilometru je bilo jasno, da to ne bo sproščujoč tek. Noge so bile naporu primerno težke in boleče, kar je še dodatno doprineslo k nervozi ter konstantnim mislim, kaj mi je bilo tega treba. A dolg spanec in carboloading z babičinimi žganci sta naredila svoje, noge so bile zjutraj res lažje, moja nervoza pa žal nič manjša. Na Ptuj smo se k sreči odpravili skupaj z izkušenejšimi 3K-jevci, ki so mi s svojim znanjem in izkušnjami zelo pomagali. Oprema je bila hitro pripravljena in ostalo je še dovolj časa za minimalno 6-kratni ‘za vsak slučaj’ obisk stranišča ter srečanje s številčno navijaško skupino domačih, z 2-mesečnim nečakom na čelu. Tik pred skokom v vodo smo punce odkrile, da ne vemo, kje poteka kolesarska trasa, niti koliko krogov moramo prevoziti. Seveda je to še dodatno prispevalo k napetosti, a sem si mislila: ‘Mah, kaj se sekiraš, bo že, na koncu je vedno vse ok, sploh pa mora na prvem triatlonu iti nekaj narobe, da si ga dobro zapomniš’. K sreči je šlo vse »kot po maslu« (sem že napisala po planu, a se spomnila, da plana ni bilo
.
Začetek plavanja je sicer bolj spominjal na mesarsko klanje, ki ga s treningov nisem bila navajena, ena od sotekmovalk mi je celo skoraj izbila očala z glave, a kljub temu sem hitro ujela svoj ritem. Ta je bil sicer nekoliko počasnejši kot običajno, saj sem se bala tesnobnih občutkov, ki me v bazenu še vedno pogosto doletijo. A zadnjih pet dolžin, takrat ko je običajno najhuje, sem se k sreči ukvarjala z mislijo, kaj vse moram postoriti na menjavi. Sledil je skok iz bazena ter dolg tek, mimo navdušenih domačih, do menjalnega prostora. Od vsega me je najbolj skrbelo, kaj če ne bom uspela zapeti čevljev in ko mi je to uspelo v prvem poskusu, sem si oddahnila z mislijo, da je sedaj najhujši del tekme za mano. Kolo je minilo hitro, bojazen, da ne bi vedela, kam iti, je bila odveč. Na žalost pa nisem uspela najti nobene sotekmovalke s podobnim tempom in sem vso pot gonila sama. Sledila je še druga menjava, nato pa 5 kilometrov teka, ki so se vlekli kot še nikoli. Prvi krog sem bila prepričana, da je to moj prvi in zadnji triatlon. Zdelo se mi je, da se bom vsak čas sesedla ter odnehala, nato pa so noge postale nekoliko lažje, cilj pa toliko bližje, da je misel o prezgodnjem koncu postala nesmiselna.
Vse mučenje pa je bilo po prestopu ciljne črte hitro pozabljeno. Sledilo je izmenjevanje vtisov, objemanje in veselje ob informaciji, da sem že na prvem triatlonu osvojila bronasto medaljo (sicer nas je bilo v kategoriji pet, a to je postranskega pomena).
Največ pa mi je pomenilo priznanje in navdušenje domačih, ki me že tako ali tako ves čas stoodstotno podpirajo, da sedaj resnično tudi razumejo, zakaj to počnem ter zakaj se na ta račun pogosto tudi marsičemu odrečem.
Kam me bo v prihodnosti popeljala triatlonska pot, še ne vem, vem pa, da mi je triatlon odprl čisto nov vpogled v svet športa ter prinesel ogromno novih prijateljev. Pokazal mi je, da človek zmore precej več kot si predstavlja. Postal je nepogrešljiv del mojega življenja in upam, da s te poti še dolgo ne bom skrenila.