
Natanko 42 195 m. Razdalja, po kateri hrepeniš,se je bojiš, jo spoštuješ, in jo končno premagaš s solzami v očeh. Sestra Marinka je novembra zapisala: »Za prvič naj bo v okvirih realnega«.
Toda, ko sem 20. novembra poslal prijavnico s podatki, je zraven mojega imena pisalo »estimated time: less than 3h«.Ta čas je bil globoko v mojih mislih, spremljal me je od prvega klika na prijavnici, pa do zadnjih prehojenih metrov na Av. ma Cristina v Barceloni.
Kako začeti, kako trenirati? 3 mesece je dolgo vendar kratko – zima je,maraton pa zahteva kilometre, v glavi mnogo vprašanj a malo odgovorov. Toda v tednu počitka se organiziram, na netu ogromno planov, toda izkušnje maratonca Željkota prekosijo vse: »Samo nabiraj kilometre« pravi. In res,mesec je skoraj okoli ko sklenem, da je čas za prvi test. 28.12.na novoletnem teku v Krškem odletim 10km pod 38 min.
Toda maraton ni desetka, je daljši – mnogo daljši. »Less than 3h« pa me žene naprej. Prav čudim se sam sebi, kako pridno nabiram kilometre, zjutraj, zvečer, po dežju, mrazu. Dobrodošla sprememba je tudi ponovoletni trening s 3K okoli Ljubljane. Rutina treninga me uspava, toda ne za dolgo, nove skrbi so na poti. Organizacija potovanja – Barcelona ni za ovinkom. »Less than 3h« pa trka, toda ali ne bo vsega preveč zame? Prvi maraton, prvič z letalom, prvič tako daleč? Prijatelj Marko, šef tekaških vitezov,pa me povabi v njihovo ekipo za Barcelono. To me pomiri, hkrati pa se zavem, da zdaj ni poti nazaj, čaka me najdaljša tekaška preizkušnja- maraton. Datum tekme se je vse bliže, treningi pa vse daljši, stopnevanja, intervali, tempo, hudo je.
10 dni me še loči, Marko pošlje mail z vsemi napotki glede nastanitve in poti, zaželi nam še miren zadnji teden pred odhodom – Gaudijevo mesto nas pričakuje. Zadnji teden, klasika – torek: – stadion 6 x 1km, plus sobota za dober občutek, predvsem pa obilo počitka in carbo loading. Toda skoraj uničim vse, vse želje, ves trud, dolge tri mesece. Kot v filmu v zadnjih 200m zadnjega intervala stopim na robnik zraven tartana. Noga klecne, bolečine ni, toda skrb je ogromna. Z negotovostjo pričakam naslednji dan, desni gleženj je trd, vendar ne boli, lahko hodim, ni otekline. »Malo kremic, pa bo« si pravim, toda 42km udarcev, skrbi nikoli ne zmanjka.
27.02. Dan odhoda
Marko vseeno pokliče že zjutraj, 12.00 odhod iz Brda proti Benetkam, potem pa via Barcelona. Sproščeno deluje vse, rutina na višku, dodeljen sem v 100% žensko posadko, kar me veseli, toda monotone ceste me v mislih prehitro popeljejo na avenije nedeljske Barce. Venezia – zdaj se začne- vse novo , vse prvič, letališče, letalo, sem kot otrok brez mame, izgubljen v vesolju. Toda spet, kot pri teku, če imam koga ob sebi, je vsak korak lažji, hitrejši. Iz pogovora izluščim, da nas je več takih, prvačkov,otrok na vrvici. Prvi stik s katalonskim asfaltom ni preveč nežen, toda to pričakujem tudi v nedeljo. Izhod iz letališča – tisoč večernih barv, oči beležijo vsak detajl, maratona pa čudežno ni , misli so v lučeh.

28.02. Dan Barcelone
Po nemirni noči – pa kje delajo tako mehke postelje, se prikobacam do jedilnice v hostlu, glava pa neprespana, zbira vtise prejšnjega dne, otrok v meni je zadovoljen, ko prisede afričan, sekunda – dve, in tu se začne, maraton, nemir je v meni, roka ni več mirna. Sledi slovenska okupacija Barce, odhod na Expo, dvig štartnih številk, in ogled Gaudijevih stvaritev. Ves vrvež na expu, tekači v opravah iz breakfast runa, vse je novo, vse je ogromno, vse je prvič, mravljinci po telesu so gigantski. Vidim, da imajo tudi drugi velike oči, zato z Moniko s katero potujem že iz LJ, skleneva, da kljub vsemu narediva popoldne par ogrevalnih, beri – anti stres km po Barci. Rečeno storjeno – toda namesto planiranih 5-6 km se nabere lepih 10. Razlog: – dva pogumna prvčka v milijonski Barci. Nove skrbi – Ne bo tole preveč zame? Ko pa stopim pod tuš, se spet pojavi rutina treniranja preteklih treh mesecev, tako da, sproščeno ob ogledu mesta, dočakava večer in zadnjo noč.

01.03. Dan za 42,2
Bujenje. Ura je 5.30.Čeprav kar dolgo nisem mogel zaspati, sem ponoči spal bolje od mojih sotrpinov v sobi. Čeprav je do štarta še dolge tri ure, v hostlu vlada nemir, številke, čipi, geli, dolgi – kratki dresi, zajtrk – jaz pa sedim v jedilnici in mirno pijem izdatno količino ogabnega napitka, ter žvečim riževe kekse. Sledi moja oprema, to zmeraj traja, vsako stvar neštetokrat preverim.7.00 – odhod, večina naše čete se odloči za prevoz z metrojem, dobra 2km je do plaze de Espanye, le trije pospešeno pešačimo. Na štartu pa vrvi, 9000 tekačev in nešteto spremljevalcev in navijačev se drenja in pripravlja. Oddaja garderobe – vse organizirano – ni panike, tudi sam sem miren. Še zadnje fotke, 40min do štarta. Poslovim se od soborcev, zadnje ogrevalne minute bi bil rad sam v svojem svetu skrbi. Minute kar hitro minevajo, želim si, da tudi bo tudi kasneje tako. 15min je še – spijem še ostanek pijače in na izi grem v štartni boks – Less than 3h. 5 min. Zaprem oči, čas za zadnji plan.
Počasen začetek, poišči pacemakerje za 3, pol pa z njimi, na vsakih pet km tekočina, na 10,20,25,30,35 gel,tempo drži vsaj do 35km potem pa prvček z diplomo, Tik preden odprem oči si zabičam: »Odstop ni v programu«. Štart! Freddie in Monserat pojeta svojo legendarno Barco, Mi pa pogumno, po 200m slišim zadaj: »TOMAŽ!« Matjaž V in Ana me pozdravita, zavpijem jima srečno in od tu sem noter. Pacemekerji tu ste. Toda gneča okoli njih je nepopisna, pa tudi tempo mi ne ustreza. Odločim – grem naprej in tečem rahlo hitreje od ciljnih 4,15/km. Na 5km se trasa končno obrne navzdol. Občutek, da me zapira hitro pojasni ura na 6km – 3.57/km. Streznim se in zmanjšam, vendar vseeno držim konstantno okoli 4,10/km. Proga pa valovi, navijačev ogromno,vendar kilometri vseeno ne padajo ne vem kako hitro. Zavedam se,da je dolga pred mano, še posebej zaključek.
Polovička 1,28.10. V redu se zdi, počutje kul, opazim tudi večino Gaudijevih umetnin ob trasi, Sledim modri liniji, narisani na tleh, tempo je šolski, toda kolona se redči. Še zadnji most, ovinek v desno – morje – 32km je, začne se,občutek nemoči, tipam pas, kje so geli? Ni jih, nezavedno sem skrajšal interval loadinga na 10, 17, 25, 31km. Ostala je še zlata rezerva 100g bomba energije, da jo odprem pa traja neskončno- vse se zdi izredno počasi, čas počiva ne teče. Tempo pa držim, na 36 km moram imeti 2h,30, potem pa čez sebe, po diplomo, le to me žene.
In res 36km mine, notr sem, sem olajšan, toda na maratonu ni lahkote, sproščenost me ubije na km 39, ko začutim vsako kost, vsak del sebe, zlom sistema, glava odpove – hoja- toda hodim še težje, kaj zdaj, Odstop? Po desetih korakih se zavem: »Odstopa ni v programu!« Gremo!!! Zadnji trije km se vzpenjajo, izgubljen v vesolju, zdi se mi kot da grem 6- 7km/min, nevem, ampak grem, držim, ovinek v desno 200m, napis je tu, pred očmi mrgoli, na uri 2.5????, več ne vidim, moderatorka pa vpije: «all under3h«, še zadnji pogled na semafor kjer, piše 2.58.29. Hoja, vseeno mi je, komaj dvignem roko,rahel nasmeh, skozi cilj, solze. 2.58.44, šel sem čez sebe.
Hvala vsem, hvala 3K!