avtor: Carmen Peljhan PRVEGA NE POZABIŠ NIKOLI
Začelo se je lansko leto v Radencih, po pretečenem malem maratonu v težkih razmerah, ko sva z Vanjo gledali maratonce, ki so prihajali v cilj, izmučeni, nekateri bolj, drugi manj zadovoljnih obrazov. Občudovala sem jih in si mislila; tudi jaz bi enkrat poskušala preteči čisto ta pravi maraton. Ko je Vanja v svojem poročilu to zapisala na spletno stran 3K SPORT-a, se je izkazalo, da nas je takih, ki si to želimo, kar cela ekipa. Za cilj smo si postavili, preteči Dunajski maraton.
S treningi smo začeli decembra. Imela sem kar nekaj težav, saj sem periodično vsake 3 ali 4 tedne zbolela za virozo ali hudim prehladom, pa potem spet po vsaki bolezni lovila priključek z ostalimi. In potem 6 dni pred tekmo spet obležala z vročino in vnetim grlom. Na srečo je Sumamed hitro prijel in dva dni pred tekmo sem bila pripravljena na pot.
Na Dunaj smo s šoferjem Andrejem in njegovo telefonsko GPS navigatorko Mašo srečno in varno prispeli v petek. Popoldne smo izkoristili za peš ogled Dunaja in zvečer so me noge pošteno bolele. Še dobro, da je bil pred mano še en dan za počitek.
V soboto po zajtrku smo se zbrali in se odpeljali na Wiener Messe zraven Pratra, kjer smo dvignili štartne številke, nekateri so na sejmu kupili kakšno športno cunjico (ali dve, tri …). Potem smo si privoščili še kosilo z obvezno pašto in se odločili, da ne gremo na »Smornparty«, ampak bomo popoldne raje počivali.
Dan D sem dočakala zelo nemirno. S cimro Sašo sva se celo noč premetavali po postelji in neuspešno poskušali spati. Misli so begale, razmišljala sem o tempu, kilometrih, gelih, bom zmogla, ne bom zmogla, kaj če bom na sredini shodila, pa potem spet prepričevanje, da je to zame samo rekreacija in kako zelo je neumno, da se obremenjujem, da bo kar bo, pa da mogoče pa bo le šlo.
In končno pride jutro, zajtrk v sobi ob pol šestih, s kepo v želodcu. Ob pol sedmih zbor v hotelu, vsi smo točni kot ure in nekam nervozni. Igor v pižami daje zadnje napotke in pomaha, ko odhajamo proti tramvaju. V centru Dunaja gremo na podzemno, ki nas odpelje na štart na Donavo.
Na štartu smo zelo zgodnji, ogledamo si barvne cone, startno črto, potem posedamo v hotelu, pijemo, hodimo na WC. V kamione, na katerih so označene štartne številke, oddamo oblačila. Kamioni bodo potem oblačila prepeljali na cilj v center Dunaja, kjer jih bomo po končanem maratonu s štartno številko dvignili. Organizacija pohvalna. Startni prostor se začne polniti, iz minute v minuto je več tekačev.Potem se odpravimo v štartni blok. Mi imamo zlato cono. Še zadnji obisk WC-ja, napetost narašča. Po zvočnikih se razlega »Oda mladosti«, ki ti dvigne dlake pokonci, pa potem še obvezni valček »Na lepi plavi Donavi«. Okrog mene tekači, adrenalin nas preplavlja, še zadnje dobre želje. In gremo!
Štart je tik pred mostom čez Donavo. Prvih nekaj kilometrov lovim tempo, kakšen kilometer je prehiter, kakšen prepočasen. Ves čas v mislih ponavljam navodila, da ne smem prehitro začeti, zadržujem se, da me ne odnese. Iščem tempo 5.30. Po petih kilometrih noge ujamejo ritem, tempo je pravi. Občutek imam, da mi gre dobro, trudim se, da ne bi mislila na to, koliko je še pred mano. Presenečena sem nad tem, kako gladko vse teče, kljub nepregledni množici tekačev. Nič spotikanja, prerivanja, komolčenja, če pa že, pa takoj sledi opravičilo.
Na 12. kilometru zgubim Sašo, s katero sva do tedaj skupaj držali korak, oziram se, kje je ostala, pa je nenadoma ne vidim več. Do 20. kilometra gre dobro, pričakujem klance, pa jih kar noče biti, ugotovim, da smo vzpon verjetno že pretekli, jaz pa nisem imela nobenega občutka, da je šlo kaj navzgor. Na 20. kilometru kordon navijačev, ki spodbujajo vse tekače in spremljajo v cilj tiste, ki so tekli polovičko. Navijači me kar odnesejo, tečem lahkotno, uživam, gledam obraze. Ob progi vidim staro nuno, na majici ji z velikimi črkami piše »Jesus«, ponudi mi roko za »five«, oči spodbujajo. Del tekačev zavije desno proti cilju, gledam jih, počutim se dobro, da sem na drugi strani, malo pa jim tudi zavidam, da bo za njih kmalu vsega konec.
Na 22. kilometru pred parlamentom mimo mene zdrvi mamica z dojenčkom v vozičku. Pogledam noter, otrok ima kake 3. mesece, mamica pa leti kot strela in mu vmes še malo zapoje. Gledalci ji ploskajo, jaz pa se samo čudim, kako zmore.
Na 26. kilometru naši dragi navijači, počutim se še dobro, čeprav že malo občutim utrujenost v mišicah. Tempo še vedno pravi, Igor mi reče, da sem točna kot ura. Začnem piti na vsaki postaji, sonce in vročina se mi začenjata poznati. Do 30. kilometra gre še vedno dobro, začne se del proge, na kateri tečemo v obe smeri in srečujemo tekače, ki so že obrnili in nam tečejo nasproti. Jaz pa se začenjam počutiti utrujena, postanki na postaji so vse daljši, zdaj na vsaki postaji spijem vsaj dva kozarca izotoničnega napitka, pa še kakšen kozarec vode na vmesni postaji. Občutek žeje se povečuje. Dvakrat pred obratom srečam Mičota, Marjeto in Karmen, jim pomaham. Srečam še Mijo in Andreja, izgledata v redu.
Okrog 35. kilometra pa že kar kriza, mislim samo na to, kdaj bo postaja, da bom lahko za kakšno sekundo obstala, občutek žeje je vedno hujši. Ob progi zagledam skupino navijačev s pivom v roki, kozarci so polni in zaroseni. Prepričujem se, da 7. kilometrov ni veliko, pa vendar se mi zdi neskončno daleč. Občutek imam, da ves čas tečem v klanec. Tečem naprej, tempo je konstanten, ves čas okrog 5.30. Čeprav mi je vedno težje, noge kar same držijo pravi tempo, ne morem niti pospešiti niti upočasniti. Prehitevam tekače. Zadnja dva kilometra se zdita neskončna. Ob progi je vedno več ljudi, trudim se, da ne bi mislila na to, da mi je težko, poskušam gledati obraze, zdi se mi, da ne slišim hrupa okoli mene. Pred ciljem spet 3 K navijači, poskusim se nasmehniti za fotografiranje, pomaham še Igorju in Kaji, ki tik pred ciljem stojita ob progi. Nato pa zavoj v desno skozi vrata, tek po modri preprogi med tribunama, dvignem roke, preplavijo me občutki olajšanja in neskončnega zadovoljstva, ker mi je uspelo. Ura pokaže 3:53:00. Rečem si, bravo punca.
Pravijo, da prvega ne pozabiš nikoli. Jaz ga gotovo ne bom. In kdo ve, če bo ta tudi zadnji. Če bi rekla danes, bi rekla, da ja. Ampak kdo ve, življenje je polno presenečenj.