avtor: Karmen Erčulj
PLES NA LEPI MODRI DONAVI
Ni bil moja prva ljubezen. Prav počasi in neopazno se je prikradel v moje življenje. Najina srečanja so bila sprva redka, kasneje pa je postal moj pogostejši spremljevalec. Skupaj sva bila v toplih pomladnih dneh, grel me je v dolgih zimskih večerih in mi jemal dih v vročih poletjih. Bil je prijazen do mene, čeprav je veliko zahteval. Od njega sem jemala in njemu dajala. Spoznal me je s svojimi prijatelji in nekateri od njih so postali tudi moji. Z nekaj njimi sem bila prejšnji vikend na Dunaju.
S posebnim pričakovanjem sem se odpravljala na pot. Tako poznan mi je bil, pa vendar je bilo tokrat drugače. Na tako dolgem sprehodu z njim še nisem bila. Zdaj pa sem s polno prtljage stopala proti njemu.
To mesto ni slučajno izbral kot kraj najinega srečanja. Mogočne zgradbe, ki so obkrožale tamkajšnje trge in utrip ob bregovih Donave so dajale prestolnici naših prednikov veličasten pomen. Tam sem v prijetnem ambientu klepetala z njegovimi prijatelji. Tega dne ga nisem videla.
Dan za tem je bilo na širokih mestnih ulicah vse bolj čutiti njegovo prisotnost. Umirjen utrip s prejšnjega dne je zamenjal vrvež, ki ga je povzročila zgrinjajoča se množica njegovih občudovalcev. Vsak sam, pa vendar vsi skupaj, ker nas je povezovala ista ljubezen.
Noč pred najinim zmenkom sem sanjala o njem. Vedela sem, da sva drug drugemu tako blizu, da se ne bova izdala.
V tisto zgodnje jutro sem se zbudila vznemirjena. Ob lepi modri Donavi bova zaplesala svoj ples. Tako dolgo sem vadila tiste korake, si zloščila plesne čeveljce in izbrala najlepšo plesno obleko. A se mi je ob prezgodnjem prihodu na prazno plesišče zazdelo, da orkester danes ne bo dobro igral. Kar naenkrat je bilo vse drugače. Rečni tok je podivjal, valovi so butali v pročelja tamkajšnjih stavb. Pripluli so njegovi prijatelji in plesna dvorana se je napolnila. Begala sem sem ter tja ter se spraševala ali morda nisem storila napake, ker sem ga hotela tako hitro spoznati. Takrat pa sem nekje v daljavi zagledala njegov obris. Poskušala sem zbrati svoje misli, si pogladiti zmečkano obleko. On pa je stal tam in me vabil, da ga spoznam. Priklonil se je, me nežno prijel in že sem plesala svoj ples.
Najinega prvega plesa ne bom nikdar pozabila. Razposajeno sva se vrtela po plesišču in se priklanjala številnim gledalcem. Njihovo ploskanje naju je še bolj vzpodbudilo. Nežni ritmi so naju ponesli v nebeške višave. Bilo je prelepo, da bi trajalo. Godci so dolgo igrali in se izčrpali, plesni korak je postajal vse bolj težak. Igrali so zadnji refren. Takrat pa me je sunkovito potegnil za roko in me popeljal pred poročni oltar. Zadnji takt je minil….
Samo za tisti dan. Naslednje leto se v Amsterdamu ponovno dobiva.