Projekt »Maraton Treviso« je bil zame le logično nadaljevanje projekta »Ljubljanski Maraton« (LM). Cilj je bil namreč zastavljen zelo jasno (končati pod tremi urami), a ostal neizpolnjen (beri poročilo »Kdaj so Radenci?«). Zato je bil že nekaj dni po LM pogled usmerjen proti pomladi.
Težava je nastopila, ko me je v začetku novembra zopet začelo mučiti koleno. Bolečina se je začela na zunanji strani, nato pa se selila naokrog, dokler ni decembra eksplodirala tako, da sem vidno šepal že pri hoji. Na srečo so se težave do sredine decembra umirile do te mere, da sem spet lahko tekel, a bolelo me je še kar nekaj časa.
V službi so se takrat pojavile neke nove zadolžitve, in to ravno v torek in četrtek, ki sta dneva za trening. Sprva me je to precej morilo, a sem sčasoma ugotovil, da s pravo motivacijo tudi večerni (skorajda nočni) treningi niso problem. Pa še 14 kilometrov na 250-metrskem krogu se čisto dá preteči.
K sreči je bila zima tekačem naklonjena. Po nekaj zmrznjeno bolečih izkušnjah sem ugotovil, da se da tudi pri temperaturah pod lediščem dobro trenirati, le smučarske rokavice in zokne (za vse vzhodno od Trojan: zoken, -a, m, debela, pletena, topla nogavica) potrebuješ.
Šesti marec se je počasi bližal. Koleno se je počasi uneslo, začela je boleti tetiva. Ko je prenehala boleti tetiva, je začelo je boleti stopalo … Nekatere dni se je zdelo, kot da je pripravljenost na višku, in druge, kot da ni vse skupaj nič.
Med treningi sem ugotovil, da se moja prebava na tek odziva precej živahno. Po začetku teka traja skoraj točno deset minut, preden me prime … pač … tja … kamor gre še cesar peš. Pred maratonom torej obvezno na taveliko, sicer bo treba vmes.
Na zadnjih tekih pred velikim dogodkom se je izkazalo, da je moja pripravljenost razmeroma dobra. Tako je bil scenarij za zadnje dni pred tekom tak:
- Naredi dober »carbo-loading«,
- Izprazni peristaltiko,
- Štartaj v tempu štirih minut in desetih sekund na kilometer
- V tempu teci do tridesetega kilometra, potem pa …
- … nihče ne ve, a poskusi se do cilja privleči prej kot v treh urah.
Izkušnja z LM me je naučila, da se prava maratonska dirka začne šele po tridesetem kilometru. V Ljubljani sem do takrat tekel zastavljen tempo, nato pa »kasiral« več kot 30 sekund na kilometer.
Na tekmo smo štartali ob štirih zjutraj. Zbudil sem ob treh, da bom lahko v miru pojedel, spil kavo in šel … pač … tja. Točki 1 in 2 sta mi lepo uspeli, točka 3 pa nikakor. Vem sicer, da kava pomaga pri tovrstnih zadregah, a sem se obenem bal, da bi zaradi nje izgubil preveč vode. Na LM sem imel namreč občutek, da je bila ravno dehidracija največji problem. S kavo si torej nisem upal pretiravati. Tudi med vožnjo v Treviso prebava ni hotela sodelovati. Čeprav sem v trebuhu vseskozi čutil kilogram v zadnjih dneh pojedenih špagetov ta ni želen ven. Ostali so me mirili, da je to povsem običajno, a pravilo desetih minut mi vseeno ni dala miru.
Petnajst do desetih se je tekma končno začela. Tek, na katerega sem se pripravljal skoraj pet mesecev, je bil tu. Maraton, drugi poskus. Prvi kilometri so minili malce stresno, a pod kontrolo. Težko mi je bilo loviti načrtovani tempo, kilometrske oznake so bile postavljene bolj kot ne naključno, a sem vseeno zadržal mirno glavo in se držal načrta. 4:10 ali kakšna sekunda hitreje. 4:12 → prepočasi. 4:05 → prehitro. Do 21. kilometra je šlo brez večjih posebnosti, na vsaki postaji sem pazil, da sem pil, pojedel gel … vse po načrtu. Zastavljeni tempo sem držal brez večjih težav, a obenem mi je v glavi nenehno odzvanjalo: »tudi v Ljubljani je bilo tako«. Na približno 23. kilometru me je dohitela skupina. Za trenutek mi je skoraj zastalo srce, saj sem se ustrašil, da je to skupina okoli balončka za 3:00. Na srečo ni bila. Nekaj sto metrov sem tekel s skupino, a so pospešili in mi malce ušli. Čez 500 metrov sem jih ujel, a so zopet pospešili. S tem se nisem obremenjeval, ampak sem držal svoj malce-pod-štiri-deset (MPŠD) tempo. Nekje na 24. ali 25. kilometru sem opazil, da so me začeli boleti koleno, stopalo, prepone … a nekako sem imel občutek, da bo vse zdržalo do Brezovice (op. a. od mojega doma do Brezovice je približno 17 km). Zopet sem ujel skupino. Tokrat mi ni več ušla, čeprav sem še vedno tekel svoj MPŠD tempo. Utrip: nizek, 168. Občutek: v redu. Ampak: »tudi v Ljubljani je bilo tako«. Čakal sem 28. kilometer, saj se mi je takrat na LM tekma začela podirati. Na 28. vse v redu. Nato sem čakal 30. kilometer. Takrat me je na LM – pri botaničnem vrtu – odžagalo. V mislih sta mi odzvanjala tisti trenutek, ko so tri ure splavale po vodi, in dvanajst kilometrov čistega trpljenja, ki je sledilo. S skupino smo se začeli približevati okrepčevalnici na 30. kilometru. Ponovil sem že utečeno rutino.
- D-700 m: postavi se na desno stran ceste,
- D-600 m: vzemi dol rokavico,
- D-500 m: vzemi gel iz žepka,
- D-400 m: odpri gel,
- D-300 m: vzemi prvi požirek gela, nekajkrat ga posvaljkaj po ustih (»sladkor se absorbira tudi v ustih«, pravi Boštjan),
- D-100 m: izprazni gel.
- D: vzemi vodo in poplakni gel, ne bodi skop z vodo – moraš piti.

Celotna procedura je stekla gladko, kot bi odtekel že ducat maratonov. Malo po okrepčevalnici sem ugotovil, da sem skupini ušel. Nekajkrat sem pogledal nazaj, če bodo ostali priključili. Srčni utrip: 168; počutje: dobro; sem pa pod Golovcem (op. a. od Golovca do Mosteca je 12 km). Ravno na 30. kilometru se je začel rahel vzpon, ki je trajal nekje do 40. kilometra. O zidu ne duha ne sluha. Prvič me je obšlo »ne, v Ljubljani pa ni bilo tako«. Potrpljenje me je minilo in dvignil sem tempo na 4:05. Noge so stekle brez težav. Utrip: 175. »Še vedno imam rezervo, če bo prehudo lahko spustim na štiri minute in deset sekund na kilometer, pa še vedno končam pod tremi urami.« Prehitel sem prvega tekača … drugega … tretjega … vse precej počasnega koraka. Občutek sem imel, da se film z desetega kilometra vrti nazaj: večina teh tekačev me je prehitela na približno desetem kilometru. Občutek sem imel, da imam še malce rezerve v tempu. »Počakaj na 37., od tam se do cilja lahko odkotališ, če bo kriza.« Na 37. kilometru sem bil prepričan, da zidu tokrat ne bo. 1200 km kilometrov od LM, dovolj gelov in vode je očitno naredilo svoje. Pri okrepčevalnici na 37 kilometrih in pol sem pognal, kolikor je še šlo. V nasprotju z LM se sedaj nisem boril za preživetje, ampak sem tekmoval! Na 38. kilometru sem videl, da imam do treh ur še skoraj 25 min časa. Trenutek, ko te spreleti, da ti bo uspelo. Stvar, za katero si se trudil toliko časa, bo vsak trenutek prišla. Tudi če si zvijem gleženj in na mestu odstopim, sem sposoben, lahko to naredim. Če po nekem nesrečnem naključju ne danes, pa naslednjič.
Na 40. kilometru je bilo konec vzpona in obrnil sem proti cilju. »Še dva kilometra. Dobrih osem minut. Pet krogov na stadionu. Drži tempo! To bo pod 55!« Zadnji kilometer. »Še malo, dobre štiri minute!« Zavil sem v staro mestno jedro, na kocke, na še zadnji vzpon. Noge so bile že super težke. Če bi bila še dva kilometra, ne bi več zdržal tempa. Vrh vzpončka. Zavil sem na glavno ulico in bilo je še 200 metrov. »Še 200 metrov in pretekel bom maraton v manj kot treh urah!« Rezultat o katerem sem pred letom dni le sanjal, pa še to bolj potihem. Za to sem pozimi zmrzoval. Za to sem tekel po dežju. Za to sem v Orto baru pil Radensko.
Zadnjih sto metrov maratona je tako ali tako nekaj najlepšega kar se človeku lahko zgodi. CILJ‼!. Ura je pokazala 2:53:31. UAAAAAAAA‼!.
Na tem mestu bi se rad zahvalil vsem sotekačem za vzpodbude in pozitivne besede. Posebni zahvali pa gresta Igorju, za plane in napotke, in Boštjanu, za zaupane male skrivnosti maratona.
Prvi izziv mi je tako uspelo izpolniti. A prihajajo novi. Če jih ne najdeš sam, ti jih servirajo drugi: »Mali, ti jeseni da tečeš …«, »Če bi bil jaz 15 let mlajši …«
P.S.: Šele v cilju sem se spomnil, da me vmes ni nič prijelo … pač … tja …kamor še cesar teče.
Urban